Mateja Jordovič Potočnik

Opiše se kot povsem običajno dekle, ki se rada druži in zabava s prijatelji. Letošnja koronasituacija jim je odnesla načrtovano potovanje na Dansko, ki se ga je veselila. Njena osebna zaveza je videti čim več sveta (na poceni način), najprej bi rada okusila utrip čim več evropskih prestolnic. Navdušenka nad literaturo se lahko pohvali s petimi zlatimi in enim srebrnim Cankarjevim priznanjem s tekmovanj iz slovenščine, ki se jih udeležuje že iz osnovne šole.  

Čeprav so mnogi vaši sovrstniki potarnali, da imajo z razumevanjem Cankarja težave, ste vi nad njim navdušeni. Zakaj?

Res je in zelo sem bila vesela, da smo letos za maturo obravnavali njegove štiri drame. Cankar mi je ljub, ker je tako zelo pronicljiv, svoje ideje predstavlja na ironičen, včasih že ciničen način. Ne ozira na to, kako bo njegovo literaturo sprejemala javnost, ampak si s svojim pisanjem želi spreminjati svet. Pisal je tako, kot je mislil. Veliko kritikov mu je očitalo negativnost, ampak s tem je želel spremeniti slovensko družbo na bolje.

Cankar ima med mladimi več oboževalcev, kot si mislimo, kajne?

To je res in v današnjih časih postaja vedno bolj aktualen. Z najboljšimi prijateljicami pogosto razpravljamo o tem, kaj njegovega smo prebrale. Pri njem se mi zdi najudarnejša ideja o razkrivanju dvojnosti – sploh kakšnih vplivnejših voditeljev. Kako se ti obnašajo v javnosti in kako v zasebnosti, kakšen je njihov zasebni interes in kakšne interese želijo prikazati v javnosti. To je sploh aktualna tema danes in Cankar nas zagotovo sili k razmisleku.

Tako se ob pijači s prijatelji seveda najprej pogovorimo, kaj se nam dogaja, velikokrat pa tudi o knjigah, ki jih prebiramo, ter o družbenih problemih, aktualnih novicah, koronakrizi, o gibanju »življenje temnopoltih šteje« ter o naših stališčih – tem za pogovor nam nikoli ne zmanjka.

O čem najbolj vneto soočate mnenja?

Mene osebno najbolj skrbi podnebna kriza, zato tudi podpiram gibanje za podnebno pravičnost, saj se mi zdi to problem, ki se tiče vseh Zemljanov. Na reševanje podnebne problematike bi se morali veliko bolj osredotočati, saj gre za naša življenja, za življenja naših potomcev. Ne smemo biti egoisti in misliti samo na naslednjih 80 let, ampak tudi na naše otroke, zanamce.

Čutite predsodek starejših, češ da ste mladi preveč pasivni in da vas poleg »imeti se fajn« ne zanima kaj preveč drugega?

Menim, da je moja generacija veliko bolj kritična in razmišljujoča, kot mislijo nekateri. Zato bi lahko imeli več družbenega vpliva, saj znamo razmišljati; razmišljamo v pravo smer in se ne osredotočamo samo na zabave, znamo razmišljati o svetu in družbenih problemih.

Ko spremljate aktualne voditelje po svetu in pri nas, kaj se vam zdi, da peljejo v napačno smer?

Da z zasebnimi interesi škodijo naravi, okolju. Moti me, da v ospredje postavljajo denar in zasebno korist – pred zdravje, kakovost življenja in enakopravnost. To me najbolj moti. Imam pa upanje za našo generacijo, da bo glede tega mogoče le nekaj ukrenila, ker verjamem, da je v vsakem človeku nekaj dobrega. Kot je rekel že Cankar, to lahko spremenimo, vendar moramo premagati pohlep, napuh, potrebo po oblasti nad drugimi – po tem, da bi si nagrebli čim več denarja.

Več v reviji Zarja Jana, št. 29, 21. 7. 2020