Zobobol je odšel, čeprav sumim, da ne prav daleč, le do prvega vogala, kjer samo čaka priložnost, da se vrne. Otepala se ga bom, dokler se bo dalo, zato zdaj pridno žvrkljam slano vodo in jem hrano za dojenčke, hehe. Ajej, ne smejte se, sploh pa se ne čudite. Tako je pač, ko se naberejo leta in se življenjski krog začne počasi sklapljati. In človek postaja vedno bolj nebogljen …
No, nič novega nisem povedala, ali ne? Tudi to ni nič novega, da z Janekom izkoristiva prav vsak dan za sprehod. Janek je spet vesel, da gre vsak dan v svojo službo, da vse popoldne prenaša perilo z vrvice na radiatorje, najbolj vesel pa je, ko je košara za likanje polna. Popoldne je kratko, večeri pa daljši. Še preden pade trda tema, že čaka pred kopalnico s pižamo v rokah. Le nekam izgubljeno gleda, ker dlje čaka na vremensko napoved. Potem mu pač hitro najdem še kakšno delo. Treba je pripraviti pomarančni sok za zajtrk, zrezati sadje in kakšen košček zelenjave za zdravilen gosti sok. Saj veste, jaz ta čas težko grizljam kakšna trda jabolka, Janek pa ne tistih bolj kislih. Mešalniku pa je vseeno, z žlico medu je vse slajše in mehkejše, hehe.
Ko sva danes hodila v frnjažo, sva bila oba bolj tiha. Janek me je držal pod roko, kar zadnje čase naredi vedno pogosteje. Jaz pazim, da ujameva korak, da se ne cingava med hojo, kot bi rekli tukaj. No, morda je tole še ena beseda za zbirko Janinih starih besed. Pomeni pa nekaj takega kot zibanje. Zvonovi se cingajo, bim bam, sem in tja, kadar zvonijo, kajne? Pa tudi še kaj drugega ali kdo drug. Tisti, ki izpraznijo nekaj steklenic ali pa vsaj veliko kozarcev in se potem poleg vsega drugega še cingajo. Na poti domov ali pa kar doma, ko jim preseda ves svet in razmišljajo, kako se morajo mučiti za druge …
Menda vsak dan v naši mali državi umreta povprečno dva človeka zaradi alkohola. Lani so pijani vozniki na cesti ubili enaindvajset ljudi. Na svetovni dan spomina na žrtve prometnih nesreč je spet gorela na magistratu svečka. Tam smo bili tisti, ki nam je mar, in tisti, ki pravijo, da jim je mar. Ti imajo v rokah vse vzvode, da zmanjšajo tragedije na cestah, ampak od besed do dejanj je v naši deželi tako strašno dolga in zavita pot. Poskušam biti empatična in si predstavljam, da je to tako, kot jaz vozim na Vršič. Pred nobeno serpentino ne vem, ali naj vozim v prvi ali drugi prestavi, ker ne vem, kaj je za ovinkom. Enkrat pa tudi meni zmanjka empatije do odločevalcev in si mislim: »Pa kdaj se bodo naveličali mleti eno in isto ter bodo naredili, kar govorijo?«
»Življenje je tragedija za tiste, ki čutijo, in komedija za tiste, ki mislijo,« je vedel že pred več kot dvesto leti angleški pisatelj in politik Horace Walpole.
In ker naključij morda res ni ali pa obstajajo samo čudovita naključja, me je te dni našla nova knjiga Douglasa Stuarta z naslovom Mladi Mungo. Avtorjeva druga knjiga se navezuje na njegovo otroštvo in mladost v Glasgowu na Škotskem v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Se vam zdi dolgo nazaj? Pa ni, veste. Nekje takrat je prišel na svet moj Janek in svoje življenje sem zagledala v drugi luči. Ali pa takole: moje prejšnje življenje me je pripravilo na to, da sem vse najhujše že doživela.
Ja, rada bi vam povedala nekaj o knjigi. Predvsem o tem, kako avtor opisuje življenje v revščini, odsotnih starših, največkrat odsotni pijani materi, ki za vse svoje tegobe krivi svoje otroke, ki ni sposobna materinske vloge … Alkohol ne prinaša samo revščine in zlomljenih ljudi, sredi civilizacije rojeva otroke brez prihodnosti, ki od prvega dne nimajo možnosti, da bi spoznali življenje, ki jim pripada po vseh zakonih sveta. Včasih se zazdi, da je vse brezupno in da druga možnost ne obstaja. Vendar obstaja. Sicer za malo otrok in ljudi, pa vendar …
»Knjig ne priporočam v branje tistim, ki niso v dobrem duševnem stanju. Gre za težko, mračno branje, ampak če je bralec zmožen gledati preko plasti krutosti in grdega in če je zmožen dovoliti, da mu knjiga raztrga srce, potem menim, da bo v obeh romanih našel tudi veliko ljubezni,« je o knjigah Mladi Mungo in Shoggie Bain, ki je od istega avtorja, napisala Katja Šifkovič.
Tudi meni je knjiga raztrgala srce. In zdaj mi ga zdravi. S tem, ko spregovori o življenju, ki je bilo tako zelo podobno mojemu. Poleg marsičesa drugega se tudi pričakuje, da naj bi bili revščina, (čustvene in socialne) zlorabe otrok s strani staršev, pa tudi na koncu koncev istospolno usmerjene teme tabu. Realne opise življenja neke družine takrat, pravzaprav mnogih tudi še danes, nekateri imenujejo pornografija revščine. O pornografiji se ne govori in tudi o tej vrsti ne!?
A kdo so tisti in s kakšno pravico mnoge odtenke v življenju človeštva vedno znova skrčijo na tabu, odrivajo od oči, kot da jim bodo prinesli slepoto, če jih bodo uzrli, odrivajo iz misli, kot da jim bodo pokvarili pamet, odrivajo od srca, češ, to se mene ne tiče, ne sodi v mojo komedijo …
Občutek ugodja, ki ga vsi kar naprej hočemo, je najbolj pristen in močan po tem, ko doživimo tudi neugodje, tragedijo. Zato čustveno pismeni ljudje življenje doživljajo globlje in močneje in se tako tudi odzivajo, z empatijo, ponižnostjo, prijaznostjo, pripravljenostjo sprejemati ter pomagati. Pri vsem tem jih ni strah, da bodo izgubili kakšno svojo (tudi namišljeno) komedijo.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 48, 26. november 2024.
