Šimen Zupančič

»Igral sem že na več kot trideset stradivark, pa še nisem naletel na tako dobro zvenečo! Glasbeniki, ki so jo preskusili, so bili navdušeni, presegla je vsa pričakovanja!« navdušeno pove Daniel Musek, eden najboljših sodobnih goslarjev, o violini, ki jo je skrbno izdelal iz nedavnega odkritja pri Tolminu, tako imenovanega čudeža iz Čadrga. Med obnovo petnajstih pastirskih kalov, močil za napajanje živine, so namreč v kalu na obrobju odročnega Čadrga naleteli na potopljene in zasute hlode jelke. Najditeljema Janiju in Gorazdu Kutinu je bilo hitro jasno, da je to posebno odkritje, saj jelke v okolici že dolga leta ne rastejo. Analize na dunajski univerzi so pokazale, da je les star več kot 6.500 let!

Zgodba je bila fantastična in zdela se mi je enkratna priložnost narediti super presežek, sploh iz tako stare ohranjene jelke, ki so sicer zelo podvržene gnitju. Ta najdba je edinstvena! Solistični instrumenti iz tega lesa bi delovali vrhunsko, imeli bi specifičen karakter in bili bi ekstremno ekskluzivni, česa takega v svetu ni.

Jani Kutin, glasbenik, ki o sebi sicer pravi, da je prvenstveno kmet, je iz tega lesa že izdelal nekaj ljudskih inštrumentov, ob njegovem odkritju pa je zastrigel z ušesi tudi mojster goslar Musek, na katerega inštrument sicer solisti z vsega sveta čakajo tudi do dve leti. V najdbi je začutil priložnost za izdelavo izjemnih inštrumentov, ki bi lahko pisali ekskluzivno slovensko, pa tudi globalno zgodbo.

Zazvenela je na kresno noč

Ker je na kresno noč pred kalom, kjer so les našli, prva violina že pokazala svoje izredne akustične razsežnosti, smo se odločili obiskati mojstra, ki ji je vdahnil življenje. Ko nam je Daniel Musek odprl vrata svoje delavnice v središču Škofje Loke, se nam je zazdelo, kot da smo se preselili v čas začetka nastajanja violin v italijansko Cremono, od koder izhajajo največji mojstri goslarskega poklica Amati, Guarneri, Stradivari, pa tudi Musek. Obkrožena s kosi lesa, ki so prislonjeni na stene povsod po delavnici, pa z deli bodočih violin, z violinami samimi in ob prijetnem pomirjujočem vonju naravnega laka za glasbila z dodatkom eteričnega olja iglavcev sva s fotografom vpijala zgodbo o prav posebni violini. Kaj je dečka, katerega družina nima glasbenih korenin, pritegnilo v tako poseben in precej redek poklic?

Ljubezen na prvi pogled

»Nimam racionalne razlage. Ko sem bil star 14 ali 15 let, sem naletel na knjigo, ki je opisovala poklic goslarja, in vedel, da je to to. Vprašanje je bilo samo, kako hitro bom našel nekoga, pri katerem bi se lahko učil.« Izvedel je za mojstra Vilima Demšarja, tudi profesorja violine. »Takrat se je v meni nekaj zgodilo in se še do danes ni nehalo,« se smeji. Že zgodaj si je zamislil, da bi rad živel od izdelave inštrumentov za najzahtevnejše stranke, kar pa zahteva posebna in dodatna znanja, ki se jih v šoli ni mogel naučiti. »Tam te naučijo obrti in postopka, za dober inštrument pa se moraš izmojstriti.«

Pet let je bil vajenec slavnega mojstra Demšarja, ta ga je naučil tudi igrati violino, vzljubil pa je tudi klasično kitaro. Med študijem na lesarskem oddelku biotehnične fakultete ga je za šolanje v Cremoni navdušila kolegica, ki se je prav tako učila pri Demšarju. »Rekel sem si, da je najbolj smiselno, da si diplomo pridobim za delo na področju goslarstva, ki sem ga želel opravljati, in se učim pri viru.« Tako je odšel v Cremono in bil tam med najmlajšimi učenci. Po petih letih je diplomiral, nato pa naredil še mojstrski izpit. Prvo violino, ki je ni nikoli prodal in mu še danes dela družbo v delavnici – medtem ko nam razlaga svojo zgodbo, jo poboža s pogledom – je izdelal že v Cremoni in jo včasih posodi kakšnemu študentu, ki čaka na njegov inštrument. Od takrat na leto izdela največ šest violin, saj se vsaki povsem posveti. Ogromno znanja je potrebnega, mnogo preizkušanja, prebiranja raziskav, pogovorov z drugimi goslarji in z glasbeniki, da v inštrument vlije ravno prav vsega, kar ga potem naredi izjemnega. Da naročniki dolgo in potrpežljivo čakajo na njegov inštrument, je dovolj velik znak slovesa njegovih glasbil, vendar ima raje, da o tem presojata trg in čas.

Edinstvena najdba

In ker ves ta čas v rokah nežno pestuje violino, ki ima potencial postati ena njegovih najdragocenejših po vseh merilih, se ji končno posvetimo. Na splošno Musek izdeluje svoja glasbila povsem ročno po cremonski tradiciji iz dveh vrst lesa, smreke – prisega na italijanske iz doline Val di Fiemme, ki so jih uporabljali tudi stari cremonski mojstri, čeprav verjame, da bi se našlo kakšno mikrorastišče smreke s podobno težo in gostoto tudi v Sloveniji – in iz slovenskega javorja. Ko je slišal za najdbo iz Čadrga, pa je začutil, da mora nujno priti v stik z najditelji in da ga čaka nekaj velikega! »Zgodba je bila fantastična in zdela se mi je enkratna priložnost narediti super presežek, sploh iz tako stare ohranjene jelke, ki so sicer zelo podvržene gnitju. Ta najdba je edinstvena! Solistični instrumenti iz tega lesa bi delovali vrhunsko, imeli bi specifičen karakter in bili bi ekstremno ekskluzivni, česa takega v svetu ni, pa sem precej na tekočem, kaj se na goslarskem področju v svetu dogaja,« navdušeno pripoveduje.

Les ima spomin

Ker je bil povsem prepričan, da se za vsem tem skriva zgodba, o kateri se bo še dolgo govorilo in bo med drugim ponesla ime Slovenije v svet, je vanjo vpletel režiserja Aleša Žemljo; ta je vse skupaj dokumentiral od začetka, ko se je odpeljal v Čadrg pogledat les, iz katerega bo, če bo šlo vse po sreči, izdelal med deset in dvajset inštrumentov. »Govorijo, da ni mogoče izdelati sodobnega inštrumenta, ki bi bil primerljiv s stradivarkami, narejenimi iz lesa, ki je danes star od 300 do 400 let, tukaj pa imamo les, star 6.500 let! Krepko smo presegli starost stradivark!« Z leti les, nam je razložil, zaradi različnih kemičnih procesov postaja vedno bolj akustičen. Prav tako ima les spomin. Če je nekdo 50 let igral inštrument na specifičen način, bo novega lastnika violina nekako silila, da igra tako, kot so nanjo igrali pred tem. »Pri stradivarki, imenovani Trnuljčica, ki so jo našli v neki toskanski vili in nanjo ni nihče igral več desetletij, se je morala violinistka Isabelle Faust, ki nanjo trenutno igra, zelo truditi, da jo je ponovno uigrala in spravila v pogon.«

Godalni orkester iz starinske jelke

Če bi našel nekoga, ki bi v njegovem projektu začutil tako velik potencial, kot ga vidi sam, bi se lotil izdelave inštrumentov za ves godalni orkester: štiri prve violine, tri druge, dve violi, eno ali dva čela, celo kontrabas bi bilo mogoče izdelati … »Če hočemo te inštrumente zaščititi, jim moramo zagotoviti poseben status. Zgodovina uči, da so kakovostne inštrumente, ki niso že na začetku imeli dovolj visoke cene, uničili. Zato lahko poseben status teh inštrumentov dobimo le z zelo visoko ceno, s tem bomo tudi pridobili dovolj veliko pozornost javnosti. V tujini podobne zgodbe ne poznam, zato bo to najekskluzivnejša skupina inštrumentov. Absolutno bi morali biti del zbirke, recimo neke fundacije, ki bi vodila program, se dogovarjala za koncerte s pomembnimi glasbeniki, obenem pa bi bili lahko na ogled. Ampak to je idealen scenarij. Če bi jih ohranili v skupini, bi bili lahko tudi odlična turistična atrakcija.« Zelo si želi, da bi zgodba ostala v Sloveniji, zato ideje še ni širil v tujino, pa sta se nanj zaradi morebitnega nakupa kljub temu že obrnila dva svetovno znana solista, nam zaupa.

Mati vseh violin

Pri prvi iz zbirke »Mother Violin« je bil pred izdelavo velik izziv barva. Les tisočletne jelke je namreč hladnejših sivkasto-srebrno- modrih tonov. Glasbeniki in drugi poznavalci, s katerimi se je posvetoval, so ga prosili, naj barvo ohrani. Zaradi tega je imel potem precej težav z javorjem, ki teži k temu, da se spreminja v zlato barvo. Kar nekaj časa je potreboval, da je našel način, kako javorjev les uskladiti z barvo jelke.

Violina je drugačne barve, kot so običajno, vendar zato takoj prepoznavna. Pripravljena je bila za kresno noč, čeprav ji je manjkalo še nekaj fines. Poleg podbradnika, ki bo najverjetneje prav tako iz jelkinega lesa, potrebuje še kakšno plast laka, ki je pravzaprav posebna zgodba. Zvok nelakirane violine bi sčasoma zaradi izpostavljenosti zunanjim vplivom namreč postajal slabši. Zato mora biti vrhunski goslar tudi mojster v pripravi laka, ki ga sam izdela iz naravnih smol. Goslarji se lahko ure in ure pogovarjajo samo o laku, se nasmehne Daniel, ki nam na koncu zaupa še, da so bili tisti, ki so slišali violino na dogodku ob kresni noči, ob njenem zvoku ganjeni.