Takšnih zgodb, kot je njena knjiga Primer: Anhovo, v kateri piše o »strupu«, zaradi katerega je samo v okolici tovarne zbolelo ali umrlo vsaj 3.000 ljudi; številni drugi so mu podlegli daleč od Soške doline. Azbest ubija še danes, čeprav je prepovedan že skoraj trideset let. Zdaj pa v Anhovem kurijo še nevarne smeti iz vse Slovenije, Italije in drugih držav. Zgodba o dolini smrti še nima konca. Čaka, da ga izpišemo skupaj.
Jasmina je zadnjih deset mesecev na bolniški zaradi izčrpanosti. Aktivizem skupaj s službo, doktoratom in še pisanjem knjige za povrh terja davek. Tisti, ki se na terenu borijo za pravičnejši svet, vedo, da to ni lahko. Jasmina je to čutila že od malega. Krivice so se je vedno močno dotaknile. »Nisem mogla stati križem rok. Dvignila sem glas in se uprla.« Že v srednji šoli se je domislila kakšne akcije na temo družbene pravičnosti, na fakulteti pa sodelovala v mnogih protestnih akcijah, ki so se odzivale na aktualno dogajanje, kot denimo možnost prepovedi splava. Ob tem se je kot novinarka na Radiu Študent in v Objektivu ukvarjala z žensko enakopravnostjo. Zdaj je del ekipe Eko Anhovo in dolina Soče, s katero se trudijo, da bi srednja Soška dolina prenehala biti dolina smrti, kar je, kljub svoji lepoti, že skoraj sto let.
Boj med dobrim in zlim
Že od mladih nog je zaradi svoje potrebe, da spreminja svet na bolje, štrlela iz povprečja. In plačevala ceno za to. »Če si upornica od malega, te neprestano hoče kdo potlačiti, da si čudna, izstopaš. Po drugi strani pa ne moreš drugače. V tebi je, da se upreš krivicam.« Se je pa z leti naučila, da ne rešuje več sveta, ampak izbira boje in deluje v lokalnem okolju.
Pri aktivizmu je boj res edina prava beseda. Nič ni lahko. Aktivist se bojuje že za to, da mobilizira ljudi, jih prepriča, da je mogoče stvari spremeniti. Bojuje se z apatijo, ignoranco, frustracijami ob čakanju na spremembe. Z osebnimi napadi, pritiski, ustrahovanjem, posmehom in celo grožnjami. Veliko pove že to, da Jasmino ljudje opisujejo kot pogumno in jo sprašujejo, kako si s kolegi upajo početi, kar počnejo. Jasmina pa se sprašuje predvsem, kako da si drugi ne. »Če bi vsako mesto imelo take ljudi, kot so ti moji Anhovci, bi bila Slovenija drugačna. Borijo se že 40 let. Pokopali so preveč dragih ljudi, da bi odnehali. Pritiski nanje so hudi, a se ne dajo. Zame je Anhovo klasičen boj med dobrim in zlim. Le da gre v Anhovem za boj proti psihopatologiji kapitala, industrije in tudi politike. In v tem boju pač vztrajaš. Kljub utrujenosti. Lahko pa pogledaš v ogledalo in veš, da delaš po svoji vesti.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 2, 14. januar 2025.
Po spletu lahko glasujete na spletni strani naše revije oziroma na portalih naše medijske hiše, in sicer lahko oddate en glas na dan. Glas lahko oddate TUKAJ.
