Ni športnica, je pa te dni nedvomno najbolj prepoznavna Štajerka. Dobiti nagrado kot ena najbolj nadarjenih mladih evropskih filmskih igralk namreč ni kar tako. In prav to je uspelo Maruši Majer, rojeni v prestolnici gostoljubne severovzhodne pokrajine, Mariboru.

V Berlin je prišla nekoliko prehlajena, a trdno odločena, da to ne bo skalilo enkratne priložnosti predstaviti se v družbi desetih mladih evropskih upov, laskavo poimenovanih vzhajajoče filmske zvezde. Maruša ima namreč že enaintrideset let, in ker lahko nagrado Shooting Stars dobijo le igralci do dopolnjenega 32. leta starosti, je ujela zadnji vlak.

V družbi evropskih vrstnikov. A to nikakor ne pomeni, da je bila na berlinskem festivalu osamljena med precej mlajšimi kolegi. »Jure Henigman, ki je Slovenijo zastopal nazadnje, mi je dejal, da bom verjetno med najstarejšimi. Pa nisem, saj nas je kakšnih pet okoli trideset. Letos smo sami stari,« v smehu razlaga in dodaja, da je bilo razpoloženje enkratno. Nič tekmovalno, brez vzvišenosti, čeprav je večina vzhajajočih zvezd že krepko zakoračila po filmski poti. »Vsi so izredno nadarjeni, in čeprav so ustvarili že precej odmevnih vlog, so povsem normalni. Po moje nikoli ne bodo vzvišeni, ker tega nimajo v sebi. Če si tak, ostaneš tak,« pravi na začetku najinega pogovora v stekleni stavbi poleg vhoda v znamenito Berlinale Palast, kjer vsako leto februarja po rdeči preprogi stopajo največja imena svetovnega filmskega sveta.

Organizacija European Film Promotion sodeluje z različnimi filmskimi institucijami iz 37 evropskih držav, tudi s Slovenskim filmskim centrom. Članice vsako leto predlagajo svoje kandidate, med katerimi mednarodna žirija po ogledu filmov izbere deset najboljših igralcev in jih predstavi na posebni prireditvi v okviru berlinskega filmskega festivala. Letos že dvajsetič.

Čudoviti občutki. Na vprašanje, kaj ji je prinesla ta izkušnja, Maruša odgovarja: »Vse, kar sem doživela od Berlinala, je program Shooting Stars. A občutki so čudoviti. Moj urnik je sicer čisto nabit, izpolnjen do zadnje minute, toda obkrožajo me krasni ljudje, tako igralci kot organizatorji.«

Zaradi tempa ji na festivalu ni uspelo videti nobenega filma razen Zabave britanske avtorice Sally Potter, pred projekcijo katerega je vseh deset vzhajajočih zvezdnikov dobilo nagrado, ki jo prispeva kitajsko draguljarsko podjetje. Ta je sicer simbolična, a mnogo pomembneje je, da imajo nagrajenci odprta vrata za sodelovanje v evropskih produkcijah. Povabljeni so na sestanke s producenti in direktorji kastinga, dobijo tudi kopico praktičnih informacij, še kako koristnih za preboj v svetu filma. Dokaz za to je Marko Mandić, ki je to nagrado kot drugi Slovenec dobil leta 2007 in smo ga nekaj let pozneje na Berlinalu videli v glavnih vlogah v dveh tujih filmih, v tekmovalnem vesternu Zlato in v srhljivki Lose Your Head.

Od knjige do filma. Maruša ni ena tistih, ki so že od nekdaj sanjali, da bodo postali igralci. V Ljubljani je doštudirala primerjalno književnost in pri tem uživala. »Proti koncu študija pa sem se začela spraševati, kaj bi rada počela v življenju, in zazdelo se mi je, da je igranje najboljša izbira. Bilo je namreč že precej časa del mojega življenja.« V srednji šoli, obiskovala je mariborsko 1. gimnazijo, je sodelovala v gledališki šoli in spoznala čar odra.

Nato je sledil AGRFT, ljubljanska Akademija za gledališče, radio, film in televizijo. »To je bilo takšno veselo obdobje, v katerem sem spoznala svojo gledališko družino in tudi samo sebe. Ob tem, da smo s sošolci preživeli veliko časa in se dodobra spoznali, sem se bila prisiljena ukvarjati tudi z zelo osebnimi stvarmi in odkrila sem, kaj vse se skriva v meni.«

Več v Zarji št. 8, 21.2.2017