Zagovornikom »uradno predpisanih« zdravih prehranskih načel in tistim, ki se jim zdijo maščobe v hrani vir vsega slabega, bodo šli zdajle lasje pokonci, tisti, ki znajo zdravo razmišljati in kdaj podvomijo tudi o zabetoniranih »resnicah«, pa bodo vsaj deloma pritrdili načelom paleoprehrane, ki mi jih je predstavila Katarina Višnar. Zgodovinarka z doktoratom se je raziskovanja prehrane lotila tudi z zgodovinskega in ekološkega vidika in hkrati z lastnimi izkušnjami, oboje pa dopolnila še s posebno vadbo, imenovano crossfit. Sama in tisti, ki so preizkusili oboje, ugotavljajo, da so zadovoljni s svojo podobo, močnejši telesno in duševno in da vse skupaj pozitivno vpliva tudi na njihovo telesno težo. Vse to so potrdile tudi znanstvene raziskave.

Morda se bo zataknilo v grlu tudi kakšnemu vegetarijancu, ko se bo prebijal skozi naslednje izzivalne trditve: da z uživanjem več maščob lažje shujšamo, da žita niso primerna za človeško prehrano, kar kaže že to, da jih je treba, preden postanejo užitna, dodobra predelati; da gojenje žit ni ekološko, ker z njimi spreminjamo ogromne površine v monokulturne puščave. In da so se družbena neenakost, vojne in ekološko uničevanje planeta začeli prav z začetkom pridelave hrane, predvsem žit. Iz tega razmišljanja je izhajal pogovor s Katarino Višnar. Čeprav ta svoja prepričanja tudi živi, vedno dopušča drugačno mnenje in spoštuje različne življenjske sloge. Navsezadnje že s svojim delom, ki zajema tako različna področja – od znanosti do športa, je tudi prostovoljka, urednica glasbene oddaje na Radiu Študent in didžejka –, dokazuje široko razgledanost in tolerantnost, seveda z osebnim kritičnim razmislekom.

Kaj sploh je paleoprehrana?

Najprej je treba povedati, da je paleoprehrana nekakšen sporazumen izraz, s katerim opišemo prehranski slog, utemeljen na obilju zelenjave ter beljakovinah in maščobah živalskega izvora, h katerim dodajamo nekaj oreščkov, semen, sadja in malo škroba – torej hrani, ki je bila dostopna tudi našim prednikom v dolgem paleolitskem obdobju. Paleoprehrana se izogiba t. i. neolitskim agensom – hrani, ki je na naš jedilnik prišla šele približno 8.000 let pred našim štetjem in v kateri prednjačijo žita, mlečni izdelki ter, v sedanjosti, tudi izdelki, pridelani s posebnimi tehnološkimi postopki (na primer margarina). Paleoprehrana ni niti malo asketska, v smislu, da bi koga prikrajšala za okusna živila. Ravno nasprotno! Ljudje, ki se odločijo preskusiti paleoprehrano, začno zelo hitro eksperimentirati in najdejo fantastične recepte za izvrstne, okusne obroke, kar vključuje tudi občasne sladice.

Torej ni za vegetarijance?
S tem se ne strinjam, ker v paleoprehrani ni ene same resnice, temveč vsak posameznik lahko ta slog do neke mere prilagaja potrebam svojega telesa. Spoštujem ta življenjski slog in tudi sama sem na paleoizzivu že dajala napotke za »paleovegetarijance«. 

Kakšni pa so učinki uživanja takšne prehrane?

Zanimajo me zgolj trajnostni, dolgoročni rezultati. V človeškem telesu je tak izraz trajnosti težnja po homeostazi. Telo se bo vedno borilo za ravnotežje, zato osebno ne verjamem v hitre shujševalne diete, ker pomenijo ravno premik iz ravnotežja. Paleoprehrana ni dieta, temveč življenjski slog, ki si ga lahko vsakdo do neke mere individualizira. Eden izmed prvih učinkov, ki jih opažamo, je več energije in boljše počutje, s tem da zaužijemo manj hrane, hkrati pa se počutimo bolj siti. Sledi počasno, a vztrajno preoblikovanje telesa. Kdor ima bistveno preveč maščobnega tkiva in želi shujšati, lahko z dosledno paleoprehrano doseže pravzaprav že kar fantastične rezultate. V naši skupini se ti na daljši, eno- ali dvoletni rok gibljejo celo med 15 in 25 izgubljenih kilogramov, pri čemer ne uporabljamo nobenih čudežnih pripomočkov, le pravo hrano in ob njej nekaj učinkovite, intenzivne ter vedno drugačne vadbe. Nedavno sem našla članek, da danski raziskovalci ugotavljajo, da hrana v smeri, ki jo zagovarja paleoprehrana, deluje tudi kot preventiva proti vnovičnemu pridobivanju teže pri tistih, ki so hujšali.
Za ženske bo gotovo zanimivo, da smo kmalu po prehodu na paleoprehrano opazili vidno zmanjšanje in potem tudi izginotje predmenstrualnih težav ter glavobolov. Z izločitvijo stročnic in žit se poslovijo tudi prebavne težavice, kot so napihnjenost in vetrovi. Ni potrebe, da bi pazili na količino zaužite hrane, saj je očitno, da je kombinacija hranil tako zelo zadovoljiva za telo, da se namesto kontroli apetiti mirno predamo svojemu notranjemu »avtopilotu«. Lahko si predstavljate, kakšno veselje je to za, recimo, mene, ki obožujem hrano in ne maram občutka stradanja!

Pred tem ste bili 22 let vegetarijanka. Kako takšen obrat?
Danes vem, da sem bila ena izmed tistih senzibilnih mladih ljudi, ki smo vegetarijanski življenjski slog izbrali v prvi vrsti kot izraz svojega spoštovanja do življenja, planeta, prihodnosti in smo hoteli delovati v korist dobrega za vsa bitja. Vem, da je za marsikoga to bogokletna misel, toda spoznavanje zakulisja zgodovine hrane, današnje industrijske pridelave hrane, potem še farmacije in biznisa, ki se vrti okoli teh, me je krepko preobrazilo in spoznala sem, da je določen slog uživanja mesa v redu – mesa živali, ki so živele lepo, dostojanstveno in svojim potrebam primerno življenje. Držim se misli »poznaj svojo hrano«.

Vaša vrnitev k uživanju mesa ima menda svojo anekdoto.

Anekdota je ta, da sem si želela biti zadosti močna, da bi se, tako kot drugi crossfiterji in crossfiterke, dvignila na drogu, in me je zelo frustriralo, ker mi to ni hotelo uspeti. Slišala sem jih – napol za šalo, napol zares – da je to zato, ker ne jem mesa. Dolgo sem se odločala in si nato dovolila en sam obrok z mesom. Tri dni zatem sem se prvič v življenju dvignila na drogu!  Preprosto, sprejela sem, da sem, kar sem, se sprijaznila s tem, da so živalske beljakovine in maščobe nujne za moje normalno delovanje. Izboljšanje mojega zdravja, počutja in moja sedanja kondicija govorijo temu v prid. Mislim, da nisem prav nič sebična, če bolj spoštujem meso živali, ki je živela srečno življenje v moji okolici in ga je spoštljivo, v majhnih količinah pridelal lokalni kmet, kot sojine izdelke, pridelane po zapletenih tehnoloških postopkih iz rastlin, zaradi katerih je moral pasti del Amazonskega gozda, dobiček pa se nabira v žepih tistih, ki jim je malo mar za prihodnost življenja na tem planetu.

Kako bi odgovorili skeptikom in nasprotnikom paleoprehrane in očitkom, da so bile v paleolitiku okoliščine povsem drugačne od današnjih (mislim na življenjski slog in kakovost mesa)?
Gotovo je bilo marsikaj zelo drugače in paleoprehrana ni poskus vrnitve v kameno dobo. Gre bolj za razmišljanje o tem, kakšna hrana nas je skozi evolucijo oblikovala v to, kar smo, ter za upoštevanje arheoloških in antropoloških dognanj, ki pravijo, da se je z vstopom neolitskih agensov v prehrano zdravje človeka zelo poslabšalo, pojavile so se bolezni, ki jih prej ni bilo zaznati. Tega ni v našem zgodovinskem spominu, zato se je morda težko poistovetiti in sprejeti tovrstna dejstva.
Paleoprehrana zagovarja izbiro tiste hrane, ki je na voljo v našem lokalnem okolju in predvsem – skromnost. Pri paleoprehranjevanju se telo zadovolji z manj hrane kot pri tipičnem prehranskem slogu v naši kulturi, ki temelji na ogljikovih hidratih. Poleg tega sta tukaj pomembna ekološki vidik in hrana, ki je lokalnega izvora ter ni predpripravljena, temveč pride do nas v svoji temeljni obliki, porabi manj okoljskih virov in je že v osnovi prijaznejša do okolja.

Akademsko kariero in službo ste pred enim letom zamenjali z nezanesljivim statusom s. p. ter odprli vadbo crossfita, ki je na neki način povezan s paleoprehrano.

Tole spoznanje se navezuje tako na crossfit kot na (paleo)prehrano: to je, da sem po odkritju crossfita prvič v življenju postala zadovoljna s svojo podobo in s tem, kar fizično zmorem. Pred tem ideala nisem imela, frustriralo pa me je, ker dobri volji in trudu navkljub nisem mogla biti bolj suha.

Crossfit  je nekakšna telovadba kamene dobe?
(smeh) Morda pa res! Dobro je vedeti, da je naš paleolitski prednik delal le 17 ur na teden! Prav gotovo je vsaka kratka in intenzivna telovadba v slogu tega, kar je počel naš prednik. Tudi crossfit, ki je dinamična in po rezultatih sodeč izredno učinkovita mešanica različnih športnih disciplin, od teka do gimnastike in vadbe z utežmi. Utemeljen je na gibih, ki so celostni, za telo pa logični in razumljivi. Vadbo odlikujejo nepredvidljivost, vsestranskost in intenzivnost, kakršne večina vadečih pred tem ni poznala. Telovadnica za crossfit je neke vrste učni, eksperimentalni in doživljajski prostor, kjer vadeči, kot bi se reklo, premikajo svoje meje in si vsestransko krepijo tako telo kot duha. Spol, starost, kondicija in druge življenjske okoliščine pri tem niso pomembne, saj je crossfit primeren za vsakogar. Vendar je pa treba dodati, da se v tej vadbi najbolj najdejo motivirani ljudje, ki pričakujejo rezultate in so zanje pripravljeni delati.

Najbrž je za takšno motivacijo pomemben tudi tisti, ki vadbo vodi. V telovadnici se mi je zdelo, da vlada prijateljska povezanost, drugače kot pri drugih skupinskih vadbah.

Crossfit je tako raznobarven, da bodo na svoje prišli vsi. Vsak je v nečem dober. Moj prvi cilj je, da v človeku odkrijetm, v čem je (v telovadnici) dober, in potem iz tega pomagam graditi njegove/njene uspehe. S tem počasnim zidanjem rezultatov pride tudi želja po boljši izbiri hrane. Ne zato, ker "moram", temveč zato, ker "hočem". In ko je enkrat "hočem" združeno s poznavanjem dejstev, potem so dobre odločitve zelo blizu.