Mateja Jordović Potočnik

»A je že prišel?« je bilo v petek na Šmarni gori, 669 metrov nad Ljubljano, najpogosteje slišano vprašanje. Na najbolj priljubljeni izletniški točki Ljubljančanov smo pričakovali Hansa Sigla, gorskega zdravnika. Ni ga treba posebej predstavljati, saj je okoli njegovega prihoda vladal takšen pomp, da ga je bilo težko spregledati. Tudi tistim, ki si niso ogledali niti enega dela priljubljene serije.

Jutro se je začelo z razburljivo vožnjo na Šmarno goro. Pešačenje po poti navkreber je sicer zanimivo in za telo koristno, ampak s fotografskim nahrbtnikom in drugo opremo nič kaj zabavno. Tako sva s fotografinjo blaženo butali ob stene avtomobila, ki ga je po tu in tam dobro razrukani gozdni cesti izkušeno šofiral Peter Češnovar, nazaj v dolino pa potem kar Miha Ledinek, gospodar oziroma oskrbnik gostilne na Šmarni gori, ki je ta dan delala na polno – slasten čaj je že dišal, cvrle so se miške, ričet, zelje in žganci so se kuhali, kislo mleko je čakalo. Tega si je v rokah gorskega zdravnika zamislila fotografinja Mateja, vendar se ji želja po sanjskem kadru ni uresničila. Hans se ni dal pregovoriti. »Kislega mleka ne maram, ljudi imam raje,« je dejal in se stisnil h gostincem, ki so želeli obeležiti trenutek s posebnim gostom.

Profesionalec. Na gori se je naredil čudovit dan, posebne gneče ni bilo, v grmovju se niso skrivale obsedene oboževalke, smo pa opazili skupino petih dam, ki so si poiskale mizo na strateškem položaju. Nekateri so z zanimanjem opazovali pripravljene kamere in malce pošepetali o znanem gostu, o katerem so slišali zvečer pri poročilih. Življenje na Šmarni gori se ni ustavilo, ljudje so hodili gor vedrih obrazov, se na ležalnikih nastavljali sončnim žarkom, tudi skupina štiriletnikov je pogumno zakorakala proti zvončku. Zazvonili so in nekatere glave so trznile: »A zvoni on?«

Zatem smo ga le ugledali, v črno odetega, prav nič planinskega – spredaj sta šli žena in menedžerka, tudi oni povsem mestno opravljeni. Sigla in njegovi dve dami so namreč pripeljali na sedlo in s snemalno ekipo se je sprehodil do zvončka (še prej so ga malce napudrali), tam je pozvonil in odpravili smo se proti vrhu.

Čakal ga je razgled po ljubljanski kotlini, v katerem ni mogel mirno uživati, saj so ga obkrožale kamere, fotografi, ukvarjati se je moral z odgovarjanjem na novinarska vprašanja, nato pa so ga obdale gospe, ki so želele avtogram in kakšno fotografijo. Do oboževalcev je res prijazen, nasmehe deli kot po tekočem traku, avtograme takisto. Druga pesem je z novinarji, ko želi jasno vedeti, ali je vse dogovorjeno, kakšen namen ima intervju – skratka profesionalec, ki se z medijsko pozornostjo pozna na ti.

Odrešitelj. Komajda smo ga uspeli osamiti za poseben in samo Zarjin kader. Kamere se kar niso hotele izključiti, ljudje pa tudi niso kar tako hoteli mimo, sledili smo mu kot čreda ovčic. In pri tem sledenju ni bilo nobene ležernosti, saj je Hansov program natrpan, zato so nas že potiskali na klopco v prijetni senci, kjer se je pogovarjal samo za bralke in bralce Zarje.

Pravi, da je bil malce len in si ni prav ničesar prebral o Šmarni gori, tako da je užival v presenečenju. »Čudovito je biti tu zgoraj in opazovati, koliko ljudi pride semkaj in kako uživajo. To je zagotovo krasen kraj.«

Toliko pompa je bilo ustvarjenega okoli prihoda gorskega zdravnika v našo deželo, da so ga nekateri začeli naslavljati kar odrešitelj. Ampak dejansko je odrešitelj številnim, ki jim popestri vsakdanjik. Njegova oboževalka Ana Hram, srečali smo jo tik pod vrhom, se s tem strinja: »Prepogosto osamljeni starejši ljudje se ob taki seriji ne počutijo več tako zelo sami, saj jim nadaljevanka zapolni večere, zaradi nje pa imajo vzpostavljen tudi ritem, opravke načrtujejo in tempirajo glede na začetek priljubljene serije. Prav tako se lahko o njej pogovarjajo s prijateljicami in to je v tem našem osamljenem svetu zgolj dobro.«

Ana je res njegova oboževalka in vesela je, da ga je zdaj lahko srečala v živo. »Oddaja zelo močne vibracije. On je tako naraven, da je kar popoln. In zakaj je tako drugačen od naših moških? Ker ne premore cinizma. Naši fantje bi se lahko malo zgledovali po njem.«

Več v Zarji, št. 12, 21. 3. 2017