Šimen Zupančič

Odprta, duhovita in gostobesedna je nepozabno zasijala v prvi oddaji plesnega šova Zvezde plešejo. Nismo si je zapomnili samo zato, ker se je zapletla s koraki in se ji je to očitno bralo z obraza, ampak je plesišče zavzela z energijo in dobrim ritmom. To je zaznalo tudi najbolj sokolje sodniško oko Andreja Škufce in mu zarisalo smejalne gubice. Profesorica matematike, ki obvlada še računovodstvo, je prostovoljka Društva prijateljev mladine Ptuj, v katerem kot animatorka veliko pleše z otroki. Najraje pa je igralka in se tako tudi preživlja – začelo se je s ptujskim gledališčem, nadaljevalo pa z znanimi Našo malo kliniko, s serijo Čista desetka in nazadnje z Eno žlahtno štorijo.

V sredo je po večernem plesnem treningu s platneno vrečico čez ramo, v kateri so počivali plesni čeveljci, prikorakala na pogovor in ni niti enkrat pogledala na uro, četudi jo je čakala še vožnja do Ptuja. O tem, kaj bo zaplesala v nedeljo, ni smela govoriti, in ko tole berete, že veste, kako se je odrezala v drugi oddaji. Že prvo oddajo pa se ji je zgodilo to, česar se je najbolj bala – da bi pozabila korake. Kaj se ji je v tistih sekundah, ki so po njenem trajale celo večnost, motalo po mislih? »Mislila sem, da bom kar umrla – od sramu. Hujše se mi ne more zgoditi – no, razen če se to ponovi,« pove v smehu. In to na tak način, da se ji moraš iz srca nasmejati. »Preveč sem razmišljala, vključila sem možgane in v tistem trenutku, ko sem pomislila na korak, me je ta misel prevzela in glava ni več delovala v smeri naučenih korakov.«

Ko je tak plesni šov spremljala na hrvaški televiziji, si je rekla: to bi pa jaz počela! »To je bilo izrečeno kot želja, za katero si nisem mislila, da je uresničitev sploh mogoča.«

In v plesanju res uživa, tudi v tekmovalnem, čeprav se sprva preprost korak ob vseh drugih zahtevah (drža rok, pogledi, premik po prostoru …) nato zdi skoraj znanstvena fantastika.

Uživajo pravzaprav kar vsi plesalci, tako profesionalni kot »zvezdniški«, in se zelo spodbujajo. »Vsi smo v istem 'zosu' in ne bi mi bilo vseeno, če bi izpadla. Prav tako pa nam bo vsakemu od nas žal za tisti par, ki se bo moral v nedeljo posloviti. Težko nam je, ko omenijo izločanje.«

Za noge me ne skrbi. S samozavestjo je vedno imela nekaj težav, čeprav bi se to morda komu zdelo neverjetno. »Običajno nisem verjela, če me je kdo pohvali. Mislila sem si, da to le govorijo. Ta dvom o sebi še kar traja, vendar se z leti stanje izboljšuje. V nedeljo je bil tak naval s pohvalami, da je bilo to nemogoče spregledati, in prisiljena sem bila verjeti, da sem bila dobra. Spodbudne besede in močan odziv sem doživela, moram priznati.«

Tudi mož Matjaž je sijal od navdušenja. »Ponosen je bil.« Ga je presenetila? »On je mene – ker je tako vstal pred kamerami. Lepo ga je bilo videti. Mogoče sva drug drugega presenetila.«

Sicer pa je oddaja mimo nje zletela kot meglica, težko si prikliče v spomin kakršne koli pogovore pred kamero. »Vsega je bilo tako polno in zdelo se mi je, kot bi bila v filmu, okoli mene množica ljudi, jaz pa v vakuumu, v katerem nič več ne slišim. Na koncu mi je za vse 'dol viselo', ker sem bila preprosto tako vesela, da sem ujela ritem in korake. Bilo me je namreč strah, da ne bi na plesišču obstala kot kip. Takrat bi verjetno zaplesala kar neki svoj čačača, plesalec bi se moral pa znajti. Samo da ne bi stala na miru – to bi bilo šele grozno!«

Svojo postavo je dobro izkoristila, so se strinjali ocenjevalci, nad obleko pa je bila tudi sama navdušena. »Dobila sem čudovito plesno obleko in jaz kar mislim, da je bila najlepša od vseh,« se zasmeji. »Vse je plahutalo okoli mene, ni mi bilo treba skrbeti, da mi kje kaki špehec neokusno visi. Z nogami pa tako nimam težav in me ne briga, koliko in kje se kaj vidi. V tej obleki sem se res krasno počutila in take ne bi mogla nikjer kupiti; niti v gledališču nimam takih vlog, da bi lahko nosila kaj tako glamuroznega.« Urška prizna, da so bleščeče obleke in cirkus ob urejanju zanjo pomemben magnet, ki jo je vlekel k tej plesni oddaji. Sicer pa zasebno na lišpanje ne da prav veliko.

Pri filozofiji ne švicam. Ples je zanjo edina telovadba, v kateri res uživa. »Za čuda se sploh ne potim tako, kot sem mislila, da se bom, tako da se sprašujem, ali se sploh trudim dovolj. Ampak mogoče je to zato, ker se česa bolj filozofsko lotim, pri filozofiji pa človek ne švica.«

Več v Zarji, št. 12, 21. 3. 2017