Revija Zarja

»Od gorečega tovariša do buržoaznega uživalca koktajlov, za vsakogar bo nekaj v letošnjem praznovanju stote obletnice ruske revolucije, enega najbolj radikalnih trenutkov v zgodovini,« je Londončane podžgal članek v časopisu Evening Standard. Povezava med oktobrsko revolucijo in britanskim glavnim mestom me je presenetila, saj sta državi tako rekoč vse stoletje stali na nasprotnih političnih in ideoloških bregovih. Ruski komunizem je bil dežurni sovražnik Zahoda in spor s Stalinom je oblikoval Jugoslavijo. Vseeno bodo številni dogodki zaznamovali spomin na rojstvo totalitarne supersile.

Kot berem, za razliko od Londona Rusija okleva, s kakšnim pomnikom naj zaznamuje revolucionarno leto 1917. Ni bilo samo črno-belo, ugotavlja liberalni Guardian v članku »Tragedija ali triumf? Februarska vstaja je zanetila kratko obdobje demokratične vladavine, preden so boljševiki zgrabili oblast – in dediščina leta 1917 še vedno razdvaja državo« (Guardian, 17. decembra 2016).

Revija Spectator, ki slovi po kakovostnem žurnalizmu z desničarske perspektive, pa zavzema nespravljivo stališče. »Stoto obletnico ruske revolucije bi morali objokovati, ne proslavljati. Ne pozabimo brutalnega zatiranja« (Spectator, december 2016).

Najpomembnejši glasnik te stote obletnice je množično brani Evening Standard, londonski popoldanski tabloid z naklado 900 tisoč izvodov na dan. Izhaja od leta 1827 (!) in pred osmimi leti sta ga kupila ruska milijarderja, oče in sin Lebedev. Časopis sta spremenila v brezplačnik, ga podprla z učinkovito distribucijsko mrežo in pred vsako postajo podzemne železnice kolporterji delijo izvode.

V roke mi je prišel njihov članek »Proslave stote obletnice ruske revolucije «. Povzemam. Oktober je poleg ideoloških sprememb sprožil tudi drugačen umetniški jezik za nacijo pod diktaturo proletariata, ki odmeva še danes.

Za začetek je galerija Royal Academy odprla razstavo Comrades on Canvas (Tovariši na platnu). Revolucija: ruska umetnost od leta 1917 do 1932 z abstraktnimi deli Kandinskega, Maleviča in suprematistov, fotografijo, filmom, propagando in postavitvijo avtentično opremljenega skupinskega stanovanja v naravni velikosti. In potekajo celo zabave s koktajli in kostumi na temo revolucije.

Ta tema odzvanja tudi po mestu. Restavracija Zedel ponuja poseben menu Radikalno kosilo. Gledališče Apollo je uprizorilo komedijo Lenin treats the boards (Lenin stopa po podnicah) avtorja Toma Stopparda. V gledališču Arcola je sezona predstav ruskih klasikov. Design Museum pripravlja razstavo The people's city, (Ljudsko mesto) o utopičnih načrtih za novo sovjetsko prestolnico. Spominska Puškinova hiša uvaja obiskovalce v luksuzne okuse aristokratske elite, pa tudi v razvoj in potek vstaje.

Drugje po Londonu odmevajo koncerti glasbe iz revolucionarnega obdobja, pa svetovna premiera glasbe, ki jo je mladi Šostakovič zložil za nikoli predvajani film. Kulturni center Southbank oglašuje glasbo in filme iz časa revolucije. Marxova spominska knjižnica pripravlja razprodajo žanra marksizma, sindikatov in družbene zgodovine.

Sezono bo končala konferenca enega največjih britanskih sindikatov o dediščini leta 1917 in o poteku delavskega gibanja.

Tudi če se ne strinjamo z zgodovino, ni treba, da jo ignoriramo, sporoča sezona na temo ruske revolucije. Brez Kandinskega ne bi bilo nedavno umrle arhitektke Zahe Hadid.