Vesna Meško

Trije zasavski knapi, tri zgodbe. Lojze, Martin in Peter so me popeljali po poti, ki jih je vodila globoko pod zemljo, kjer so si do upokojitve služili kruh. Njihovi spomini razkrivajo današnjim generacijam nepredstavljive čase in prav je, da jih prelite na papir oživimo ter tako  poskrbimo, da ne zbledijo v pozabo. Tudi zato, ker se mora človek včasih zazreti  v temo, da zares razume, kako svetla je luč, ki jo ima pred seboj.

Več kot 200 let se je v zasavskih rudnikih kopal premog. Leta 2013 se je zaključilo obdobje, v katerem so se rojevale številne generacije rudarjev. Sledila sta dolgotrajno zapiranje jaškov in sanacija okolja, leta 2023 pa se je poglavje zasavskih knapov sklenilo. A čeprav so se jaški zaprli, v rudarskih mestih Trbovlje, Zagorje in Hrastnik še vedno tlijo spomini: »Veliko smo doživeli, a ko postaneš star, se spomniš le še lepih reči, slabe pa pozabiš,« pokima Peter Gole, varuh knapovske dediščine, ki si prizadeva, da srce črnih revirjev še vedno bije. V zgodbah, kakopak, ki jih je nabiral vse od mladih nog.

S stoletnim knapom Lojzetom sva po starih časih bredla za domačo kuhinjsko mizo, Martin in Peter pa sta obujala preteklost v Zasavskem muzeju Trbovlje. Sprehodili smo se tudi po trboveljski rudarski koloniji Njiva in zgodbe na papirju začinili s kuliso proletarskega rudniškega stanovanja.

Mateja J. Potočnik

Martin Brečko: Nikoli me ni bilo strah

Martin Brečko prihaja iz desetčlanske družine iz naselja Miklavž pri Taboru, kjer so imeli kmetijo. Sivolasi mož svetlih oči ni imel lahke mladosti, a kljub temu spomine razgrne predme s toplino. Pove, da je zadnja štiri leta osnovne šole obiskoval v Trbovljah, kamor je vsak dan pešačil dve uri v eno smer – v soncu, dežju in mrazu.

»Takrat so bile zime res hude. Nismo imeli primerne obutve, v šolo smo prišli povsem premočeni, z ledenimi rokami in nogami. Ampak učiteljice … tiste učiteljice so bile zlata vredne. Res so skrbele za nas, hribovske otroke. Tam smo imeli kamin, da smo se lahko malo pogreli in si posušili obleke, po pouku pa sta nas spet čakali dve uri hoje nazaj v hrib,« pripoveduje Martin, ki mu ti časi zdrsnejo pred oči zlasti tedaj, ko vidi starše, kako vozijo mladež v šolo, ki je oddaljena zgolj sto metrov. »Ah, življenje je bilo takrat res drugačno. Je pa moja stara mama vedno rekla: Največ, kar lahko daš otroku, je, da ga čim prej privadiš na samostojno življenje. Mislim, da to kar drži.«

Garaška mladost

Po osnovni šoli je bilo treba čim prej pomagati pri preživetju velike družine, zato se je zaposlil v Tekstilni tovarni Prebold. Komaj polnoleten je odšel na služenje vojaškega roka v Vipavo, nato pa se je leta 1974 zaposlil v rudniku Trbovlje. Rudarskega poklica ni poznal, začel je kot vozač, ali kot pove v knapovskem narečju – kot »zadnji laufer«. »To je bilo delo nižjega ranga, slabše plačano, porabili so nas za vse. Fizično je bilo zelo naporno, ampak neki začetek je bil. Želel sem si na delo v Nemčijo, vendar mi je bilo to onemogočeno zaradi mejne prepovedi. Pa sem se tega prijel,« razlaga 75-letnik, ki je prva leta do Trbovelj pešačil, pozneje se je vozil s kolesom in motorjem, nato pa je za prevoz poskrbel rudniški avtobus.  

Fizično delo v rudniku je bilo zanj precej zahtevno, saj ni bil najbolj krepak mladenič, imel je komaj 65 kilogramov. Najtežje mu je bilo pri odkopavanju: »Bilo je malo prostora, včasih sem se plazil po vseh štirih. Železni strojniški podpornik, s katerim smo delali, je imel sto kilogramov in  moral si ga obvladati sam. Ko smo se z vagončki po nočnem delu vračali na površje, sem sanjaril, kako bom doma zaspal, ampak potem sem se tako prečul, da sem bil kot ris!«

Mateja J. Potočnik

Črni obrazi

Razmere v rovih so bile težke, razlikovale pa so se tudi glede na lokacijo. Bilo je od mraza do vročine, ki je med drugim narasla zaradi plinov in pomanjkanja kisika. Še posebej zahtevne so bile ure, ko je bilo zaradi razstreljevanja v rovu polno dima in prahu. »Nič nisi videl, obupno je bilo. Zelo težko se je dihalo. Čisto smo bili črni. Ta umazanija je bila tako mastna, da se je bilo treba res dobro zdrgniti z žajfo, pa smo še vseeno prišli domov našminkani po obrazu,« se smeji 75-letnik in pojasni, da boljši ko je bil premog, bolj masten je bil prah. »Slabši pa je imel zaradi primesi žvepla izrazit vonj. Oblačila so se ga kar navzela, sploh prepotene majice.«

Ko se ozre na mlada leta, potrdi, da je moral zelo hitro odrasti. Najbolj od vsega je hrepenel po počitku, a poleg garanja v rudniku ga je vsak dan čakalo delo na domači kmetiji. »Košnja, spravilo pridelkov, sečnja v gozdu … Ampak takrat smo bili na podeželju zelo povezani, s sosedi smo skupaj stopili, si pomagali.«

Med temo in soncem

Nikoli ga ni bilo strah, prizna pa, da je zaradi nevarnega dela v jami sčasoma začel bolj ceniti življenje. »Prvič sem res začutil, da je življenje nekaj svetega, ko sem bil poškodovan. Med izdelavo novega rova je name padel velik kos premoga. V hipu nisem več čutil nog! K sreči ni bila poškodovana hrbtenica, tako da sem po mesecu in pol znova shodil. Se pa spomnim, kako me je triletna hčerka prosila, naj vstanem. To te zadene –začneš  razmišljati, kam si prišel zaradi okoliščin, nesreče, truda za boljši kruh … In takrat res začneš razumeti, kako si minljiv. Prizemljile so me tudi smrti sodelavcev, čeprav nam je bilo že od začetka jasno, da ko greš enkrat v jamo, ni rečeno, da boš živ prišel ven. Tega občutka se sicer navadiš,« sklene dlani Martin, ki se še danes dobro razume s starimi »kumerati«, še posebej pa se razveseli tistih, ki so v rovih pokazali pristno kolegialnost. Pod zemljo ima zaupanje nekoliko drugačen okus. »To je tako kot v alpinizmu, je pa res, da moraš v prvi vrsti zaupati sebi.«

V rudniku je delal do leta 1999 in tudi večkrat napredoval. »Bil sem učni kopač, kopač, strelec in strojnik, zadnjih 12 let pa vodja odkopa.« Sčasoma je življenje postalo lažje, z ženo in hčerkama so zaživeli v Trbovljah, sedaj, v zrelih letih, pa ga korak znova vodi na kmetijo, kjer je odraščal. »Hrepenim po naravi, veliko mi pomeni,« sklene.

Mateja J. Potočnik

Peter Gole – otrok rudarske kolonije

71-letni Peter Gole prihaja iz knapovske družine. Najzgodnejša otroška leta je preživel v Hohkrautovi koloniji v Trbovljah, odrastel pa je v hrastniški koloniji Resnica, zgolj sto metrov od rudnika, med ljudmi, ki sta jih povezovala strpnost in sožitje. »Ljudje so bili tesno povezani. Danes imamo veliko več, pa živimo drug mimo drugega. To pogrešam,« je zamišljen Gole, tudi ustanovni član Društva za ohranjanje industrijske dediščine Hrastnik. Ker je vse od mladih nog rad poslušal pripovedi starejših,  zelo dobro pozna tudi življenje v nekdanji stari hrastniški koloniji. Tudi nam je pred oči naslikal živahne slike zbledelih časov.

Življenje v koloniji

»Kolonija je bila nekakšna subkultura. Sosedski odnosi so bili … hm, posebni. Vrata v stanovanja so bila nanizana ena zraven drugih, treba se je bilo držati nenapisanih pravil. Vse se je namreč slišalo, vsi so vedeli vse o vsakem … Sosede so se zaradi tega nemalokrat sprle, včasih je bilo slišati vpitje, nikoli pa niso sporov zjutraj pogrevale.« 

Posebna pravila so veljala za uporabo sanitarij in kopalnice. »Stranišča so bila zunaj, na koncu hiše – dve za štiri stanovanja. En teden je ena soseda ribala stranišče, naslednji teden pa druga. Današnjih kopalnic takrat ni bilo. Kopati so se hodili ob vznožje kolonije, v t. i. staro rudniško kopalnico. Ob sobotah so se tam umili ženske in otroci, rudarji pa so to opravili po prihodu iz rudnika v svoji rudniški kopalnici,« razloži sogovornik in omeni, da so se knapi do leta 1937 kopali doma.

»To je potekalo tako, da so ženske sredi sobe postavile lesen škaf in ga napolnile z vročo vodo. Možje so zlezli vanj in se okopali, žene pa so jim pri tem pomagale, jih zdrgnile po hrbtu … Ja, tako je bilo. Ni šlo drugače, tekoča voda je namreč tekla samo iz dveh pip ob cesti, ki je potekala med vrstnimi hišami.«

Življenje v koloniji je bilo samooskrbno naravnano, kar je bilo pomembno zlasti za premagovanje dni pred plačo, saj sicer ženske ne bi imele kaj dati v lonce. »Ogromno je bilo vrtov. Pa ne le pri nas. Tudi po drugih delavskih naseljih v Sloveniji so bili vrtovi nekakšen socialni kolektiv. Začeli so z nabiranjem regrata, potem je bila na vrtu zgodnja solata, tja do pozne jeseni se je repa pobrala, pa korenje, fižol in drugi pridelki. Nekaj od tega so tudi skladiščili, vložili v kozarce …,« pripoveduje Peter in nadaljuje, da so otroci ob prihodu iz šole hitro vedeli, »koliko je ura«, saj je imela vsa kolonija vonj po zelju. »Imeli so tudi hlevčke, v njih pa koze, prašiče, kure in zajce. Vse to je bilo pomemben del vsakdana v koloniji.«

Lovro Rozina

Po stopinjah svojih prednikov

Peter se je, čeprav se je izšolal za ključavničarja, po služenju vojaškega roka tudi sam podal pod površje in se leta 1975 zaposlil v Rudniku Hrastnik. »Za nas otroke jama ni bila nekaj nepoznanega, s tem smo odraščali. Knape smo gledali vsak dan, spremljale so nas pripovedi starejših, prav vse, povezano z rudnikom, nam je bilo domače,« pripoveduje mož, katerega oče in oba stara očeta so bili rudarji. »Strah me ni bilo nikoli, že kot mulc sem bil strašno radoveden in sem približno vedel, kaj vse me čaka. Najprej sem se uvajal v jami Lakovnica v Trbovljah, nato sem delal na izkopu proge v hrastniški jami. Rudar sem bil približno sedem let, potem sem delal kot vzdrževalec jamske mehanizacije, pozneje kot strojnik v glavnem jašku.«

Mu je bilo kdaj žal, da se je odločil za službo v temačnih rovih? »Drugega nismo poznali – odrasli smo v takem okolju, pa tudi vsako leto je bilo malo bolje. Plače so bile v rudniku večje kot v steklarni, pa vztrajaš in čas mineva ... Ko se enkrat poročiš, pa sploh vsak dinar prav pride.«

Slovo od rudarstva

V Zagorju se je zapiranje rudnika zgodilo bliskovito, v Trbovljah in Hrastniku pa se je vleklo dolgi dve desetletji. Kako so to sprejeli rudarji? Gole slovo opisuje z modrostjo človeka, ki je vse preživel z mirno glavo. »Zelo različno. Eni smo to vzeli kot del življenja – vse enkrat mine. Ne moreš pa dvesto let rudarjenja kar prezreti. Nekateri so to doživljali močneje, zlasti tisti, ki še niso bili dovolj stari za v penzijo, hkrati pa so bili zaradi izobrazbe težje zaposljivi. Ker imam sam izpolnjeno še več kot le delovno dobo do upokojitve, tega nisem enako občutil, je pa bilo za moj okus vseeno pregrobo, dalo bi se z malo več posluha …«

Gole je v letih službovanja v rudniku videl nemalo tragedij in stisk. Zaradi težaškega dela v temačnih rovih je bilo precej alkoholizma, kar je vplivalo na mnoge družine. Zgodbe o tem že niza na papir, saj ne želi, da utonejo v pozabo. »Vse, kar v jami primeš v roke, je težko, razmere so trde – vročina, prepih, delo v prahu in blatu … Ampak lahko mi verjamete, da se človek vsega navadi,« še poudari varuh knapovske dediščine, katerega misli na stara leta polnijo predvsem lepi spomini.

Vesna Meško

Lojze Medvešek – spomini stoletnega knapa

Obiščem ga v družbi direktorja Zasavskega muzeja Bogdana Šteha. Na vrhu stopnišča zagorskega bloka naju pričaka hči Nika. Lojze je povsem zatopljen v dnevni časopis, in šele ko naši glasovi napolnijo kuhinjo, dvigne pogled. Častitljivih sto let šteje. Resda slabše sliši, a nič ne de, prisedem bliže, pa se malce glasneje lotim klepeta. Lojze me zvedavo gleda in se kaj hitro prelevi v pripovedovalca.

Življenje po vojni

»Zdaj je tako dobro na tem svet! Preveč vrst kruha je, pa mesa kolikor hočeš!« povzdigne glas nekdanji rudar, ki je z delom v rudniku začel leta 1945, po zaključku druge svetovne vojne, po več kot treh letih izgnanstva. »Ko smo se vrnili, ni bilo več doma, kmetije so bile požgane, ničesar več ni bilo. Nisi imel kje spati, hrane ni bilo … « Med ljudmi je zaorala lakota, pove in razloži, da so se morali znajti, kakor so vedeli in znali. Dokler niso našli nastanitve v samskem domu, je z bratoma in sosedom iz hribovske vasice Osredek vsak dan pešačil v tri ure oddaljeno Zagorje ter iskal priložnostna opravila, da bi dobil kaj za pod zob.

Lakota

Za službo ni bilo veliko možnosti – lahko so zagrabili za delo v gradbeni industriji IGM ali pa v rudniku. Lojze, ki je tedaj štel komaj 19 let, je izbral zagorsko jamo, ampak se mu sprva spet ni dobro godilo, saj so morali do novembra 1945 zdržati brez plače. »Hrane ni bilo, šel sem lačen, delal lačen in se vrnil lačen. V samskem domu namreč nismo imeli kaj vreči v lonec. Takrat smo za plačilo dobili karte, ampak teh ne moreš pojesti, a ne?! Hrane pa tudi ni bilo mogoče kar tako dobiti – tudi menze v tistem času še ni bilo.« Da bi prišel do kakšnega grižljaja, je po garanju v rudniku znova prosil za delo pri kmetih.

Ko so prejeli prvo plačo, je bila pot do obroka le malce lažja. Meso je bilo težko kupiti, če so pri mesarju uspeli dobiti kakšen kos, pa so si skuhali juho. Spomni se tudi koruzne moke, iz katere so pripravljali žgance. »Ampak brez zabele!« poudari. Kako pa je sploh zmogel s praznim želodcem opravljati težaško delo? »Saj nimaš izbire, tisto obdobje je bilo treba pregurati. Misliš si: saj bo bolje … Lakota človeka do marsičesa pripelje.«

300 metrov pod zemljo

Slednje še kako drži, Lojzeta so krute razmere pod nebom prignale kar 300 metrov pod zemljo. V rudniku Zagorje je najprej zasedel delovno mesto transporterja, osem let pozneje je opravil izpit za kopača in se lotil zahtevnega dela na odkopih, leta 1961 pa je stopil še v čevlje strelca, po knapovsko »šusmana«.

In kakšne spomine ima stoletni rudar na rudnik? »Takrat smo bili knapi oblečeni kar v svoja oblačila. Nismo imeli čelad, ampak kar take stare kape iz blaga. Iz jame smo prihajali tako črni, da nas niso prepoznali,« se zakrohota sogovornik, ko mu v misli že šine spomin na dan, ko ga je pri odkopu etaže delno zasul pesek, da se sam ni mogel rešiti. »Dva sta me zgrabila za ramena in potegnila ven. V pesku so ostali škornji, bos sem šel iz rudnika!« Pa ga ni bilo strah, da bi se kdaj kakšna nezgoda tragično končala? »Kakšen strah?! To je tako, kot bi šel tjale na balkon!« vrže roke v zrak, za trenutek postane in razloži, da gre pač za rizično delo in da tudi pilot po vzletu ne ve, ali bo prišel živ nazaj.

Lojze še pove, da v povojnem času poklic rudarja ni bil spoštovan – in da bi današnji mladi fantje ob pogledu na delo v rudniku vse skupaj poslali v tri krasne. »Enkrat bi šli pogledat v jamo, pa nikoli več!« s pogledom objame trojico za kuhinjsko mizo. Časi, o katerih pripoveduje, so danes težko dojemljivi celo za starejše generacije, a prav zato so njegove besede dragocene – res smo lahko hvaležni za današnje udobje. 

Objavljeno v reviji Jana, št. 46, 18. novembra 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

Mateja J. Potočnik

revija Jana