Pred domačijo v Trotovniku nad Dobovcem se nad krošnje dreves in strehe hiš proti nebu vzpenja 14 metrov visok mlaj. Krasi ga znak s številom 100 in kakopak ni nobenega dvoma, da tu domuje Trotovškova Vida. Ob našem obisku jo je čakalo nekaj posebnega, prvič v življenju je namreč kot model pozirala pred profesionalnim fotografskim objektivom. »O, lubi buh,« je simpatično zavzdihnila ob navdušenju Janine fotografinje Mateje in potrpežljivo sledila navodilom. Da bo oblekla novo obleko v barvi spominčic, je sklenila že dan poprej, in zagotovo se boste strinjali, da je videti odlično!
Vida je častitljivih 100 let slavila kar tri dni. Najbolj se ji je zdelo zabavno postavljanje mlaja, ko se je zbralo kakih 70 domačinov. Na stolu pred hišo je radovedno spremljala dogajanje in z družbo vztrajala tudi po tem, ko so ji prigovarjali, naj krene k počitku. Ob rojstnem dnevu je bila deležna obilja pozornosti, prihajali so ljudje z vseh koncev in ji vsak po svoje izrekali čestitke, polne občudovanja. Ko jo je obiskal osebni zdravnik, ga je bila vesela, a se je hkrati malce čudila, češ, kaj je želel, če ji pa nič ne manjka, najbolj pa jo je očaral dimnikar Sandi, ki ji je prinesel šopek cvetja in samo zanjo raztegnil meh harmonike. »Kako pa to, da zna dimnikar tudi igrati?« je spraševala domače.
»Ne nehaš se smejati, ko se staraš. Postaraš se, ko se nehaš smejati,« je misel irskega pisatelja povzela Vidina hči Dragi. Njena mati je namreč konec maja slavila častitljivih 100 let, ki jih je prehodila z mirnostjo v srcu in nasmehom na licih.
Sprehod po spominih
Družina me ob skodelici dišeče kave posede za kuhinjsko mizo in s sprehodom po preteklosti predme slika črno-bele spomine na mamino mladost. Tako izvem, da Vida že vse življenje živi v vasi Dobovec pod Kumom, tako imenovanem zasavskem Triglavu. Kot najstarejša od petih otrok je staršem pomenila veliko oporo pri skrbi za družino, zgodaj pa se je tudi priučila gospodinjenja in kmečkih opravil. Vida mi pokaže obledelo fotografijo, na kateri šteje 20 let. Čedna mladenka, ki pa je v tistem obdobju okusila vihar sreče in nepredstavljive bolečine. Tistega leta se je namreč poročila, rodila sinka Leopolda in kmalu zatem ovdovela, vojna ji je iz objema strgala moža.
»S sinom je nato nekaj let živela doma pri starših, nato pa spoznala novo ljubezen, fanta Kilijana in se z njim poročila. Družina je sprva živela v podnajemu, kmalu pa je njihov dom postala domačija v Trotovniku, torej tukaj, kjer smo zdaj,« razloži Vidina hči Dragi, ki je na svet privekala leta pozneje. »Oče Kilijan je bil rudar, mama pa je bila gospodinja. Zelo rada je imela naravo, najbolj zadovoljna je bila na vrtu in njivi, ljuba pa ji je bila tudi skrb za domače živali. O tragediji iz mladosti ni nikoli razlagala in pestovala svoje bolečine.«
Da je med ljudmi v tem okolišu vladala drugačna miselnost, povedo in razložijo, da so starejši ljudje stiske držali zase, niso se smilili samim sebi, sprejeli so, kar je bilo, in se usmerili v sedanjost, prihodnost. Toda življenje prinese tudi trenutke, ki zlomijo še tako močnega duha. Vidi so se tla zamajala ob drugem udarcu, ko je družino doletela nenadna smrt sina Leopolda. »Ta tragedija je v njenem srcu pustila globoko rano in nikoli ni čisto zares verjela, da ga ni več med nami.«
Recept za dolgoživost
Dočakati 100 let, ohraniti zdravje in iskrivega duha, hkrati pa še tako dobro zgledati res ni kar tako. »Ja, res je, naša mama je tako prijetna ženska. Izredno skromna, skrbna in nekonfliktna. Nikoli se ni prepirala. Da je tako dolgo med nami, gre nemara pripisati tudi temu, da se v življenju ni obremenjevala ali predajala stresu,« pove Dragi, vnukinja Vesna pa razloži, da je babičin svet od nekdaj napolnjevala dobra volja.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 25, 18. junij, 2024.