Peter Florjančič je prav gotovo slovenski fenomen. Niti Josip Broz Tito se ne bi mogel pohvaliti, da je v evropskih mondenih krogih v zlatih šestdesetih letih spoznal toliko slavnih osebnosti in užival tako kot Florjančič. Slovenski izumitelj je bil prav tako privlačen in postaven moški kot najlepši igralci tistega časa, nadarjen govorec, ki obvlada tuje jezike. Njegova življenjska pripoved se poslušalcu pogosto zdi pretirana, a nejevero preženejo fotografije in spomini, ki jih izjemni  ter vitalni Peter Florjančič spleta v zanimive zgodbe. Pred desetimi leti se je vrnil v Slovenijo, ker je materi obljubil, da bo umrl na Bledu. O umiranju seveda ne moremo govoriti. Dvaindevetdesetletnik vsak dan dela od sedmih zjutraj do sedmih zvečer. Njegovi možgani rojevajo nove izume, ki jih uspešno prodaja. Čeprav mu leta kradejo vid, trdi, da ga ne zapušča strast – žensko še vedno čuti in voha. 

V dosedanjem življenju je imel sedem hiš v različnih državah, 40 avtomobilov, devet podjetij, restavracijo, tovarno ..., kupoval in prodajal je nepremičnine, bogatel in okušal siromaštvo, trikrat prehodil pot od bogastva do bankrota in nazaj, spoznaval imenitne ljudi, igralce, bogatine, žigole, prevarante, cesarje in maharadže, gangsterje, pevce, družil se je z najlepšimi ženskami ter veseljačil z najbolj znanimi moškimi. Zapravljal je in bil uživač, pri čemer so ga vedno spremljale materine besede: »Če imaš zaprto pest, ne more nič ven, a tudi noter ne.« Čeprav je bila mama Blejka, v krvi očitno ni imela gorenjske skoposti. Že kot dečku mu je zabičala, da naj ničesar ne odnese s sabo v grob. Edino pravilo, ki se ga je poskušal držati, je bilo, da je imel dovolj sredstev za pet let dostojnega življenja, ker je to obdobje, ki ga izumitelj – če noče propasti – mora imeti na voljo, da živi, dela in ustvarja, ne da bi mu bilo treba razmišljati o preživetju. Florjančič je imel srečo, da je znal pritegniti takšne ljudi, ki so njegovo delo cenili, spodbujali in financirali, a ne samo uspehe, temveč tudi poraze. »To je za izumitelja zelo pomembno. Ni vse uspeh, saj le manjši del izumov zares zaživi. Ne mislite, da nam kar tako klikne v glavi in že pade na mizo genialen izum. Nikakor ne, to je garaško delo, ki od človeka zahteva neprespane noči, napetost možganov, bistrost razmišljanja, sposobnost opažanja, sposobnost za več poklicev v enem ... Gre za garanje in samodisciplino.«

Verena in Peter na poročni dan.

Ne glede na to, da je bil Florjančič prej videti kot maneken in igralec, ne pa resen izumitelj, in je živel v slogu plejbojev, je vse življenje ohranil strast do izumiteljskega poklica ter delovno samodisciplino. Poleg tega je imel močno sidro, ki ga je kljub vsemu obdržalo na trdnih tleh – z ženo Vereno, švicarsko lepotico, je poročen že 65 let. Ona in hčerki so bile njegov kompas. Ena hčerka, ima jih šestdeset, živi v Firencah, druga je, žal, umrla v prometni nesreči na svoj enaindvajseti rojstni dan, ko se je peljala na praznovanje v družinsko vilo v Kitzbühlu. To je bil za Petra najtežji trenutek v življenju in ga še danes ni prebolel.   

Niti Josip Broz Tito se ne bi mogel pohvaliti, da je v evropskih mondenih krogih v zlatih šestdesetih letih spoznal toliko slavnih osebnosti in užival tako kot Florjančič.

V pravem trenutku na pravem mestu.

Ker je pred kratkim izjavil, da moški tudi pri devetdesetih ne potrebujejo viagre in da je vse, tudi seksualni potencial, del glave in misli, sem se hotela z njim pogovarjati predvsem o ženskah.

Več v Jani št. 14, 5.4.2011