»Rad imam jesen. Moja je zelo polna in plodna in tako bo tudi v prihajajočih tednih in mesecih. Med drugim sem zakorakal v nov študij s svojo najožjo ustvarjalno ekipo, Mojco Špik in režiserjem Inanom du Swamijem, ki sta študirala partnersko akrobatiko v Švici. Delamo noro gibalno predstavo, s katero bomo kljubovali gravitaciji, scena bo letela, več pa za zdaj (še) ne smem izdati. Premiera bo na moj rojstni dan, 26. oktobra. Potem v Mini teatru, ki praznuje četrt stoletja delovanja, obnavljam njihovo prvo predstavo Čudovite dogodivščine vajenca Hlapiča. Z Mojco delava še otroško burlesko, z Jernejem Čampljem pa komedijo, s katero bomo gostovali in nasmejali ljudi po vsej Sloveniji. Vse to je rezultat mojih sanj in vizije izpred desetletja in pol. Včasih je veljalo, da če je igralec na svobodi imel eno ali dve predstavi v instituciji, je bil finančno preskrbljen. Že dolga leta ni več tako. Honorarji so se blazno znižali, institucije klestijo stroške. Možno je preživeti edino, če res veliko delaš,« razlaga Tadej, ki je okusil tako delo v institucionalnem gledališču kot svobodo.
Pet tržaških let
Ljubljančan si je po končani akademiji želel v manjše gledališče. Zdelo se mu je, da mlad igralec v manjšem gledališču dobi večje priložnosti. Tako je bil nadvse zadovoljen z angažmajem v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. »Umetniški vodje so mi kljub mladosti zaupali nosilne vloge, z njimi sem si nabral neprecenljive izkušnje. Tako sem v prvih letih igralstva naredil velik korak v razvoju. Že ko sem sprejel službo, sem vedel, da ne bo za vedno. Da bom tam, dokler se lahko kaj naučim in razvijam. Tržaško življenje mi je bilo kar všeč, vseeno pa sem bil tujec, kljub temu da sem delal v slovenskem gledališču. Ko prideš v drugo okolje, ne poznaš nikogar, počasi spletaš vezi. Čas sem si krajšal z branjem in pisanjem. Toliko knjig kot takrat nisem prebral nikoli več v življenju. Ko nisem imel nič početi, sem se lahko posvetil študiju vlog in pisanju. Začel sem pisati tekste, kar z veseljem počnem še zdaj. In kakor se sliši romantično, lahko iz prve roke povem, da zima in tržaška burja nista razloga, da želiš biti v tem letnem času na morju,« pripoveduje Tadej, ki se je od Trsta poslovil tudi zato, ker je razdalja zanj postala prenaporna. »Poleg dela v gledališču sem imel še kopico projektov in ponudb drugje. To so bili časi snemanja nanizanke Reka ljubezni. Bilo je res noro. Tudi po dvakrat na dan sem se vozil na snemanje v Ljubljano. Začenjali smo ob štirih zjutraj … Bilo je naporno, obenem pa zelo lepo. Spoznal sem krasne ljudi in skupaj smo preživeli veliko lepih trenutkov. Bolj kot finančno mi je nanizanka odprla veliko vrat, postal sem prepoznavnejši. Še po koncu so me klicali za prireditve, z mnogimi smo ustvarjanje nadaljevali tudi v gledališču. Ko si z ljudmi skupaj po dvanajst ur, se povežeš drugače, postaneš družina. Naporna snemanja pa sem preživel samo zato, ker sem vedel, da ne bo trajalo večno. Vseeno so vožnje postale prezahtevne. Vedel sem, da bo treba nekaj ukreniti. Odločil sem se za svobodo,« razlaga igralec.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 37, 10. september 2024.
