So ljudje, ki so kot znamenja v pokrajini: po njih veš, kje si. Po 32 letih mega uspešne kariere je Jan Plestenjak eden od prepoznavnih obrazov našega prostora in časa. Lomilec src z zlomljenim srcem, alfa samec, ki potoči solzo ob Disneyjevi risanki. Nikdar pa – baraba. Kaj drugega? Scena bo vedno potrebovala nekaj za prežvekovanje, sicer bi morala požreti samo sebe. Kar ima, si je prigaral pošteno in trdo, in morda je težava tudi v tem. »Ne tako – takole daj!« mu je na srce položil Oliver Dragojević. In ga je poslušal. Mi pa njega in še ga bomo; njegov šestnajsti album je pred vrati.
Vaš zadnji komad Na valentinovo je dober. Na ravni Oliverja Dragojevića.
Hvala. Pesem je tako zelo čustvena, da morda deluje že skoraj starinsko. Retro. Ker opisuje tako močno, skoraj že nevzdržno hrepenenje po bližini, na koncu pa vendarle ponudi tudi upanje. K temu težim kot avtor; vedno je treba ponuditi svetlobo na koncu tunela, pa naj bo še tako neznatna. Kajti tudi življenje je takšno – borba od rojstva do smrti. In če začneš verjeti, da ne bo nikoli bolje, potem se nehaš boriti; ko se nehaš boriti, pa dejansko ne moreš več upati na srečo.
Ampak meni se zdi, da je pesem prepojena z žalostjo. V duhu sem vas prav videl, kako sami zase pijete vino in utapljate bolečino.
Saj to ni daleč od resnice. Kadar sem žalosten ali razočaran, bom nekaj spil. Včasih tudi preveč. In verjetno nisem edini. Pa vem, da je to zgolj trenutna rešitev, že naslednji hip je treba vstati in iti naprej. Se spet boriti.
Imate znova zlomljeno srce, da tako govorite?
Moje srce je bilo že neštetokrat zlomljeno. Pa ne zgolj zaradi izgubljene romantične ljubezni. Lahko ti ga zlomi tudi dober prijatelj, ki te razočara, ali pa ti nekdo umre ali te doleti velika krivica. Skratka, tega je dosti in vse sem že izkusil na svoji koži. In v svojem srcu.
Ki pa žal ni kot kost. Ta se po vsakem zlomu zaraste in je potem še bistveno močnejša. S srcem pa je prav nasprotno.
Nisem človek, ki bi jamral. Dvaintrideset let sem že v šovbiznisu, še pred tem sem se nekje deset let izpopolnjeval v igranju kitare. Torej od desetega leta počnem, kar me najbolj veseli. In za to sem iskreno hvaležen. Kar pa ne pomeni, da je moje življenje lahko; toda enako velja za praktično vsakega drugega človeka. Vsak se po svoje bori, vsak po svoje improvizira. Globoko se zavedam, da preizkušnje, s katerimi se spoprijemam, niso primerljive z bojem nekoga, ki ne more plačati položnic ali nahraniti otrok, ali nekoga, ki leži v bolnišnici, priklopljen na cevke.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 4, 28. januar 2025.
