Šimen Zupančič

Sedem družin, skupaj z otroki jih je okoli dvajset, živi v neokrnjeni naravi, poleg zdravilnega energijskega parka. Njihov cilj je živeti v ravnovesju med duhovnim in materialnim svetom. Živijo v Centru Manas, ki so ga ustanovili prav z namenom, da spodbujajo celovito življenje. Njihov cilj je tudi širitev čiste luči, oni jo imenujejo stoodstotna luč, ki je namenjena ozaveščanju in dvigu zavesti. Sliši se »kunštno« in malce vesoljsko, ko pa jih pobliže spoznaš, vidiš, da je to skupnost, ki živi čisto običajno življenje; velikokrat namesto gledanja televizije in posedanja po barčkih (včasih počnejo tudi to) rajši meditirajo, izvajajo jogo, prirejajo delavnice ali se ukvarjajo z alternativnim zdravljenjem. V današnjem pobesnelem in krutem svetu je prav taka skupnost, ki se med seboj duhovno poveže in uravnovesi, pravi otok miru in spokoja. In kar je najpomembnejše, svoj mir širi tudi v okolico.

Šimen Zupančič

Tanaya Berni Pogačnik, članica Centra Manas, me je najprej peljala v njihov energijski park, ki je umeščen v dolinici takoj za hišo. Že sam pogled nanj je pomirjujoč in hkrati navdihujoč, saj se tu narava pokaže v vsej svoji lepoti. Nimam posebnih izkušenj z obiskovanjem energijskih parkov, zato sem bila nad učinki presenečena. Ko sem najprej stegnila roke v notranjost kroga, sem v njih takoj začutila precejšnje ščemenje in toploto. Tanaya me je s krajšo meditacijo pripravila na vstop v prvi krog, ki se imenuje krog življenja in je namenjen krepitvi življenjske energije in dvigu zavesti. Že na začetku sem imela močan občutek toplote po vsem telesu, dobesedno se mi je zdelo, da si polnim baterije. Drugi krog, pravzaprav dva skupaj, v obliki osmice, se imenuje znak neskončnosti, namenjen pa je uravnovešanju žensko-moških energij. Če sem morda v prvem krogu dvomila o resničnosti svojih občutij, češ, tole se pa meni le dozdeva, v drugem krogu ni bilo nobenega dvoma več. Ko sem stala tam z zaprtimi očmi, me je hotelo kar odnesti, telo se je hotelo nehoteno zibati, imela sem občutek, da bom kar padla. Izkušena Tanaya Berni je, po mojem, videla, da se preveč vzpenjam proti višavam, zato me je nežno poklicala iz kroga. »Močno, a ne?« je bil njen edini komentar. Po kratki pripravi me je peljala še v zadnji krog, imenovan galaksija, ki je namenjen uravnoteženemu zdravljenju po načelu 13 čaker. Tam sem sedela z zaprtimi očmi, počasi sem se umirjala. Vame se je začela naseljevati radost, moj notranji otrok je začel plesati in prav simpatično migati z ritko. Seveda samo v duhu, da ne bo pomote in kakšnega dvoma o tem, da sem morda v kakšnem krogu pustila delček svoje pameti. Ko sem odprla oči in zagledala čudovite smreke v parku, pa je bil to trenutek, v katerem sem bila preprosto – srečna. Tanaya se mi je samo smehljala, saj je takih reakcij navajena.

Šimen Zupančič

Sam izbereš soseda. Siona Levstik, ki je ustanoviteljica skupnosti in zdaj živi razpeta med Malim Lipoglavom in bosanskimi piramidami v Visokem, je pred približno dvajsetimi leti vodila skupine za duhovno rast. Njena vizija je bila ustanoviti skupnost, v katerih bi ljudje živeli skupaj, saj je to najboljši način za duhovni razvoj človeka. Želela je ustanoviti nekakšen center luči, ki bi se širila navzven, med ljudi. Leta 2000 so začeli resno načrtovati skupnost. Kadar je govor o kakšni skupnosti, se v človeku nehote oglasi črv dvoma, češ, a ni to malce čudno, da ljudje živijo kar skupaj, pa še nekakšne čudne obrede izvajajo, človek takoj pomisli na kult, pa sekto, če ne še na kaj hujšega. Vsi za veliko leseno mizo, Tanaya, Barbara, Anita Tiana in Boštjan, ki smo sedeli zunaj v prijetni senčki, so se zasmejali, potem pa so mi razložili, da so čisto običajni ljudje, ki živijo skupaj, imajo pa vsak svoje stanovanje. Mi smo si le sosede izbrali sami in nič drugega! Dober sosed pa je vreden zlata, to je pač vsakomur jasno.

Šimen Zupančič

Vsak posebej in vsi skupaj. Januarja leta 2009 so se vselili prvi stanovalci skupnosti. Zdaj torej živi tu sedem družin, skupaj okoli dvajset ljudi. Vsaka družina ima svoje stanovanje, ki ga je tudi financirala, kot to počno običajni smrtniki, največ s krediti in prodajo svojih prejšnjih stanovanj. Večina članov skupnosti Manas hodi v službo. Pravijo, da živijo čisto običajno družinsko življenje z običajnimi obveznostmi. Tisto, kar jih loči od večine, pa je, da imajo poleg svojih stanovanj tudi skupne prostore, kjer se družijo, sestankujejo, prirejajo delavnice, imajo jogo in meditacije.

Zelo me je zanimalo, kako rešujejo težave, ki zagotovo pridejo v medsebojnih odnosih. Seveda pridejo, mi odgovorijo v en glas. Pravijo, da jih rešujejo enkrat na teden na sestankih skupnosti, ob torkih. Najprej naredijo meditacijo, ki je namenjena širjenju čiste luči in temu, da se povežejo z energijo bosanskih piramid. Razložijo mi, da je izvorna energija njihovega energijskega parka enaka energiji bosanskih piramid v Visokem.

To je tudi čas, ko se pogovorijo o organizacijskih stvareh. Delujejo na način stoodstotnega strinjanja. Vsi člani skupnosti se morajo namreč o kakšni zadevi strinjati, če je kdo proti, se stvar pač ne sprejme. Enkrat na mesec pa njihova vodja Siona in njen mož Leon priredita delavnico medsebojnih odnosov. Tako stvari rešujejo sproti in ne dovolijo, da bi jih pometli pod preprogo, kjer bi lahko nenapovedano z vso silo izbruhnile na plano.

Šimen Zupančič

Mihael praznuje. Še naprej sedimo za veliko mizo in klepetamo. Vmes je energijski park obiskal naključni par in Tanaya ju je prisrčno in z res veliko ljubeznijo sprejela. Otroci so se gugali in se sproščeno podili po travniku. Potem pa na mizo dobimo pošiljko kot dih lahnih zdravih palačink iz polnozrnate moke. In zraven domačo marmelado. Ves zadihan k mizi priteče Mihael, za požret simpatičen sedemletnik. »Oči jih je spekel, a veste, zakaj?« Ker ne vem, odkimam. »Ker imam danes rojstni dan!« je z velikim veseljem povedal Mihael. Seveda smo mu čestitali. In je spet odšel med otroke. Kmalu se je vrnil jokajoč, ker se je sprl s prijateljčkom. Zadevo so prav na hitro uredili in solze je zamenjal smeh. Vsi člani so si edini, da je ena od mnogih dobrih strani takega življenja skupna skrb za otroke. Barbara pravi, da to lahko ponazori z anekdoto, ko sta se njena hči in še ena deklica iz skupnosti igrali z lutkami dojenčkov. Obe sta igrali vlogo mamic. Pogovor med njima je tekel takole: poglej, zjutraj bom jaz oba peljala v vrtec, ko pa greš ti iz službe, pa v vrtcu vzemi še mojega otroka. Ja, zgledi vlečejo.

Vsem se zdi zelo pomembno, da njihovi otroci rastejo skupaj, da se družijo in da imajo njihovi starši podobne vrednote. Beseda nanese tudi na to, kako jih sprejema okolica. Različno, je bil njihov odgovor. Najbližji sosedi jih sprejemajo in se z njimi dobro razumejo, žal pa niso vsi sosedje taki. Ampak člani centra Manas so prepričani, da bo še vse dobro, da drugi pač potrebujejo malce več časa, da jih sprejmejo.

Šimen Zupančič

Radi smo skupaj. Poletje je čas piknikov in v skupnosti jih radi priredijo, sedejo skupaj in kakšno rečejo ob dobri in zdravi hrani, skupaj praznujejo tudi rojstne dneve in novo leto. Enkrat na leto priredijo dan odprtih vrat, lani so začeli uvajati sejem, ki bo letos 8. septembra. Sejem bo seveda spremljal zanimiv program, predavanje in mini delavnica marmoriranja, ki je primerna tudi za otroke. Skratka, življenje v skupnosti je izjemno zanimivo in polno, saj se neprestano kaj dogaja. Skupaj obdelujejo zemljo, sami pridelajo veliko zelenjave, za to izkoristijo vsako ped zemlje, imajo rastlinjake, sčasoma pa si želijo postati popolnoma samooskrbni. Zelo radi imajo živali, pri njih imajo dom dve muci, trije psi, en zajček (medklic otroka: tudi mravlje!), razmišljajo pa še o osličku. Enkrat na leto se zagotovo odpravijo v Visoko, k bosanskim piramidam, običajno pa še spomladi in jeseni na ekvinokcij. Skupaj pripravijo tudi kozmični božič na zimski solsticij.

Šimen Zupančič

Pomemben je vodja. Zamisel življenja v skupnosti je na prvi pogled videti že kar idilična, tisti, ki imajo izkušnje s takim življenjem, pa pravijo, da ni vedno vse samo bleščeče. Vsekakor zahteva odgovornega in zrelega človeka, ki zna krotiti svoj ego. »Za uspeh in obstoj življenja v skupnosti je zelo pomemben dober idejni vodja. To mora biti oseba z močno vizijo, trden v svoji veri, biti mora izjemno pravičen, zelo dobro mora tudi vedeti, kaj je prav in kaj narobe. Veliko skupnosti razpade prav zato, ker nimajo dobrega vodje,« je prepričana Tanaya. In nadaljuje, da so v življenju take skupine ljudi vzponi in padci (kot v vsaki družini!) in takrat skupnost potrebuje močnega vodjo. Prepričana je, da njihova ustanoviteljica Siona Levstik izpolnjuje prav vse pogoje za dobro vodjo. Ker Siona ni vsak dan prisotna, imajo tudi vodjo skupnosti, ki se po obdobjih menja glede na to, kaj v nekem obdobju skupina najbolj potrebuje.

Če se boste peljali kdaj iz ljubljanskega Sostra čez hribčke in dolinice naprej na Dolenjsko, tam nekje ob poti je energijski park in skupnost Manas. Ustavite se, poklepetajte s prijaznimi ljudmi in se sprehodite skozi park. Doživeli boste prav posebno izkušnjo, morda pa tudi kaj več …

Objavljeno v Zarji št. 28, 17. 7. 2018.