In kakšna sporočila so bila danes zjutraj? Eh, da ne bo šlo vse kot po maslu, niti po načrtih, še manj brez pretresov. No, kaj me čaka, pa mi niso povedali, zato sem se odpravila od doma malo bolj v skrbeh. Dvakrat sem preverila, ali imam v vreči knjigo, da jo bom brala dopoldne, ko bom čakala Janeka, pa očala, telefon, ali sem zaklenila hišo, ugasnila plin, zaprla okna, če bo deževalo … Janek je preveril, ali so vrata kopalnice priprta, ali lahko že pobere suho perilo z vrvice, ali sta slušna aparata očiščena, ali sem vzela njegovo pijačo za na pot ... No, to se mi ni zdelo nič posebnega, ker je to njegova ustaljena praksa.
Nekaj ovinkov od doma po dolini navzdol sem pri slapu Boka opazila, da se je na novo odlomila večja skala in spremenila pogled na prelep slap. Pomislila sem, da je morda spet malo treslo, še posebej po tem, ko naju je sredi prejšnje noči prebudil glasen ropot. Pogledala sem skozi okno, a je bilo vse mirno, razmišljala sem, ali se je v kleti zvrnila kakšna polica. Nič čudnega ne bi bilo, saj veste, jaz imam veselje do sestavljanja pohištva, moči pa ne več dovolj. Potem sem šla na podstrešje in po stopnicah je ležal kup knjig. Eden od mojih stolpov knjig se je razmajal in podrl. Še zdaj mislim, da ne sam od sebe, hm?
Kmalu za Boko je sredi ceste ležal povožen jež. Še malo naprej kuna. Do Kobarida pa še dve muci. Ko vidim te uboge živali, si vedno v mislih rečem: naj bo dobro dušam v vaših nebesih! Štiri povožene živali je res veliko za eno jutro!
V Kobaridu sem se ustavila na bencinski črpalki, da bi kupila časopis. Brskala sem po vreči, ni denarnice! Letos sem jo prvič pozabila doma, pa smo že skoraj pri koncu avgusta! To je dobro, ali ne? Prav nič se nisem razburjala, pomislila sem na tiste uboge živali, ki so morale zapustiti ta svet, jaz pa sem samo pozabila trapasto denarnico! Mirno sem obrnila avto in rekla Janeku: »Mama je pozabila denarnico doma, greva nazaj.«
Janek je zaprl oči, verjetno zgrožen nad mano, uničila sem njegovo rutino. Do doma in nazaj sva bila čisto tiho.
Jaz pa sem premišljevala. Če bi imela še kakšnega družinskega člana, bi bila to dobra kost! Vseved bi govoril: saj sem vedel, da boš spet kaj pozabila, pametnjakovič pa: enkrat boš še glavo kje pustila. Če bi bil mahnjen na gerontologijo, bi sikal: res si že stara in pozabljiva, če bi bil trgovec pa: no, spet si si kupila pameti. Redoljubnež bi jamral: če bi imela reči vedno na istem mestu, se to ne bi zgodilo, egoist pa: meni se kaj takega ni še nikoli zgodilo. Nestrpnež bi pripomnil: zaradi tebe bomo zdaj dvakrat stali pred semaforjem, in šovinist: to se lahko zgodi samo babi. Kakšen futurist bi predvideval: glej, da jutri ne bo spet isto, rahločutnež bi tarnal: vsi sosedje se zdaj sprašujejo, zakaj smo se vrnili. In če bi bil dovolj razgledan, bi izumil nov rek: Otroci in ptiči (ter baba) poserjejo hišo. Oprostite izrazu, sem hotela napisati pokakajo hišo, pa se ne sliši tako dobro, ali ne?
Da ne bo pomote: pisala sem samo v moškem spolu, ker se mi ni ljubilo pisati tudi v ženskem. In hvaležno odklanjam vse vaše morebitne dvome, tudi o moji tovrstni čuječnosti, hehe.
Kakorkoli že, če zjutraj še nisem poznala sporočil, sem jih kmalu doživela. Janeka sem pol ure pozneje pripeljala na delo, hitro je stekel v večnamenski prostor in (k sreči) je bila na televizijskem ekranu še tema. No, pa je opravil svojo jutranjo nalogo, ki si jo je naložil kar sam, ter pograbil daljinec. Mislim, da je potem tudi on zapeljal spet na svoje zabetonirane tračnice, jaz pa tudi.
Moj prostor na parkirišču je bil k sreči še prost, ja, vem, tudi mene muči rutina, hehe. Na pošti sem zadnjič kupila debelo knjigo, no, rajši imam bolj debele. Če so dobre, in po navadi so, jih ne zmanjka prehitro. In sem brala: »Na srečo, ko meseci minevajo in se realnost ustali, žalost ni več tako globoka bolečina kot otopelo in dolgotrajno razočaranje. Čakam na dan, ko bo tudi to izginilo. Takrat se bom počutila, kot da sem se resnično premaknila naprej.« Tako piše pisateljica Tucker v knjigi Divja tekma.
No, tako. To je zdaj moja kost za glodanje. Za razmišljanje o tem, kaj mi sporoča moj notranji svet, slutnja … karkoli že.
Pa na koncu koncev: tudi pozabljanje je včasih čisto na mestu. Zaradi let ali pa tudi ne.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 36, 3. september 2024.
