Priznam, kadar koli zagledam na ekranu četico ljudi, ki jezno protestirajo proti nečemu, za kar trdijo, da jih ogroža, sem v dvomih. Ali gre za nekaj živahnih pripadnikov moje generacije, ki se kar ne morejo sprijazniti s poupokojitveno ilegalo, ali pa neka civilna iniciativa obupano poskuša zaščititi okolje in življenje v njem še za potomce? V Sloveniji delamo s prostorom kot svinje z mehom in v resnici civilne iniciative, ki največkrat protestirajo prav zaradi posegov v okolje, vedo in vidijo marsikaj.

Civilne iniciative običajno nastanejo v ožjem krogu ljudi, ki jih druži skupna zaskrbljenost ali jeza. Registracija ni potrebna. So, dokler so, potem se pač razidejo. Nihče v Sloveniji ne ve, koliko jih je še aktivnih in kako uspešne so. Najresnejše se preoblikujejo v društva. Društvo je namreč formalizirana oblika, ki poleg nekaj obveznosti (vsaj trije člani, naslov, statut, stroški registracije …) lahko tudi kandidira za zunanja sredstva. Kar seveda ni nepomembno.

Vztrajnost, ne le resnost. Po uspešnosti, vztrajnosti in prodornosti izstopa zasavski Eko krog. Nastal je kot civilna iniciativa, se preoblikoval v društvo in dosegel zaprtje Lafargea. Uspelo jim je, ker je šlo za realno in z empiričnimi podatki podkrepljeno okoljsko grožnjo. Predsednik društva Uroš Macerl se je bitke lotil profesionalno. Okoli sebe je zbral kopico pravnih, tehničnih, medicinskih in drugih strokovnjakov. Niso »nabijali« na pamet in bili so vztrajni. Na koncu sta morala popustiti politika in kapital, ki jih dolgo nista jemala resno. Eko krog deluje naprej. Bilo bi škoda, če ne bi. Na državo in na organe, ki naj bi ščitili državljane, se pri nas res ne gre zanesti.

Oskubi davkoplačevalce. Tudi to je verjetno razlog, da je civilnih iniciativ vse več. Hiter prelet spletnih strani pokaže, da je razlogov za njihovo ustanavljanje kolikor hočete. Tako rekoč ni več posega v okolje, na katerega se civilne iniciative ne bi odzvale, pa četudi so to projekti, ki jih vsi razen tistih najbližjih komaj čakajo. Ceste, na primer. Znanec, zelo dober poznavalec graditve slovenskega avtocestnega križa, rad pove, da se moramo za to, da ga imamo, zahvaliti socializmu, ko so ga zarisali. Takrat se je temu reklo širši družbeni interes. Če so v posameznih občinah nergali, so dobili kakšen priključek, morda celo šolo, zdravstveni dom. Tako je bilo, dokler tudi tod okoli nismo dojeli, da je zasebna lastnina nedotakljiva in dragocena in da se da z njo naravnost imenitno služiti – najbolj tako, da oskubiš davkoplačevalce. In tako o nujnosti tretje razvojne osi poslušamo že desetletje in več, njeno umestitev v prostor, kot se temu učeno reče, pa spremljajo protesti, dvomi, morda celo korupcija. In jasno je, da je še dolgo ne bo.

Več v reviji Zarja št. 9. 28. 02. 2017