Odkrila sem tvojo temno skrivnost, sem rekla zlovešče. Ki je?, je rekel. Skrajno hladnokrvno. Da si bil tudi filmski igralec! sem rekla zmagoslavno. Planil je v bučen krohot. To ni ravno reakcija, ki jo pričakuješ, kadar nekoga takole razkrinkaš.
Ampak ja, drži, Tadej Zupančič, ki ga poznamo predvsem kot novinarja in publicista, je bil nekoč filmska zvezda (in tudi glasbena, je potem sam priznal – očitno se je zlomil pod pritiskom).

Grdogledi angel: da je bil Tadej že zelo mlad »ubikvističen«, je rekel njegov založnik Luka Novak na predstavitvi njegove knjige Nekje drugje s podnaslovom Devetnajst let v Londonu. To je bilo, ko so se pred več kot dvema desetletjema spoznali in preden je Tadej (leta 1991) odšel na začasno delo v slovensko uredništvo na londonski BBC World Service.  Že takrat je bil, čeprav mlad – letnik 1965 – precej znano avtorsko ime, že takrat je bil tudi zelo visok in zelo nasmejan. Tak prijazen, ljubezniv medvedek.
Ki se še vedno zelo bučno, zelo nalezljivo smeje. In še vedno je dolg kot ponedeljek, še vedno je zelo deški (tako zelo, da je nekega komentatorja na njegovem blogu ob napovedi knjige zaskrbelo: »Po fotki avtorja (ki mi je sicer docela neznan) sodim, da gre za neke sorte najstniški dnevnik. Upam, da vsaj brez vampirjev.«), še vedno je tudi ubikvističen, ali, če vztrajate, vseprisoten, čeprav se z začasnega dela nikoli ni vrnil in je zdaj v Londonu že devetnajst let. Ne samo, da v Sloveniji veliko objavlja, njegov žametni bariton vas nepričakovano požgečka v kakšni reklamici ali celo v obvestilih za potnike letalskega prevoznika, ki ga ne smemo omeniti. Beseda, ki jo pogosto in rad uporablja, je fajn. Samo lase ima zdaj zelo kratko pristrižene in si noče pustiti daljših, čeprav ga prepričujemo, da mu pristajajo. In seveda, pravkar je izdal svojo dveinpolto knjigo.
Ah, glede tistega o igralstvu? Takole je bilo: »Z Damjanom Kozoletom sva bila skupaj v vojski, na sosednjih posteljah sva bila. Spoprijateljila sva se in ko so mene poslali domov, on pa je še ostal, mi je še naprej pošiljal po dva scenarija na teden. Malo pretiravam, ampak toliko jih je napisal, in pošiljal mi jih je iz vseh mogočih delov bivše Jugoslavije. Ostala sva prijatelja, in ko je začel snemati svoj prvi film, so potrebovali nekoga, ki bi grdo gledal v Kinoteki. Grdo gledal, kolikor se spominjam, nekoga, ki je zelo naglas jedel pokovko, kar je bila meni na kožo napisana vloga.
Toliko o filmskem zvezdništvu, sem pa tudi glasbeni zvezdnik – pri Laibachih na Opus Dei, pri pesmi, kjer je odlomek prebran v nemščini, tega sem jaz prebral. Hoteli so, da bi na turneji nastopal kot angelček, pa nekako nismo prišli skupaj. To so moji veliki zvezdniški trenutki, filmski in glasbeni. Manjka mi samo še kaj na YouTube.«

Nikoli v zadnjem vagonu: Če bi hoteli o Tadeju izvedeti kaj več, bi imeli zahtevno nalogo, saj ga ni na facebooku in tudi tvita ne. »Ne, ne tvitam. Vedno skušam preskočiti kakšno od velikih obsedenosti drugih ljudi. Pišem blog – v redu, saj smo začeli dovolj zgodaj, potem pa facebook in tvitanje preskočimo. S facebookom imam še drugačne probleme, pri tvitanju pa se mi je zdelo, da sem zamudil prvi vlak, da bi pa zdajle lovil zadnji vagon, se mi ne da. Omejitev 140 znakov se mi zdi malo prehuda. Nekoč sem se poskušal na blogu norčevati iz tega in sem cel zapis naredil iz parvrstičnic, ki so bile dolge natanko 140 znakov. In sem bil po tem, ko sem se ves dan delal, da tvitam, tako utrujen, da se mi potem preprosto ni več dalo.

V Bourdainovi knjigi Kuhinja: strogo zaupno, ki sem jo prevajal, je primer nekega peka, ki je bil sicer popolnoma blazen, a je bil najboljši pek na svetu. In ko je testo vzhajalo, je zmeraj rekel, zelo prostaško je to rečeno v prevodu, ker je pač takšna knjiga, rekel je, nahranite jo, kuzlo, ali nekaj takega. In meni se je vedno zdelo, da je twitter taka ogromna stvar, ki jo moraš stalno hraniti, ker se sicer obrne proti tebi. Do tega imam zelo oseben odnos.«
In facebook? »Tu imam pa druge razloge. Gre bolj za to, kako so stvari strukturirane. To je idealno orodje za to, da ljudje naredijo popolnoma napačne zaključke o drugih. Pa še nekaj, to je lepo prikazano tudi v filmu Socialno omrežje, da je Mark Zuckerberg, kot idejni oče, ideolog facebooka, ugotovil, kaj je tisto, zaradi česar bo facebook presežek: spoznal je, da mora imeti rubriko za »relationship status«, oziroma za osebna razmerja, kajti to je edino, kar je zanimalo študente na Harvardu, in kar zanima vse ljudi.
In še nekaj: vprašanje zasebnosti. Ko je podpredsednik Facebooka povedal, da bo po novem obstajala samo ena identiteta, da se človek ne bo mogel obnašati drugače v službi, drugače doma, drugače s prijatelji, kot smo, bom rekel, še v naši generaciji navajeni, da bo kar naenkrat vse enako, vse dostopno, sem si rekel, ne, mogoče pa to ni res. In če se da na ta način boriti proti temu, se pač bomo.«

Obsedenosti je treba deliti: Potem vam seveda ostane še njegov blog, ki se tudi imenuje Nekje drugje, ampak čeprav tam veliko izveste o koncertih, na katerih je bil, izveste dokaj malo o Tadeju Zupančiču. Zato, pravi, »ker tudi drugače zelo malo govorim o sebi. Precej velike probleme imam z uporabo prve osebe ednine, že prav od začetka. Saj potem se navadiš. To, da uporabljaš prvo osebo ednine, še ne pomeni, da moraš govoriti le o sebi. Rad si predstavljam, da ljudje razumejo stvari o meni tudi iz tega, na kakšen način pišem, kam hodim, take stvari. Po eni strani povem veliko – kaj, kako, s kom – po drugi strani pa praktično nič, ampak tak je pač moj slog pisanja. Verjetno čakam na to, da bom začel pisati fikcijo.«
Njegov blog je znan tudi po tem, da so se na njem pogosto pojavljale fotografije obutve. »Tako kot veliko stvari v življenju se je to zgodilo čisto po naključju. Na nekem koncertu sem malo gledal okoli, fotografiral nastopajoče in potem se je pogled kamere usmeril navzdol. Saj mene pravzaprav zanima samo en tip čevljev – to so špičaki. In to moški špičaki, kar je še bolj absurdno. Zelo sem se poglobil vase in skušal ugotoviti, za kaj gre. Preprosto je, gre za to, da je to tip čevljev, ki jih jaz ne morem nositi, in tako je zraven malce zavisti, malo nezadovoljstva, pa verjetno človek na ta način kompenzira. In potem so te fotografije čevljev na mojem blogu začele živeti čisto svoje življenje, ki se je odvijalo popolnoma mimo mene. Kar naenkrat so začeli ljudje pisati komentarje: kje so pa čevlji? Kje so čevlji? Rekel sem si, prav, kot vsaka obsedenost je očitno tudi ta nalezljiva, in tako je prav.
Na mojem blogu je par stvari zelo resno napisanih, del pa je, ne ravno lahkoten, ampak malo drugačen, vsaj upam, da je drugačen, kot pišejo drugi.«

Fušanje z dovoljenjem: Odkar so leta 2005 ukinili slovensko uredništvo na BBC, je svobodnjak. Ali zdaj bolj uživa kot je prej v službi? Pravzaprav ne: »Jaz sem imel službo na BBC strašansko rad. Zato, ker je bila fajn služba. Imel sem dva zelo dobra urednika, Veseljka Simonovića in Braneta Kastelica, ki sta razumela radio kot medij, pa tudi vse druge stvari. Bili smo zelo majhno uredništvo, praktično vsi smo delali tudi za slovenske medije. Na tak ali drugačen način. To je bila dopolnila dejavnost, malo fušanja, za katerega smo vsi potrebovali dovoljenje višjih inštanc BBC, ker je pač šlo za ugled zavoda.

Največ je bilo seveda informativnega programa, a je bilo zraven vseeno še zadosti prostora, ki sta ga puščala oba urednika, za majhne kaprice, za stvari, ki si jih rad počel. To je bila nagrada za pridno delo, pravzaprav sta bili dve nagradi, lahko si malo fušal, hkrati pa delal stvari, ki so te najbolj zanimale. Mene je najbolj zanimal film, zato sem delal oddajo BBC-jev kino, ki je bila tedensko na sporedu osem, devet let. Hodil sem okrog, delal intervjuje, sicer malo manj, kot sem si želel, a je bila živahna in vesela.
To delo sem imel zelo rad, in ja, prizadelo me je, ko so ukinili slovensko uredništvo.«

Goveja juhica za dušo: Da v Londonu vendarle nima vsega, se pokaže, če greste z njim na kosilo – rad plane po goveji župci ali, če je ravno sezona, po krvavicah in pečenicah. Pa razen hrane od Slovenije pogreša še kaj, sem vrtala. »Ogromno stvari pogrešam. Po devetnajstih letih domotožja nimam več. Vsake toliko me še prime, a obstajajo načini, kako to prebroditi. Ve se, kam se gre v Londonu na dunajski zrezek, pa kje se lahko kupi bučno olje.
Ampak so stvari … Rad bi – zdaj se bo moj oče zgrozil – rad bi se več videl z očetom in njegovo ženo, s prijatelji, to bi bilo fajn. Poskušaš nekako krmariti, iz slabega potegniti najboljše, pa se pač slišimo po telefonu. V stiku sem z veliko večino ljudi, s katerimi bi bil tako ali tako v stiku. Je le malce drugačna oblika stika. Včasih je telefon, včasih je SMS, včasih je Skype, pa gre. Se da preživeti. Zato imam rad internet. Res pa je tudi, da si po toliko letih zgradiš tudi življenje v tujini, imaš svoj krog prijateljev. In prav je tako.«