Kolumna nevrotične gospodinje
Vsako jutro telovadim, lepa navada še iz tistih časov, ko me je tako hudo bolela enkrat desna in drugič leva rama, da nisem mogla rok niti dvigniti. Prebrala sem vse mogoče, kaj bi lahko bilo krivo, in seveda sem ugotovila, da imam simptome vseh najhujših bolezni. Navsezadnje me je onkolog prepričal, da prihajajo bolečine iz nekakšnega preobremenjenega živca v vratu. Naj telovadim. In ubogam. Zgodaj zjutraj se spravim s palico, ki sem jo snela z metle, na nekakšno vrtljivo reč in se razgibavam. Sredi dnevne sobe. Da mi ni dolgčas, si prižgem televizor čisto na tiho, da ne bi zbudila ostalih stanovalcev. Na programu so večinoma turške nadaljevanke in televizijska prodaja. Že stokrat sem si prisegla, da ne bom nasedla mamljivim ponudbam za čisto malo denarja, ki se običajno končajo s stavkom »In to še ni vse!«, a včasih le podležem.
Ravno to nedeljo zjutraj, ko je vsa ulica še spala, sem kar v jutranji halji pograbila velikansko ponev in se odtihotapila do smetnjakov v sosednji ulici. Ponev sem položila na najbolj viden in obljuden smetnjak. Računala sem, da bodo šli zjutraj najbolj pravoverni k zgodnji maši, in ni vrag, da ne bo vmes tudi kakšna kokoš (takšna kot jaz), ki bo posvojila mojo zavrženo in zapuščeno ponev. Ki ji sicer nič ne manjka. Razen …
V reklami, ki sem jo požirala med jutranjo telovadbo, je bilo namreč rečeno, da se v ponvi jedi pečejo brez maščobe, a se kljub temu nikakor ne prismodijo in ostanejo sočne, ponev pa je tako prekrasna, da lahko v njej jed tudi postrežeš – celo najzahtevnejšim gostom. Ampak najlepše pride šele potem: čudežne ponve pravzaprav sploh ni treba pomivati, le narahlo jo obrišeš z vlažno krpo in pospraviš. Kar me je do konca prepričalo, saj je tako velika, da zasede pol pomivalnega stroja.
No, realnost je bila potem precej drugačna. Jedi se v ponvi niso smodile, če so se kuhale v vodi, to pa je bil tudi edini način, da se niso zažgale. Poskusila sem vse, celo štedilnik sem bila pripravljena zamenjati, ker mogoče s kuhalnimi ploščami ni bilo kaj v redu. Na belo površino preklicane ponve se je prijelo prav vse kot veliki temno oranžni madeži; očitno je bila toliko reklamirana brezmadežna keramika sposobna presnoviti hrano do takšne stopnje, da je postala enotne barve. Ki pa nikakor ni hotela vstran. Poskusila sem z mokro krpo, ko je bila ponev še vroča, pa so se madeži le še bolj zacementirali na ponev. Mokra krpa tudi na hladni ponvi ni delovala. Detergent, ki »po vsaki zabavi odstrani tudi najtrdovratnejšo umazanijo s posode«, seveda ni deloval. Celo kis za vlaganje je svinjarijo le nekoliko zmehčal, nikakor pa je ni odstranil. Nato se je ponve lotil cenjeni soprog in jo potisnil v pomivalni stroj, ni vrag, da petkomponentno čistilo v nekakšnih briketih ne bi delovalo, je godrnjal. Seveda ni delovalo, ponev je bila po pomivanju enako očarljivo posuta z oranžnimi madeži kot prej. Zatem sem se je lotila s solno kislino in žičnato gobo in potem je nekoliko popustila. Ah, ti tvoji nakupi, je vzdihnil cenjeni soprog.
Za vse moje potrošniške zdrse niti ne ve. Ko sem recimo zagledala tiste očarljive prilegajoče se spodnjice, ki segajo od kolen pa do joškov (ne le da fantastično oblikujejo telo, ampak v njih hkrati tudi hujšaš), sem si pri priči zapisala usodno številko. Do konca me namreč podre kombinacija besed, ki se jim ne moreš upreti: in to še ni vse! Ne dobiš samo enih spodnjic, ampak kar dvojne. Naročilo je prišlo dokaj hitro, zaklenila sem se v kopalnico in si tisto reč navlekla, trajalo je dobre pol ure ali kaj takega, potem sem oblekla še tesno obleko, kot so to počeli v reklami, in zlezla na kopalno kad, da bi se bolje videla v ogledalu. Ne bom opisovala, kako sem se pobirala iz mokre kadi, kamor sem treščila, vsekakor tako glasno, da so poskušali vsi družinski člani hkrati vdreti v kopalnico. Kaj je, se je omarica snela, si si nogo zlomila, je umivalnik padel na tla, so se drli, jaz sem pa javkala, naj izginejo, da ni nič, sem se pač malo zapletla in se zdaj pobiram. Najbolj ognjevit je bil cenjeni soprog, ki je obljubil, da bo vdrl s sekiro, če takoj ne odprem, gotovo sem si kaj naredila, pa nočem povedati, ker se pač moram zmeraj junačiti…
V resnici se nisem mogla pobrati, ker so me tiste shujševalne spodnjice tako stisnile, da sem bila skoraj negibna. In ko sem jih skušala sleči, niso hotele dol. Med razbijanjem po vratih sem jih razrezala s škarjicami za nohte. Le kako greš s takšno mučilno napravo na zmenek, kjer dedec kar omedleva od tvoje prekrasne postave, potem pa te mora olupiti z nožkom za krompir, če se hoče prebiti do zaželenih delov telesa? Šit. Vsega je kriva preklemanska telovadba!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 27, 2. julij, 2024
