Mnogo ulic je še danes neprehodnih, prekrite so z blatom, pohištvom, smetmi in razbitimi avtomobili, več deset cest je neprevoznih. Marsikdo je brez vode, elektrike, plina in telefonske zveze. Politiki so zamočili vse, kar so lahko, prizadetim v poplavah so največ pomagali someščani, tako da so jih oskrbovali z vodo in hrano ter jim pomagali pri čiščenju, saj mnogi niti iz zasutih hiš niso mogli. Jezni ljudje se sprašujejo, zakaj sploh plačujejo davke, saj jih je država pustila na cedilu.
Nevihta, ki je ni bilo
V torek, 29. 10., pa tudi več dni prej, se je v avtonomni skupnosti Valencia govorilo o napovedanih močnih padavinah. Prihajala naj bi DANA oziroma gota fria (mrzla kaplja), močno deževje, ki se pojavlja jeseni na španski in francoski sredozemski obali. Zgodi se zaradi toplega in vlažnega zraka, ki ga jeseni povzroča pregreto Sredozemsko morje. Nekaj čez osmo zvečer nam je vsem začel piskati telefon: dobili smo opozorilo civilne zaščite, naj zaradi močnega dežja ne hodimo nikamor. V centru Valencie smo čakali nevihto, a je ni bilo od nikoder.
Zjutraj v središču mesta nismo imeli pojma, kaj se je zgodilo, prometa je bilo malo, metro ni deloval. Nato so začele prihajati iz predmestij novice o smrtnih žrtvah in pogrešanih. Ljudje so ostali ujeti v avtomobilih, garažah, lastnih hišah in na delovnih mestih. Nekateri so splezali na strehe avtomobilov ali na drevesa, da bi se rešili. Tekom dneva je postopoma postajalo jasno, da je mrtvih veliko. Družbena omrežja so preplavili posnetki avtomobilov, ki jih je reka kot igračke nosila po ulicah, gasilcev, ki rešujejo ljudi in njihove hišne ljubljenčke, pa tudi običajnih ljudi, ki čez okno ali balkon na varno vlečejo svoje sosede.
Deževalo ni niti v poplavljenih občinah v bližini Valencie, temveč 25 kilometrov zahodno, v Chivi, tam je v osmih urah zapadlo toliko padavin, kot jih običajno v celem letu (500 milimetrov). Vsa ta voda se je nato zlivala z bolj hribovitega območja proti Valencii. Poyo, suh kanal, ki teče skozi Paiporto, kjer je bilo najhuje (in jo zdaj imenujejo zona zero, cona nič), se je kar naenkrat napolnil z vodo, ki je drvela s hitrostjo več kot dva milijona litrov na sekundo, a ker ni deževalo, je ni nihče pričakoval.
Za Valencio in njeno okolico poplave niso nič novega. Med letoma 1321 in 1957 so reke dvaindvajsetkrat presegle bregove, poplave so bile približno na trideset let. Leta 1957, ko je poplavila reka Turia in terjala 81 življenj, so rečno strugo preusmerili na jug mesta. To je zaščitilo prebivalce centra, ne pa tudi mestec na jugu. Ob strugi reke Poyo se je med letoma 1997 in 2007 intenzivno gradilo, kljub temu da gre za poplavno območje, nič pa niso naredili, da bi prebivalce zaščitili. Ti so sicer vajeni manjših poplav, med katerimi svoje avtomobile rešujejo iz podzemnih garaž, kar so mnogi počeli tudi sedaj, a je to marsikoga, žal, stalo življenje.
Življenje, postavljeno na glavo
Poplavljenim krajem južno in vzhodno od Valencie Španci pravijo pueblos, torej vasi, a so za slovenske standarde mesta, saj imajo tudi po več deset tisoč prebivalcev. Večina ljudi živi v blokih in stanovanjskih hišah ali v vrstnih hišicah, nekatere med njimi imajo vse prostore v pritličju, tam so tudi lokali, trgovine in podjetja; debela plast blata je vse uničila. Ljudje so ostali brez elektrike, vode in plina, luči ni bilo niti na ulicah (in vsega tega dober teden po poplavah, ko to pišem, marsikje še vedno ni).
Ljudje se niso mogli oziroma se ne morejo umivati, piti vode iz pipe, kuhati, komunicirati. Ne morejo v trgovino, lekarno in k zdravniku, ne morejo z avtom ali javnim prevozom v službo in šolo, ker so ceste zaprte. Poleg tega ljudje niso imeli oziroma nimajo telefonskega signala in internetne povezave. Zaradi tega so bili mnogi odrezani od sveta, niso mogli poklicati na pomoč, preveriti, ali so njihovi ljubljeni v redu. Praktično niso vedeli, kaj se dogaja, koliko ljudi so poplave še prizadele. Nekateri so mislili, da je poplavilo samo njihov del mesta.
V četrtek je s pomočjo posnetkov na družbenih omrežjih postalo jasno, da prizadeti prebivalci potrebujejo pomoč, ki jim je država očitno ne zagotavlja. V Valencii živeči, ki nas poplave niso prizadele, smo začeli nakupovati hrano, vodo in druge osnovne življenjske potrebščine ter jih nositi na zbirna mesta. Nekateri so namesto tega začeli panično kupovati zase, zato so bile trgovine napol prazne, tako kot med pandemijo. Mnogi, predvsem mlajši, so šli pomagat na prizadeta območja. V petek, 1. novembra, sva šla na pomoč tudi midva s partnerjem Alvarom, s katerim živim v Valencii že nekaj let.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 46, 12. november 2024.
