Šimen Zupančič

Kuharja Denisa Tajhmana, ki je odraščal v okolici Gornje Radgone in danes živi ter dela na Gorenjskem, se boste morda nekateri spomnili kot tekmovalca v šovu Ljubezen po domače izpred petih let. Ker so mediji v preteklosti pisali predvsem o njegovem ljubezenskem življenju, naj pridamo, da je zadovoljen v partnerski zvezi. Sicer pa je tokrat spregovoril o bolečem otroštvu in odnosu z očetom, ki ga je vedno tako pogrešal. Čuti, da je bil zanj neviden. O tem je objavil zapis, ki je začetek pisanja knjige. Vse se je odprlo po tem, ko se je udeležil postavitve družine.

Ker nimam rešene zgodovine, ne morem naprej v življenju. Čeprav mi kdo reče, da se preveč ukvarjam s preteklostjo, drugače ne bom mogel živeti.

Trudil se je, da bi opustil kajenje, a mu ni šlo. Pravi, da potrebuje dim zaradi notranje bolečine. Zato moram rešiti svoje notranje boje, si je obljubil in se odzval povabilu prijateljev, ki sta se odločila za postavitev družine (metodo, o kateri smo v Jani že pisali in ki pomaga pri razreševanju nezavednih vzrokov naših težav).

»Ker moje življenje ne poteka, kot si želim – nikoli ni – sem sklenil razvozlati vozle svoje družine in prednikov. Bilo je zelo v redu; ko sem sodeloval pri igranju vloge pri nekem drugem udeležencu, mi je telo kar samo odreagiralo, kar je rahlo zastrašujoče. Preprosto te samo vodi ... Tudi pri igranju mojega primera, moje družinske situacije, pri kateri je sodelovala kolegica, je bilo šokantno. To so res globoki procesi, ljudje različno odreagirajo: nekateri gredo stran, drugi pokleknejo in se razjočejo ... Tega ne moreš razumeti, ne moreš vedeti, kaj vse se je drugemu človeku dogajalo v preteklosti. Moja postavitev je bila moje življenje in nisem pričakoval, da se bo začelo s smehom. Ta je nato zamrl, ker se je pojavila moja mama, njeno življenje in nato očetovo. Težko je bilo, ko so mi rekli, da se moram opravičiti svojemu življenju, tega nisem razumel, saj nikoli nikomur nisem nič slabega naredil, zakaj bi se moral opravičiti življenju? Ampak potem mi je postalo jasno. Nisem se sicer delal norca iz življenja, vendar sem v resnici delal proti življenju: živel sem v strahu, se izogibal konfliktom, prav tako odgovornostim, ker s tem pridejo problemi, jaz jih pa nisem želel. Ampak če se človek izogiba problemom, ima posledice in si uničuje življenje, in da, jaz sem si ga uničeval – tako na osebni kot poslovni in finančni ravni. Ker se nisem poslušal, ampak sem delal za druge. Nisem upošteval sebe, nisem se mogel postaviti zase, nisem se znal.«

Rad bi slišal očetovo plat. Za nalogo pri postavitvi družine je moral napisati pismo očetu, s katerim že skoraj tri leta nima več stikov, čeprav se je trudil zanje. Ampak oče ni izkazal dovolj interesa, pobude. Vedno je bila pomembnejša njegova nova družina. »Zadnje stike sem prekinil jaz. Ne zato, ker te ne bi več maral. Ampak ker nisem več videl poti za naju. Nisi imel časa – ali pa nisi znal vključiti mene, svojega sina, v svoje življenje. Posledično nisem več znal povedati, kaj si želim. Preveč sem čutil, preveč se bal, da bom znova zavrnjen. In zato sem postal tišina. Postal sem oseba, ki raje ne reče nič. Zato so se tudi vezi s sorodniki pretrgale – ker niso cenili, kar sem dal. Dal sem ljubezen, prisotnost, trud. Včasih vse, kar sem imel,« je napisal očetu, a ne ve zagotovo, ali ga je pismo doseglo.

Spomni se, da je očeta najbolj potreboval v šolskih letih. »Ne vem, ali ga ravno pogrešam, ampak res bi rad slišal njegovo plat zgodbe, da bi imela resničen človeški stik. Pogrešam očeta, ki bi znal pomiriti stvari, on pa, kot da bi mu ustrezalo, da sva prekinila stike.«

Prizadelo me je

Takole je zapisal o njuni prvi skupni nedelji po ločitvi staršev: »Šla sva prat avto in podobne stvari. Dobil sem sladkarije – bilo je v redu. Samo ta nedelja je bila še dobra v primerjavi z drugimi. Ko te ni bilo. Imel sem strica, babico, teto, sestrično in bratranca, sosede – tebe pa ne. Ti si bil za televizijo, utrujen od dela – razumljivo. A vseeno. Nisi slab, samo nisi znal. Nisi imel očeta. Niti jaz ga nisem imel. Ampak skozi življenje sem se naučil: kri od očeta pomeni hvaležnost, da sem, in lekcijo, kaj naj iz mene nastane.« 

In potem o tistem dnevu okoli svojega rojstnega dne, zaradi katerega so se njune poti ločile: »Spomnim se daril. Še bolj pa se spomnim, da so med nama padle besede. In potem mojega loputanja z vrati. Takrat sem rekel, da nočem več k tebi. In potem se več let nisva videla. Sprejel si odločitev otroka. Prizadetega otroka. Otročjega. A bil sem zdrav. Le žalosten. In potem je nekega dne prišlo sporočilo. Mama mi ga ni nikoli pokazala, a jaz sem bil radoveden in sem brskal po njenih sporočilih. Tam sem prebral besede, ki jih nikoli ne bom pozabil: 'Boljše bi bilo, da Denisa nikoli ne bi bilo.' Veš, kako sem jaz to vzel? Kot: 'Obžalujem trenutek, ko sem seksal brez zaščite in za vedno naredil otroka. In ker ni šlo po planu, se moram zdaj ukvarjat še s to babo, pa ji dajat za otroka.' Zveni grdo. Vem. In verjamem, da nisi tako mislil. Ampak prizadelo me je.«

Živali, moje zavetje

Denis ima polsestro, a mu še vedno ni povsem jasno, ali v resnici ve, kdo je on. Da je njen polbrat. »Od 19. do 30. leta me oče ni povabil na noben sestrin rojstni dan – niti na eno kavo k sebi v nov dom.« Takrat, pred 28 leti, ločitve in razhodi še niso bili tako običajni kot postajajo danes. »Takrat me je razhod staršev zaznamoval. Če nisi imel 'normalne' družine, povrhu pa si bil še reven, si bil manj vreden. To sem zelo čutil. Iz enega otroka lahko v šoli naredijo totalnega idiota, kjer so otroci izobraženih ali premožnih v prvem planu, tisti manj vredni – taki kot jaz, ki sem bil zaznamovan ne samo zaradi razpadlega zakona mojih staršev, ampak tudi nekaterih dedkovih ravnanj – pa se iz dreka nikoli ne moremo pobrati. K sreči sem imel zlato pedagoginjo, ki me je skozi devet let dobro vodila, bila je na moji strani, razumela me je. Razumela je, da ne morem biti za vse vedno kriv jaz.«

Ker z ljudmi ni najbolje shajal, je iskal uteho pri živalih. Še danes se zateka k njim.

V njem je tudi močno zasidrana zgodba iz vrtca, ko ga otroci v igri v peskovniku niso sprejeli medse. Tako se je malček Denis domislil lekcije. Dejal jim je, da so v leseni uti nove igrače, vsi so zdirjali tja in Denis jih je, medtem ko je vzgojiteljica šla po sladoled, zaprl v uto. Denisa je vzgojiteljica oštela in ga za kazen zaprla samega v uto za deset minut – brez sladoleda. »Vem, da ni bilo prav, ker sem jih zaprl, ampak oni so bili v uti skupaj, jaz pa sem bil sam v temi. Od takrat, takšen je moj občutek, mi je v življenju polzelo samo še navzdol.« Tudi v šoli je potem bil bacil, izmeček, nezaželen, nesprejet, neumen, zato je iskal pozornost s prav takimi dejanji, ki so jih od njega pričakovali (karkoli sem naredil, ni bilo v redu). Predvsem pa je bil nerazumljen, neslišan.

Kje lahko začnem znova?

Še danes misli, da bi moral v srednjo šolo pobegniti daleč iz domačega okolja, tako pa s preveč znanimi obrazi niti v srednji šoli ni mogel resnično svobodno zadihati in začeti znova, neobremenjen.

Po srednji šoli se je sprva zaposlil v Sloveniji, nato je za višjim dohodkom odšel v Avstrijo, pozneje tudi v Nemčijo, zdaj je sicer spet na rodni grudi, a živi daleč od rojstnega kraja. Rane zaradi preteklega zasmehovanja (oblačila so mu včasih smrdela, ker so perilo sušili za hlevom) si je krpal s kupovanjem dobrih oblačil, celo izjemno dragih, pa tudi z drugimi stvarmi, ki so presegale njegove finančne zmožnosti. In si tako nakopal nove probleme.

Zakaj govori o vsem tem? Ker želi, da ljudje v svojih – podobnih – bolečinah ne bi bili sami. »Moja naloga je, da svoje življenje izboljšam. Sklenil sem, da ne bom več tiho, čeprav ni prav lahko vse tole deliti s svetom. Pogovarjajmo se o tem, ne pretvarjajmo se, da je vse v redu.« In sezimo k otrokom, kar je dolžnost odraslih, zrelih ljudi.