Laško Glasbeni poligon

Prav na to stavi tudi na Laško Glasbenem poligonu, kjer se kot eden izmed štirih kandidatov na Aktualu poteguje za nastop na velikem odru festivala Laško Pivo in cvetje.

V pogovoru nam je razkril svojo pot, izkušnje iz tujine, ki so ga zaznamovale, izklesale in izučile ter pogled na glasbo in življenje.

Glasba je del vas že vse življenje, pravite. Kdaj pa ste začutili, da je prav to pot, na katero morate stopiti?

Prvič sem to zares začutil v srednji šoli, ko sem nastopal v English Student Theatre. Gre za gledališče, ki uprizarja muzikale in še danes deluje. Vsako leto smo gostovali tudi v Cankarjevem domu. Že takrat je bila to skoraj polprofesionalna zadeva in tam sem ugotovil, da je biti na odru in biti povezan z glasbo nekaj, v čemer sem res srečen. Vedel sem, da je to pot, ki me kliče.

Ste bili že kot otrok zelo kreativni in iskali načine izražanja?

Vedno. Kreativa je bila zame nek ventil, tudi za stvari, ki niso bile najbolj prijetne. Pomagala mi je sprostiti te dele. Pred kratkim sem izdal pesem Ti poznaš me, ki je posvečena moji mami in v videospotu se vidi, da sem pel že kot majhen otrok. Pri devetih letih sem že imel mikrofon in nastopal pred ljudmi. Tudi moj oče je igral klaviature in bil v bendih, tako da sem bil z glasbo povezan od malega.

Kdaj pa je ustvarjalnost najbolj plodovita? Ko ste mirni ali takrat, ko so v življenju nihanja, bolečina, nemir?

Vedno sem lahko ustvarjalen. Marsikdo misli, da moraš čakati na navdih, ampak včasih se moraš samo usesti in dovoliti, da pride. Lahko sem kreativen, ko sem zelo dobro, umirjen, ali pa takrat, ko je okoli mene vse razburkano. V različnih emocijah bom še vedno motiviran in kreativen.

Torej ne drži stereotip, da mora umetnik trpeti?

Ne zame. Verjamem, da nekateri ustvarjajo predvsem iz bolečine, jaz pa, če sem iskren, pogosto še bolje ustvarjam, ko sem v redu. Takrat si dovolim čutiti širše, ne samo ene emocije, ampak več. Ko si dobro, si bolj odprt in vidiš več odtenkov, ne samo žalosti, ampak tudi hvaležnost.Nisem zasidran samo v eni emociji, ampak lahko vidim več. Ne samo žalost, ampak tudi hvaležnost za to, da sploh lahko žalujem.

Morda tudi zato niste žanrsko obremenjeni?

Marsikdo bi rekel, da nimam rdeče niti, ampak jaz vem, da je moja rdeča nit prav to, da nisem nikoli enak. Sprememba je moja konstanta. Včasih mi je žal, da ljudem ne morem dati občutka varnosti, da bi vedeli, kaj prihaja, ampak to sem jaz. Moja rdeča nit je tudi moj vokal. Lahko izdam pesem v stilu 80. let, potem balado, potem hrvaško pesem ali pa nekaj zelo kantavtorskega. Jaz dopustim, da pride iz mene ven to, kar pride.

Rdeča nit ste pravzaprav vi, sami.

Tako. Jaz in moj alter ego. Alter ego dojemam kot potencirano verzijo sebe, kot nekoga, ki brezpogojno ljubi ljudi. Jaz imam zelo rad ljudi, moj alter ego pa jih ljubi. Želim si skupnosti. Na mojih koncertih si želim, da se ljudje povežejo, da se poznajo, da se imajo radi kot bratje in sestre, ne glede na to, kdo so.

Na različne načine vas je zaznamoval London. Kaj se je tam za vas spremenilo?

V Londonu sem raziskoval sebe kot človeka in kot glasbenika. Šel sem tja pri 19 letih in se moral osamosvojiti.

Že od otroštva imam potrjeno diagnozo ADHD, kar pomeni motnjo pozornosti in hiperaktivnost. Ljudje, ki to imajo, bodo razumeli, da ni vedno enostavno živeti s tem. Ima pa tudi svoje pluse. Zaradi hiperaktivnosti lahko v nekem trenutku stvari naredim veliko hitreje kot marsikdo drug, v drugih trenutkih pa ne zmorem biti zares pozoren na stvari.

Ko sem šel v London, se je to še bolj pokazalo. Začel sem sprejemati ta del sebe in razumevati, kako se počutim kot človek in kako delujem. To mi pomaga, da lažje razumem svoje življenje in da s tem ne prizadenem drugih.

Potem sem začel igrati na ulici. S tem sem se tudi preživljal. Ob tem sem delal še v dveh barih. Včasih sem delal tudi po devetnajst ur, potem pa šel še igrat, ker London ni bil poceni. Še zdaj ni. Moral sem nekako preživeti.

Laško Glasbeni poligon

Bi šli še enkrat skozi to?

Ja. Zdi se mi, da če tega ne bi dal skozi, danes ne bi razumel polovice stvari, ki jih razumem zdaj.

Kaj vse lahko umetniku, glasbeniku da izkušnja igranja na ulici?  

Intimnost. Na velikem odru si v odnosu z množico, na ulici pa z enim človekom, ki se ustavi. In to je veliko težje. Ljudje gredo mimo tebe– in to je v bistvu zavrnitev. Ampak prav to ti da moč in tudi neko trdno kožo.

Hkrati pa sem imel pogosto veliko ljudi okoli sebe, ker sem bil popolnoma predan temu, kar delam. Nisem razmišljal, kako bom izpadel, ampak koliko lahko dam. In za glasbenika je najpomembnejši odziv; da to, kar daš, pride do ljudi.

V Londonu se vam je zgodilo celo to, da ste zapeli z Eltonom Johnom. Kako pride do takšnega trenutka, ki vam je zagotovo za vedno ostal v spominu?  

Popolnoma naključno. Delal sem v čokoladnici, kjer je imel Elton John zasebni dogodek. Tam so peli, jaz sem omenil, da tudi pojem, in sem se mu pridružil za klavirjem. Zapela sva skupaj, ampak ni bilo nobenih fotografij, ker je bilo to žal prepovedano.  Bil pa je izjemen trenutek, bil sem tako hvaležen, da sem jokal.

Znano je, da lahko v nekaj sekundah ustvarite pesem. Kako to izgleda v praksi?

Nekdo mi da tri besede in v nekaj sekundah dobim zgodbo. Moji možgani delujejo tako. Imam disleksijo in se ne znajdem najbolje v nekaterih stvareh, znam pa ustvariti besedilo, ki ima rimo, pomen in refren. Ampak tukaj gre za popolno zaupanje in da si dovoliš ustvarjati, tudi če kaj “zafuraš”.

So to trenutki največje pristnosti?

Ja, mislim, da ja. To so trenutki, kjer me lahko dobiš v polnosti.

Laško Glasbeni poligon

Kako pa v luči te vaše sposobnosti gledate na razvoj umetne inteligence v glasbi? Je človeški navidih lahko ogrožen?

Umetna inteligenca mi je zelo zanimiva in se je ne želim braniti. Hočem biti človek, ki gre naprej. Nisem nekdo, ki bi napredku rekel “ne” in šel z dvema kozama živeti v gore (smeh). Mogoče kdaj kasneje.

Sem pa prepričan, da teh emocij, ki jih daje človek, umetna inteligenca ne more nadomestiti. Jaz recimo napišem besedilo in melodijo sam, potem pa se s pomočjo umetne inteligence poigram z idejo o tem, kako bi bila pesem slišati v različnih žanrih. Potem se odločim, ali bom to peljal naprej ali ne.

Ampak emocija mora priti od človeka. Mi oddajamo energijo. Ljudje čutimo veliko več, kot si mislimo. In tega umetna inteligenca ne more dati, tega “sedmega čuta”, ki ga imamo ljudje med sabo.

Kako pa vidite slovensko glasbeno sceno? Kdo so vaši vzorniki?

Zelo cenim slovensko glasbo. Moj vzor sta Vlado Kreslin in Rudi Bučar. Slednjega obožujem, res je odličen kantavtor. Zelo mi je všeč tudi skupina Tabu, imajo tako prijetno, dostopno glasbo.

Rad imam tudi narodnozabavno glasbo. Ko sem se vrnil iz Londona in sem jo slišal po radiu, sem si prav rekel: končno sem doma.

Zdaj se vzpenjate proti odru, kjer nastopajo tudi vaši vzorniki in največje zvezde regije.  Kdaj ste začutili, da je Laško Glasbeni poligon prava priložnost za vas?

To je res super izkušnja. Vsi ljudje, ki sem jih do zdaj spoznal na projektu, so tako prijetni,  spoštljivi, ljubeči. Čutim, da Laško res skrbi za to, da pomaga mladim ustvarjalcem.

Občutek imam, da v Sloveniji še nisem dobil prave priložnosti, čeprav sem bil že marsikje. Hkrati pa se zavedam, da se imam še veliko naučiti.

Zato se mi zdi Laško Glasbeni poligon prava odločitev. Prvič doživljam, da sem malo voden. In jaz, sploh zaradi ADHD-ja, to potrebujem. Iz mene lahko ljudje dobijo največ takrat, ko imam okoli sebe pravo skupnost. Ker Kristijan Crnica oziroma Kikifly nisem samo jaz, to so tudi ljudje, ki stojijo ob meni.

Na tej poti sta se že srečala tudi z vašo inštruktorico, pevko Majo Prašnikar. Prvega izziva na Laško Glasbenem poligonu – izmenjave glasbenih žanrov, sta se lotila skupaj. Kako sta sodelovala, kakšna izkušnja je to bila za vas?

Ona je res krasen človek in zelo jo spoštujem. Ima ogromno obveznosti, tudi družinskih, pa vseeno najde energijo za glasbo in še za pomoč drugim.

Zdi se mi, da daje več, kot dobi. Res ima to neko iskreno ljubezen do vsega, kar dela. Kot da bi bila en tak “reševalni kovček na dveh nogah”,  vedno pripravljena pomagati.

Laško Glasbeni poligon

Tudi vi radi pomagate drugim, kajne? Predvsem skrbite za živali, ki potrebujejo pomoč.

Meni je nekaj najlepšega to, kako se lahko povežemo z bitji, ki so tako drugačna od nas, pa vseeno sobivamo.

Večina mojih živali so rešenčki, veliko sem jih tudi že oddal naprej. Kar nekaj vran sem že oskrbel in jih potem spustil ali pa odpeljal na kmetijo. Ena takšnih, kjer skrbijo za rešene živali je kmetija Pravljica. Tam imajo vse od puranov do konjev in koz.

Imel sem tudi mačko, ki sem jo rešil, pa je bila preveč divja za notranje bivanje, zato sem jo peljal tja. Imel sem želvo, bradato agamo … zdaj imam kačo Tončka in dve muci.

To za sabo gotovno potegne tudi veliko prilagajanja in usklajevanja. Kako poteka vaš dan? Kdaj je čas za glasbeno ustvarjanje?

Zaposlen sem na osnovni šoli, kjer učim glasbo in umetnost, tako da imam nek ritem in strukturo. Po službi pa imam prostor za ustvarjanje.

Delo z otroki je naporno, ker moraš ves čas razmišljati, kaj je prav za njih, kako jim pomagati, da rastejo. Ko pridem domov, sem pogosto utrujen, zato se malo spočijem, grem ven, poskrbim za živali, potem pa se usedem za klavir in ustvarjam.

Ko imam energijo, lahko naredim zelo veliko. Ko pa sem utrujen, znam tudi odložiti in si vzeti čas zase.

Časa za počitek v naslednjih mesecih ne bo veliko, čakajo vas novi izzivi Laško Glasbenega poligona, katerega končni cilj in želja je nastop na festival Laško Pivo in cvetje. Si sebe predstavljate pred tako veliko publiko? Pravite, da bi bilo petje pred takšno množico za vas prvič.

Iskreno, malo me je strah, ker tega še nisem doživel. Veliko je v glavi. Zdi se ti, da je enostavno, potem pa prideš na oder in je drugače.

Ampak poznam en trik: če sem dobro pripravljen, me nima kaj skrbeti. Če se počutim varno na odru in dam od sebe najboljše, potem je to moja zmaga.

Mislim, da bom, če in ko bom enkrat stal na takem odru in bo konec nastopa, zelo čustven. To bo trenutek, ko bom v sebi začutil, da sem pripravljen na večje odre. Želim si, da bi ljudje poznali mojo glasbo, da bi prihajali na koncerte. Moj cilj je enkrat imeti večji koncert s celotno zasedbo in pred sabo videti ljudi, ki se imajo radi. Potem pa lahko umrem (smeh).

Pred tem vas čaka še nastop na enem od junijskih hribov v sklopu projekta Laško Gremo v hribe. Bo to najvišji nastop doslej in kako se pripravljate nanj?

Zelo se veselim. To se mi zdi res dobra ideja – da moraš najprej priti na hrib, potem pa dobiš koncert kot nagrado. To bo zagotovo zabavno.

Zdaj bom šel prvič in se že veselim ter seveda razmišljam in že pripravljam pesmi, ki jih bom tam predstavil.

Naročnik oglasa je Pivovarna Laško.