Pa jih je še on (saj so ga že dolgo prosili), in ko je začel razmišljati o svojem življenju, »so zgodbe kar privrele ven, pa jih je neslo na vse strani«. Najprej tista o naslovu – Sonny Boy (sine, sinko) ga je začela klicati mama Rose po sloviti sentimentalni popevčici Ala Jolsona, ki mu jo je pogosto popevala.
»Ko sem se leta 1940 rodil, je imel moj oče Salvatore Pacino komaj osemnajst let, moja mama Rose Gerardi Pacino pa je bila le nekaj let starejša. Recimo le, da sta bila zelo mlada starša, celo za tiste čase. Verjetno se nisem še niti pojavil, ko sta se že razšla. Z mamo sva se selila iz ene opremljene sobe v Harlemu v drugo in se potem preselila v stanovanje njenih staršev v južnem Bronxu. Od očeta sva komaj kaj dobila, nazadnje pa nama je sodišče prisodilo pet dolarjev na mesec, ravno za stroške v stanovanju starih staršev je bilo.« Oče, ki si je ustvaril novo družino, se je občasno še pojavil v njegovem življenju.
Prepovedani vogali
Na naslovnici je samo Pacinovo ime, vendar igralec ne skriva, da mu je pri pisanju veliko pomagal novinar Dave Itzkoff. »Zaradi njegove zajetne pomoči in vztrajnosti sem pokukal za vogale, kamor sam ne bi nikoli zavil.«
Ne vemo zagotovo, a morda je bil eden tistih tabuiziranih vogalov tudi duševno zdravje njegove matere, ki se je vse življenje borila z depresijo. »Občasno je obiskovala psihiatra, kadar je dedek imel denar, da ga je plačal.« A ni bilo dovolj: »Nisem se zavedal maminih težav, dokler se nekoč pri šestih letih nisem odpravljal ven. Sedel sem na kuhinjskem stolu, mama mi je zavezovala čevlje in mi natikala pulover, da me ne bi zeblo, ko sem opazil, da joka. Spraševal sem se, kaj se dogaja, a nisem znal vprašati. Obsula me je s poljubi, in tik preden sem šel, me je močno objela. To je bilo nenavadno, a meni se je mudilo dol k drugim otrokom, zato se s tem nisem ukvarjal.« Kakšno uro pozneje je opazil gnečo pred stanovanjem starih staršev, ljudje so tekli tja, nekdo mu je rekel, mislim, da gre za tvojo mamo. Ni verjel, a je stekel za drugimi. »Pred vhodom je stal rešilec in skozi vhodna vrata so na nosilih prinesli mojo mamo. Poskušala se je ubiti.« Tokrat se je Rose potem še vrnila domov.
Umrla je poldrugo desetletje pozneje, Al se je takrat že odselil od doma. Prijatelj mu je rekel, tvoja mama je hudo bolna, zato je skočil v taksi in se odpeljal k starim staršem. »Ko sem se pripeljal do hiše, sem pogledal gor in videl luči v stanovanju starih staršev. Povzpel sem se po stopnicah, stopil skozi vrata in zagledal dedka in babico z očmi, polnimi solz. Bil sem prepozen. Moja mama je umrla, kot bo pozneje Tennessee Williams, zadušila se je z lastnimi tabletami. Nekateri so mislili, da je naredila samomor, kot je že poskušala skoraj petnajst let prej. A tokrat ni pustila nobenega poslovilnega pisma, nič. Samo ni je bilo več. Zato sem pri njeni smrti vedno pustil odprt vprašaj.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 43, 22. oktober 2024.
