Osebni arhiv

Priti do svetovnega rekorda pa ni bilo preprosto. Navsezadnje je stari rekord 283,5 milje veljal že vse od leta 2014, pa še takrat so starega popravili samo za eno miljo. 321,5 milje je res močno izboljšan rekord, hkrati je Dan podvojil čas, ki ga je preživel na tej majceni jadrnici, saj je na njej vztrajal 147 ur in pol, kar je več kot šest dni. Njegov podvig bo težko preseči.

Dan je zagovornik trajnostnega razvoja v navtični industriji, zato je ustanovil fundacijo Vela Code, s katero bi rad ozavestil navtike, da je čas, da spremenijo navade in se izogibajo plastiki. Fundacija spodbuja okolju prijazno plovbo, in prav takšno je bilo tudi rekordno jadranje, na katero se je zelo dobro pripravil. Pravila so takšna, da se ne smeš dotakniti obale, ne smeš se zasidrati ali imeti asistence kogarkoli, dokler ne prejadraš rekorda. Biti moraš torej popolnoma avtonomen in ves čas na vodi. Lahko nehaš jadrati, če ni vetra, ne moreš pa na plažo.

Prejšnji rekorderji so jadrali v enem zamahu kakšne tri dneve. »Prejšnji rekorder ni spal, jedel je minimalno ali sploh nič, samo piti je nujno moral, ni pa niti za hip nehal jadrati. To pomeni, da je bil oblečen ves čas enako, ni hodil na stranišče, vse je naredil v eni obleki … To je mučenje do konca, ekstremizem, ki ga cenim, ampak ne podpiram. To je daleč od siceršnje elegance jadranja,« pravi novi rekorder.

Mateja J. Potočnik

Klic na pomoč je poraz za navtika

Že lani septembra se je Dan odpravil na poskusno jadranje, da bi preizkusil malo jadrnico in naredil načrt, letos junija pa je iz Dubrovnika odjadral na prvi resen poskus, a ga je predčasno prekinil, saj ni bilo vetra. »Princip fundacije in gibanja Vela Code je obraten od ekstremizma. To mora biti svobodna, lepa odločitev, zato moram tudi z dejanji pokazati, da ne težim k dokazovanju za vsako ceno. Tak podvig lahko človek ponavlja toliko časa, da se lepo izteče, ne pa da me bodo dvignili iz morja s prvo pomočjo ali obalno stražo! Klic na pomoč je za navtika v vsakem primeru poraz! Saj nobena nevihta ne potopi vseh bark na morju, ampak samo tistih nekaj, kjer se kapitan ni dobro informiral in primerno pripravil nanjo.«

Dan je izkušen jadralec, ampak ta mala jadrnica, s katero je nekoč Vasilij Žbogar osvajal olimpijske medalje, je zaradi velikosti izziv za vsakega. »To je najmanjše možno plovilo in ne poznam nikogar, ki bi preživel na njem več kot tri dni. Tu gre res dobesedno za preživetje, saj odpadejo že temeljne stvari, kot je jutranja higiena. Prehranjevanje, pitje, počitek – vse to je na taki ladjici velik izziv. Prav zato je bil prejšnji rekord postavljen tako, da je jadralec jadral neprestano, torej do onemoglosti, brez spanja. To je samo 4,2 metra dolg čoln, ki ima na sredi 70 cm dolgo in 50 cm široko luknjo za noge, v kateri imaš še vso prtljago. To je ploskev, na kateri ne moreš ne stati ne ležati, ker je tako nestabilna. Vsakih štiri ali pet ur moraš v vodo in se pretegniti, saj si na barki ves čas skrčen. Na katerikoli drugi barki se človek vsaj iztegne, na tej niti to ni mogoče.«

Majhna jadrnica – velik izziv

Ker se jadrnica ves čas vsaj malo premika, je vse  razen jadranja  izziv. »Že samo vzeti nekaj iz torbe je zelo težko. Če jadraš, ne moreš nič, saj nihče drug ne more prijeti krmila ali jadra, ti pa ga ne moreš zablokirati. Dejansko lahko – kadar je veter – edino jadraš. Predstavljajte si, da vozite avto: za volanom tudi ne moreš kar nekaj delati, kajne? Sendviča si ne moreš pripraviti sam, lahko ga samo z eno roko držiš in ješ. Itak se sendviči hitro pokvarijo, zato sem imel s sabo zgolj energijske ploščice, vodo in malo piva. Ker ne delam plastičnih smeti, so bile ploščice brez ovitkov v posodi, 20 litrov vode pa sem imel v dveh kanistrih. Pomembno je, da to niso trde posode, sicer ne moreš ležati – tako se vsaj malo nasloniš, kadar spiš,« je pojasnil Dan.

Osebni arhiv

Izziv je tudi velika vlaga. Ponoči je neposredno na morski gladini vlaga tolikšna, da si ves moker, preobleči se na tem čolnu pa je praktično nemogoče. »Oblečen sem bil v oblačila, ki se hitro sušijo. Torej ne v nepremočljive obleke, saj bi v treh dneh dobil v takih oblačilih vnetje kože. Bombažne hlače se zmočijo, ampak če jadram nekaj ur, se vmes že posušijo na meni. Oblačil itak ne bi mogel nikamor obesiti, torej se morajo čim hitreje posušiti na meni. Čez dan sem imel kopalke iz materiala, ki skoraj ne vpije vode in se hitro posuši, ker sem moral ves čas v vodo. Ponoči, ko je bilo bolj vlažno in hladneje, sem si oblekel še bombažne hlače in anorak.«

Pomembno za tako jadranje je tudi to, da imaš že porjavelo kožo, sicer te sonce ožge. Sicer pa je jadrnica nepotopljiva, pravi Dan in razloži, da bi jo v primeru nevihte moral prevrniti in se je držati: »V takem primeru jadrnica postane rešilni splav, tako da se je moraš ves čas držati, kar ni preprosto, če to dolgo traja. Valovi te premetavajo, imeti moraš rešilni jopič, da te drži na vodi, zelo pomembno je, da imaš ob sebi satelitski transponder, ki ima distres gumb, s katerim kontaktiraš servis, ki obvesti pristojne, da gredo v reševalno akcijo. Rešitev je blizu, ampak samo, če naprave ne izgubiš! Torej mora biti vse pravilno privezano, dostopno …«

Kot nosečnica s pripravljeno opremo

Dan ni bil na jadrnici v neurju, saj je četrti dan prvega poskusa v juniju raje odnehal, ko je videl, da prihaja neurje in ni več možnosti, da bi podrl rekord. »Na barki sem imel hrane in pijače za kak teden. Če bi po nevihti prišli štirje idealni dnevi, ko sem že preživel štiri dni na barki, bi bilo zelo težko, ampak še mogoče poskusiti. Ko pa peti dan ni bilo vetra, je bilo jasno, da niti fizično niti matematično ni več mogoče izpeljati rekorda, ker tudi če bi imel še tri idealne dneve, to ne bi bilo dovolj za potrebne milje, poleg tega sem bil vsak dan bolj utrujen in z manj zalogami.« Potem je čez poletje čakal primeren termin. Od konca junija je ves čas spremljal vremensko prognozo in bil v stiku z meteorologom. V prtljažniku je imel vso opremo, da se je lahko takoj odzval, ko je meteorolog potrdil primerno vreme.

»Bil sem kot nosečnica, ki ima ves čas pri sebi torbo za porodnišnico. To poletje sem vse prilagodil temu podvigu. Samo dva dni prej sem se odločil, da se odpravim 12. avgusta, saj je bila napoved končno taka, da bo dovolj vetra, pa še vedno ponoči mirno, da vsaj malo počivam. Tokrat sem sicer imel veliko počitka, ker je bilo še vedno precej brezvetrja, a tudi dovolj vetra, da sem porušil svetovni rekord,« je vesel.

Velik fizični napor

Dan je ob 13. uri izplul iz marine Sukošan, saj je želel jadrati na območju, ki ga najbolje pozna, to pa je med Kornati, Dugim Otokom, Ugljanom, Pašmanom … »Tam ne potrebujem navigacije, ker vse na pamet poznam, saj sem tam jadral že kot otrok,« pravi. V šestih dneh je obiskal bolj kot ne vse zalive. Ker je jadral v glavni sezoni, je srečal kar nekaj znancev, pa tudi veliko takih, ki so mu sledili po satelitu. »Pomahali smo si, malo smo spregovorili na daleč, saj fizičnega kontakta nisem smel imeti. Sicer sem imel vklopljena dva sledilnika, tako da lahko vsakdo preveri, da se jadrnica nikoli ni ustavila in da sem ves čas dejansko jadral. Tudi če sem počival, se jadrnica na vodi premakne vsaj za sto metrov v eni uri.«

Po malo več kot šestih dneh je poskus prekinil z novim rekordom 321,5 milje, saj je videl, da sedmi dan prihaja brezvetrje, potem pa nova vremenska sprememba in torej rekorda ne bi mogel prav dosti izboljšati. Pot je končal tam, kjer jo je začel – na plaži marine v Sukošanu. Na trdnih tleh se mu je še nekaj ur močno majalo. »Najprej se malo loviš. Sicer pa je počutje tako, kot da bi cel teden veliko telovadil, saj te bolijo mišice po vsem telesu. Seveda sem potreboval tudi veliko počitka, v vodi sem namreč spal največ pol ure, ker je treba ves čas nadzorovati jadrnico. Če bi spal dlje, bi mimogrede končal na kakšnem otoku!« še razloži Dan, ki je zato imel ves čas nastavljeno budilko na telefonu, tega pa je imel v nepremočljivi kuverti. Po prihodu domov se je najbolj razveselil svojih dragih, pa tudi tega, da ga vsaj nekaj juter ne bo budila neusmiljena budilka.