Moji dobri prijateljici je prav pred kratkim umrl mož. Popolnoma nepričakovano. Bil je zdrav in močan kot bik, dobesedno čez noč ga je ubila zločesta bakterija. Dopoldne je bil zaradi zelo slabega počutja sprejet v bolnišnico, proti večeru je bil že mrtev. Sepsa. Čas do pogreba je za vsako družino in njihove bližnje prijatelje poln izjemno močnih čustev. To vem, ker se je jeseni poslovil tudi moj oče.

Po pogrebu sem za nekaj dni odšla s prijateljico k njej domov. Živi v prelepem okolju v našem Primorju, na hribčku, od koder je čudovit pogled na Portorož. Dnevi so nama minevali v urejanju birokratskih zoprnij, ki jih je treba urediti po smrti bližnjega. Popoldnevi in večeri pa so nama minevali v miru, sem ter tja tudi v globokih in iskrenih pogovorih. Midve sva prijateljici že več kot štirideset let in lepota najinega druženja je v iskrenosti; je v tem, da ko sva skupaj, odloživa vse maske in pokaževa svoj pravi jaz. Marsikdaj nisva »lepi«, ampak tudi to sva midve. Velika dragocenost je, če imaš take prijatelje, ob katerih si lahko pristen.

Ni ostala samo moja prijateljica brez moža in njuna odrasla otroka brez očeta in vnukinja brez dedka, brez gospodarja je ostala tudi Nera, veličastna in kljub svojim petim letom še vedno malce »trapasta« rotvajlerka. Bili so krasni sončni spomladanski dnevi in s psico Nero sva kolovratili po bližnjih hribčkih in vasicah. Lepota narave okoli mene je bila neopisljiva, spomladansko sonce mi je božalo obraz, vse je buhtelo od novega življenja. Morala sem se ustaviti, kajti od lepote mi je skoraj počilo srce! Stojim tam nedaleč od vasice Malija in vpijam lepoto narave, ko kar naenkrat zaslišim svoj notranji glas, ki mi govori: pojdi, dokler še lahko hodiš! Solze so se mi ulile po licih in v trenutku sem sprejela odločitev: grem! Smrt prijateljičinega moža mi je odprla oči – nimam kaj čakati, moram iti, zdaj, kajti jutri bo morda prepozno!

Skoraj tekla sem do svojega začasnega doma. Planila sem v stanovanje in vsa zadihana izustila: jaz grem na Camino! Prijateljica me je samo začudeno pogledala, razumela tako ali tako ni nič. Potem sem se usedla in ji počasi razložila, kako sem si vedno še enkrat želela prehoditi Jakobovo pot, imenovano El Camino de Santiago, od francoskega Saint Jean Pied de Porta do španskega Santiaga de Compostele. To sem že prehodila pred dvanajstimi leti. Pot je bila darilo za mojega abrahama, ki sem si ga podarila sama. Takrat sem bila še v službi in po poti sem morala precej hiteti, saj nisem imela veliko časa. Okoli osemsto kilometrov sem prehodila v osemindvajsetih dneh. Domov sem prinesla kar nekaj novih spoznanj o življenju. Zadnja leta je pot precej skomercializirana, romarjev na poti je ogromno. Se še splača iti, sem se spraševala. Odgovor je bil vedno »da«, kajti vse te kilometre moraš kljub »komercializaciji « prehoditi sam, nihče jih ne prehodi namesto tebe.

Odločitev je bila sprejeta, zdaj je potrebna samo še akcija. Hvala Bogu, da imam – starejša občanka, ki sicer nekaj kleplje po računalniku, spoznam se pa nanj eno figo – okoli sebe odlične mlade ljudi, za katere so računalniki tako rekoč naravni pojav. Mednje spada tudi moja zlata Katja – poznam jo že od rojstva (oh, kako čudovite rdeče laske je imela ta novorojenčica!) – ki za hobi poišče na spletu poceni letalske karte. V tem je vrhunska. No, nič čudnega, saj so potovanja njen način življenja. Dejstvo, da imata z možem zdravnikom dva majhna pajaca, stara dve in eno leto (mesec gor ali dol), ju pri tej njuni strasti ne ovira. Pred meseci so se s poceni letalskimi vozovnicami, ki jih je seveda »izvohala« Katja, odpeljali malo na sonce – v indijsko Goo! Brez kakršnih koli zapletov na poti in v Indiji!

Vozovnico imam, nahrbtnik je napolnjen (osem kilogramov), danes ponoči odpotujem. Od poti ne pričakujem nič, sprejela pa bom vse, kar mi bo Življenje prineslo na Pot. Ko boste tole brali, bom že nekaj dni hodila. Imam namen, da se bom oglasila vsak teden, čisto zagotovo pa ne vem. Saj sem rekla, da bom sprejela vse, kar mi bo Pot prinesla. Tudi to, da bom mogoče kakšen teden manjkala, kdo ve?