Ležim, bruham, diham na škrge, sestavljam razbolelo telo ter svoj um in v misli se mi ves čas tihotapi starejša gospa, o kateri še nisem imela časa razmišljati, a sem jo pred nekaj dnevi srečala v majhni trgovini na otoku, ki sva ga z Zvezdano to poletje popolnoma zavzeli.  

Mimogrede in na hitro se ustavim v lokalni štacuni. Samo en rogljiček potrebujem, pa cigarete za prijateljico, ki mi jih je naročila, in odhitim na kavo v sosednji bife. Trgovinica je majhna, neugledna, čas se je v njej ustavil tam nekje leta '84, sredi poletja, ravno pred začetkom klimatske revolucije. Zrak v trgovini je vroč in postan, pred pultom se vije vrsta lačnih turistov. Ponudba v trgovini je minorna v primerjavi z našimi diskonti, kjer lahko cele tedne prebiješ med policami, ne da bi našel, kar iščeš. Za pultom, kjer je tudi blagajna, stoji starejša trgovka in se v uniformi bledo rumene barve, kot slabo pečen krof, premika kot v počasnem posnetku. Sama je v trgovini, a v vrsti pred njo stoji slab ducat lačnih in živčnih nakupovalcev. Pred mano stoji Avstrijec močnejše postave, v obraz je rdeč in pot mu teče po obrazu, pred njim pa je starejša gospa, oblečena v črne hlače, teniske in debelo volneno jopo, kot bi bili na Jahorini ob božiču, čeprav je zunaj dobrih 25 stopinj Celzija. Črno ruto ima zavezano okoli vratu, izpod nje ji uhajajo sivi lasje.

Avstrijec v oranžnih kroksicah pred mano se prestopa, na suho pokašljuje in se z roko nervozno praska pod belo sprano majico. Gledam v njegovo vijolično zatilje in pomislim, da ga je najbrž na jahti sonce fino zažgalo. Trgovka s počasnim korakom zlaga kruh na polico in vleče zaboj s solato na pult. Potem zavzdihne, otrese roke nekam v zrak, kot bi bile mokre, in se nasmehne gospe z ruto, očitno se poznata.

»E, bog, mila moja, ća čemo danas, šjora, isto ka uvik, a?«

»A, jes, isto … ka uvik,« zakraka gospa v črni ruti, iz žepa zvleče zmečkano plastično vrečko, jo položi na pult in jo z rokama polika, počasi in natančno. »E, i ako ti je ostalo nešto kruha od jučer …«

»A, jee, jees. ... ostalo je, smestila sam, draga, baš za tebe.«

Trgovka se nagne, vzame polovico kruha izpod pulta in jo vtakne v polikano plastično vrečo. Potem, spet počasi, kot bi zavirala med gibanjem, vzame neko salamo iz hladilne omare. Položi jo na rezalnico in začne rezati. Zelo počasi in natančno. Če bo nadaljevala s tem tempom, me bo pričakala mrzla kava.

Ena, dva, tri, štiri, pet, štejem kose narezane salame. Vsi v trgovini jih štejemo. Živec v očesu mi začne nenadzorovano trzati.

»Oćeš da ti dam i parinezera malo?« vpraša trgovka, gospa v ruti pa: »Može, i daj mi malo ove pileće salame, jučer sam je bila uzela, predivna je.«  »Ovaj ovdi?« pokaže trgovka na drugi valj stlačenega mesa. »E, taj, da.«

In spet trgovka ponovi počasen ples z rezalnico: »Kolko češ ove?«

»Ma, daj mi … šta ja znam, daj mi jedno pet feta.« Ena, dva, tri, štiri, pet rezin salame.

In potem, kot v posebnem plesu, naredita še dva kroga okoli salam in salamoreznice. Izbereta še dva zavitka mesa, vsakič trgovka nareže novih pet rezin salame. V počasnem posnetku. Mater mila, kaj se tule dogaja, sem mogoče padla v kakšno sekto petih rezin salame?

Avstrijec pred mano (lahko pa je tudi Madžar) se nervozno čoha po kratko postriženih laseh, na pordeli koži se mu lesketajo kapljice znoja. Nekaj mi kapne v oko. Kaj je to zdaj, je morda švic? Je to moje ali od Avstrijca? Stopim korak nazaj, a nimam kam, za mano sta dva najstnika. Je možno korono dobiti preko kapljic letečega znoja?

Klime ni oziroma ne dela in vročina v prostoru raste, kot bi kdo prižgal gretje na maksimum. Ozrem se za sabo, vrsta ljudi se vije do vhodnih vrat. Trgovka in stara gospa z ruto sta še vedno prepleteni v njunem počasnem in znanem dialogu, čas v trgovini je navkljub vročini zamrznil, uigrana koreografija rezanja salam in dolga vrsta za mano me spomnita na pozabljen ritual iz nekega drugega časa, ko sem kot deklica v vrsti vsak dan z vrečko v roki čakala na kruh. In to brez nervoze.

Po nekaj krogih rezanja salame trgovka spet vpraša: »Jel to sve, draga? Triba ti li još nešto?«

»E …,« začne tetka in se ogleduje po policah. Počasi obrača ovito glavo, malo na desno, pa v levo, malo se ustavi … ne … spet gre na desno. V trgovini je globoka tišina. Lahko bi jo na šnite rezal. Vsi čakamo.

»Daj mi pola litre mlika i te salame … To je sve. I daj mi to, znaš kako, ka uvik, u sitno.«

»Ka uvik, a?«

»Ee, ka uvik.«

»Može,« reče trgovka in vzame velik nož. Potem vzame še vse salame, ki jih je prej s filigransko natančnostjo narezala na salamoreznici, in jih zloži v stolpec. Kaj to počne?

Nato pa rezine z velikim nožem nareže na drobno. Kot bi čebulo rezala. Podolž, pa še malo počez, da narezane salamaste trakce spremeni v kockice. Neskončno počasi reže meso, kot bi padla v neko nirvano, v neko točko niča in je čisto sama na svetu.

Avstrijec zakašlja, dvigne potno roko in reče nekam v prazno: »Ekskjuzmi ...«

Trgovka ga samo ošine s pogledom: »Samo malo, vidiš, da radim,« in seklja dalje tiste salaminčke.

Vsaj deset ljudi je že za mano. Vsi stojimo mirno, nihče nič ne reče. Lahko pa, da se hecajo, pomislim, morda snemajo kakšno skrito kamero in nas testirajo, nič me ne bi presenetilo. Ozrem se po majhnem prostoru, nobenih očitnih zrkel Big Brotherja ne uzrem. Zrak v trgovini je težak in moker, vsa sem potna, teče mi tudi po hrbtu. Očitno sem se zataknila. Noben rogljiček ni vreden tega trpljenja, pomislim in že hočem oditi, ko se spomnim na cigarete. Meh. Poslala me bo nazaj. Jutranja kava brez cigarete je za nekatere kot večerno nebo brez zvezd.

»Jel to sve, mila?« vpraša trgovka, dvigne roko nad blagajno in pogleda gospo z ruto.

»A, je, ne triba mi ništa drugo.«

»Četiri eura i tridesetipet.«

Joj, hvala bogu, zavijem z očmi, zdaj bo končala svoj nakup. Gospa v ruti seže v žep ob strani, pa se stegne tudi v drugi žep, oba sta prazna. Potem vtakne dlan v žep debele jope, na plan potegne peščico drobiža in ga strese na pult.

In ko že iluzorno pomislim, oh, zdaj bo te muke hitro konec, začne tetka šteti tiste svoje rumene kovančke. Zlaga jih na kupček in zraven šteje na glas. »Deset, dvadeset, tridesetipet, petdeset …«

Mati mila, če je tole kazen za vse moje skušnjave in pôroke …

Tetka šteje kovance, iz sopare nad mano kaplja voda, pogledam vrsto ljudi za sabo. Najbrž bo kdo kaj siknil, pomislim, jaz tokrat ne bom prva, na dopustu sem. Vrsta za mano stoji mirno, niti kančka živčnosti ne čutim v ljudeh. Vsi gledajo v neke svoje točke, v druge dimenzije časa, ki jih s tretjim očesom in solarno čakro povezujejo z univerzumom, Bogom, svojo dnevno sobo, hladnim kriglom piva in jezeri v Triglavskem narodnem parku. Gospa v ruti še vedno šteje kovančke … osamdeset … dva eura i trideset …

Med njenim napol glasnim štetjem v trgovini vlada taka tišina, da bi jo lahko rezali s salamoreznico. Končno se je vse konča z »fala lipa i ajd bok, vidimo se sutra« in zdaj že močno zaripli Avstrijec hlastno zagrabi za rob pulta in sikne proti trgovki: »Siks bananas.«

Upam samo, pomislim, da tudi ta ne bo zahteval, da mu jih nareže. Ko se končno v neki čudni angleščini dogovorita, da on noče navadnih, rumenih banan, temveč štručke, ki jih je tu včeraj kupila njegova žena in se jim samo reče »banane«, sem že na skrajnem robu, da se stalim kot kocka ledu, vržena na vročo ploščo štedilnika. A mi usoda vseeno ni namenila tako milega in hitrega konca. Avstrijec konča, z olajšanjem se zrine mimo mene in končno tudi jaz pridem na vrsto.

Iz trgovine krenem proti kafiču, kjer me čaka, to zdaj že vem, mrzla kava, in po nekaj metrih zagledam gospo iz trgovine, tisto s salamami, kako pri klopi kleči na tleh. Ruto si je snela z glave, sivi lasje ji trepetajo na soncu, tudi debelo jopo je snela. Na sebi ima rdečo majico s kratkimi rokavi, na kateri z bleščicami piše Paris. Nasmehnem se njeni modni izbiri, prej bi to majico pripisala kakšni najstnici kot sivolasi gospe.

Poleg sebe položi plastično vrečko, iz nje potegne zavitek z narezanimi salamami in ga razpre. S prstoma prime nekaj koščkov salame in si jih položi v usta. Zguban in bel obraz sive gospe se v trenutku omehča, iz njega sevata čisto zadovoljstvo in sreča. Mene sploh ne opazi. Ne opazi ničesar okoli sebe. Zaprtih oči kleči na tleh in z užitkom melje tiste koščke salame.

In potem … pridejo … mačke. Ne nekaj živali, na desetine jih je. Prihajajo izpod avtov, izza grmovja, vogalov, skačejo z nadstreškov ... mačke vseh barv in vrst, črne, lepe, pisane, bele, velike, stare, ofucane, majhne, suhe … prihajajo od vsepovsod. Ko zagledajo gospo na kolenih, pritečejo k njej, mijavkajo na ves glas, se drgnejo ob njeno telo, ena celo spleza nanjo in ji vzame košček salame iz roke. Ne brani se jih, samo nasmehne se še bolj na široko, z dlanmi gre čez vsa ta krzna okoli sebe in jim nekaj nežno mrmra. Mačke predejo in se vešče smukajo okoli nje, kot bi izvajale svojo plesno predstavo. Samo zanjo.  

Kava je bila mrzla. Imela sem prav. A mi je bilo vseeno.

Kolumna je objavljena v reviji Jana,  št. 39, 24. september 2024.

revija Jana