Mateja J. Potočnik

Njegove oči, ki so kot oči zvezdnika nemih filmov, so še vedno enako otožne in smejoče se obenem, njegov nasmeh je enako iskriv. Njegovo srce? Brez roka trajanja. Medtem ko slovensko kulturo, slovensko politiko in družbo nasploh po večini obvladujejo (prazne) blagovne znamke, se Andrej Rozman Roza niti za trenutek ne jemlje docela resno – kar je dandanes revolucionarno dejanje brez primere.

Nedavno ste proslavili sedemdeseti rojstni dan. Tovrstne okrogle obletnice novinarji tradicionalno izkoristimo, da silimo v ljudi z vprašanji o globokih življenjskih naukih in uvidih. Pa dajva – kako je torej te dni z vami in razsvetljenjem?

Da bi zgolj zato, ker sem na svetu že točno sedemdeset let, sam po sebi postal bistveno pametnejši ali se dokopal do kakšnega posebej prelomnega spoznanja – to seveda ne. Prej bi dejal, da sem nekako presenečen nad samim seboj in nad načinom, kako se mi je vse skupaj zložilo.

Mateja J. Potočnik

V kakšnem smislu?

Pred leti sem si dejal, da bom v nezmanjšanem obsegu delal nekje do 64. leta, potem pa se bom loteval le še skrbno izbranih projektov. Dve leti pred korono sem delal resnično na polno, priložnosti so letele z vseh strani in meni se je zdelo škoda, da bi jih zavrnil. Nato sem si rekel, da bom eno leto samo še nastopal po predstavah, pisal pa ne bom. Potem je prišla korona in nisem mogel več niti nastopati, pisati pa se mi nekako ni dalo. Tako sem tedaj dopolnil 65 let in sem se lepo upokojil; bil sem vesel, da so se mi načrti tako lepo iztekli. Od tedaj delam izključno pri projektih, ki so mi fajn.

Ampak veste, po svoje je pa tudi čudno verjeti, da jih štejete sedemdeset. Ker od nekdaj delujete takšen puer aeternus, večni mladenič. To vašo zvedavost in šegavost, to radost je težko povezati z biološkim staranjem.

Najbrž sem res od nekdaj malo infantilen. Ko sem v svoji davni mladosti, pri dvajsetih letih, objavil prve modernistične pesmi, sem bil zelo ponosen, ko se je neki literarni kritik v reviji Sodobnost spravil kar povprek na celotno modernistično poezijo in je popljuval tudi mene, češ, kakšna otroškost je to in kje je v tej poeziji klena moška drža. Nakar je Boris A. Novak, s katerim se poznam še iz gimnazije, te moje modernistične igrarije objavil v otroški reviji Kurirček in to je bil začetek mojega ustvarjanja za otroke. Torej bo nekaj na tej moji otroškosti. Po drugi strani pa je slovenski kulturni prostor tako zelo starikav, da verjetno nekako štrlim iz njega; vsekakor se v njem počutim tuje.

Nadaljevanje intervjuja si lahko preberete v reviji Jana št. 31, 5. avgust 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana