Ker si zaslužiš
»Prosim, poglej me,« se je po podelitvi ženska v občinstvu obrnila k prijateljici, ki je sedela zraven, »in povej, ali sem kaj razmazana.« »Ah,« se je oglasila tretja, »nič se ne sekiraj, saj jih je itak večina jokala.« Ženske vsenaokrog so se diskretno brisale pod očmi in med vstajanjem tlačile mokre robčke nazaj v torbice.
Dobrodošli na Zarjini podelitvi naslova ženska leta 2018, najbolj mokri v tridesetletni zgodovini podeljevanja. In sploh ne govorimo o alkoholu.
Pa tisočkrat hvala tistemu, kdorkoli je, ki si je izmislil vodoodporno maskaro.
Podelitve naslova ženska leta so praviloma ganljive zadeve, vedno kakšna solzica preži v kotičku očesa in čaka na svoj trenutek, ampak take orgije solz v tridesetih letih podeljevanja naslova in otiranja oči še nismo doživeli. In bomo brez milosti s prstom pokazali na krivca: ona je bila, ženska leta Polona Lah. Ko so jo razglasili za žensko leta, so se po dvorani ljubljanske Opere razlegali navdušeni vzkliki, potem pa dolg, dolg aplavz, trajal je skoraj minuto in pol. Vem, sem potem izmerila.
Minuta in pol je zelo dolgo življenje za aplavz. Potem je stala na odru, lepa temnolasa gospa, ki bi bila lepa, tudi če ne bi bila lepa, ker notranja lepota vedno tako zelozelozelo prisije skozi vse, požirala solze in govorila. Brez listka. In se povsem očitno požvižgala na blage namige, naj pri govoru ne bo predolga. Ali na to, da so številne roke v dvorani že kmalu začele tipati za robci.
Mimogrede, pripravite si še vi kakšen robček, preden berete naprej, obilno jo bomo citirali.
Pa naj bo. Uradni naziv tokratne ženske leta je »vodja projektov« v mariborskem Domu Danice Vogrinec, ampak iz tega ne morete razbrati, niti malo, kaj Polona Lah pravzaprav počne. In še manj, kakšna ženska je to, da je Polona slovensko utelešenje tistega japonskega pregovora, ki pravi, ko sedemkrat padeš, osemkrat vstani. Kdo bi vedel, kolikokrat je že padla, vemo pa, da se je vedno znova pobrala. Ko jo je življenje brcnilo, je brcnila nazaj. In vemo tudi, da zato ni prav nič zagrenjena, nasprotno, v padcih je našla moč, ki jo žene naprej, ali kot je nekoč povedala za našo revijo: »Če v mojem življenju ne bi bilo toliko situacij, ko sem se morala pobrati, danes ne bi bila tu, kjer sem, in ne bi nastavljala glave za tiste, ki v tistem trenutku potrebujejo pomoč.«
A se ji takrat, ko smo ji povedali, da je kandidatka za žensko leta – je priznala potem na odru – sploh ni zdelo, da je posebej izjemna: »Hvala tistemu, ki je sedel ob meni v trenutku, ko me je poklicala gospa Mateja in mi povedala za nominacijo, in sem jaz seveda zavila z očmi, kar menda enkratno dobro delam in težko skrivam. Ko sem mu povedala, za kaj gre, in da je v Sloveniji tisoče žensk, ki si zaslužijo to nominacijo, in da se zahvaljujem zanjo, ampak da mogoče tokrat ne bi sodelovala, je rekel, ne biksaj ga, povej mi, kdo te je poklical, da ga pokličem nazaj in mu rečem, da sodeluješ. Rekla sem, povej mi en dober razlog, zakaj bi sodelovala, in je rekel – ker si zaslužiš. Ta isti stavek je izgovorila moja mama, ko se je veliko premlada poslavljala od življenja zaradi hude bolezni. Rekla je: ‘Bodi pogumna in zgodilo se ti bo vse, kar se ti mora zgoditi, ker si zaslužiš.’ Ne glede na to, da je minilo skoraj deset let med tem, ko je to izrekla moja mama in ko je to izrekel zelo mlad fant, za katerega sem prepričana, da se šele uči življenja, je bilo to tako naključje, da vsaj enkrat nisem butala z glavo v steno in sem rekla, prav, pa naj bo.«
Mimogrede, govor v celoti si lahko ogledate na YouTubu. Vsekakor pa tega ne počnite brez robca.
Vedno zmaga prava. Kandidatke vsako leto imenuje uredništvo, zmagovalko pa izberejo bralci. Nočejo nam verjeti, a je čisto, povsem in v celoti res: v uredništvu razen urednice pred podelitvijo nihče ne ve, katera je. Letos je ena od novinark brez upa zmage poskušala iz urednice izvabiti ime zmagovalke. Katera bo zmagala, je spraševala, in dobila od našega domačega delfskega oraklja tale odgovor: »Zmagala bo prava.« No, to je bilo predvidljivo. Vedno zmaga prava, še vsako leto doslej je zmagala prava. In v tem je strašni trik: izberemo kandidatke, ki so vse prave. Katerakoli že zmaga, vsaka je prava. In morda »zmagovalka« ni prav posrečeno izbrana beseda. Ker so vse zmagovalke, ker so vse prave in ker so, kot je rekel naš lanskoletni slavnostni govorec pater Gržan, vse Babe v najžlahtnejšem pomenu in z veliko začetnico.
In ker si, kot bi rekla Polona Lah, to zaslužijo.
Spomnimo še enkrat, letos je bilo devet pravih Bab: potapljačica Alenka Artnik, sociologinja Sonja Bezjak, režiserka Špela Čadež, novinarka Anuška Delić, vodja doma starostnikov Marjana Kamnik, psihiatrinja Anica Mikuš Kos, prostovoljka RK Nuša Rustja, medicinska sestra Mateja Stare, pa prva med zmagovalkami, Polona Lah. »Ko sem potem videla, katere so preostale nominiranke, mi je postalo žal, da sem pristala na sodelovanje, ker se mi je zdelo, da ne spadam v eminentno družbo vseh teh krasnih dam. Res iskrene čestitke in hvala za vse, kar vsak dan znova počnete,« se je vsem nominiranim graciozno poklonila v svojem govoru.
Glej, kje stojim! Če podelitve, ki jo je spet pripravil Andrej Stražišar s svojo ekipo, niste spremljali v internetnem prenosu: škoda, da vas ni bilo zraven. Po več letih se je prireditev spet vrnila v ljubljansko Opero, svoj pravi dom, se zdi: rdeče preproge, pritajena svetloba, pridušeni pogovori, lepo opravljeni ljudje in taka prijetna energija.
Potem so luči ugasnile. In smo začeli. Tole se je, vse prehitro, zvrstilo na odru: povezovalka Carmen L. Oven, plesna skupina Teater, Počeni škafi, ki niso zveneli niti malo počeno, Teo Collori & Momento cigano, pa tolkalci Petre Vidmar. In seveda letošnji slavnostni govornik Zoran Predin, ki je isto nalogo opravljal že pred štirinajstimi leti, leta 2005 in je torej zelo dobro vedel, kako se stvari streže, saj, kot je rekel, »mi je ženski način razmišljanja bližji«.
Ko bi le imele več takih.
Predsednik republike Borut Pahor, ki je pred podelitvijo nominiranke že sprejel v predsedniški palači, je prišel tudi na podelitev in je nazadnje stopil še na oder ter Poloni Lah izročil orjaški šopek. In ji nekaj šepnil. Še vedno ne vemo, kaj, vprašali pa nismo. Kje so bralci z ustnic, ko jih zares potrebuješ? Potem ko se je pripravljala, da spregovori, je stopil k mikrofonu in ji ga galantno popravil na ustrezno višino. Vidite, taki drobni trenutki so tisto, kar naredi prireditev. Tisto, česar noben prenos ne more ustrezno prikazati. Pa trenutki, kot je bil tisti, ko je zmagovalka, ki je govorila o izrednih ženskah v svojem življenju, dvignila roke v zrak, nagnila glavo nazaj in zaklicala svoji že dolgo pokojni mami: »Mama, glej, kje stojim!«
Kam sem že vtaknila tisti robec?
Bravo, mami! In medtem ko so fotografi neštetokrat pritisnili na sprožilec, ko so povabljenci klepetali ob kozarčku in prigrizku, ko so novinarji z mikrofoni med njimi lovili izjave, je kolega Stane za rokav pocukal zmagovalkino hčerko, dvajsetletno Nejo Lah, ki spremlja mamino delo, za hitro izjavo: »Priznati moram, da sem bila zelo presenečena, ko sem slišala, da je mami postala ženska leta, čeprav sem si to po tihem želela in tudi pričakovala. Res si zasluži ta naziv in sem ponosna nanjo. Cenim njeno prizadevnost. Večkrat grem tudi jaz v dom, kjer je zaposlena, tako da njeno delo dobro poznam. O vsem, kar razmišlja in načrtuje, se doma veliko pogovarjamo. Tako da lahko zdaj le rečem: bravo, mami!«
Nedolgo zatem se je slavljenka z možem, hčerko, pa številnimi prijatelji in navijači, ki so prišli z njo slavit kar z avtobusom, odpeljala nazaj domov v Maribor.
In se od vas in vaših robčkov poslavljamo z zaključno mislijo naše slavljenke. Ker si zaslužite. »Najbolj od vsega si želim, da bi vsak od nas imel priložnost biti otrok, žena, hči, mama, babica ... v miru, sit, v zavetju toplega doma, med ljudmi, ki te imajo radi in te spoštujejo in spodbujajo.
Čeprav je kdaj videti drugače, sem prepričana, da sta Slovenija in svet polna takih srčnih, pametnih, zrelih, odkritih ljudi, ki smo tega sposobni, ki smo sposobni zagotoviti, da bomo skupaj živeli v miru, da se bomo skupaj postarali in da ko bomo stari 70, 80, 90 let, bo življenje še vedno lepo. /…/ In hvala, ker ste prišli, in hvala, ker ste, in hvala, ker je zaradi – to je pa zdaj nov stavek – vseh nas ta svet lepši.«
Objavljeno v reviji Zarja št. 3, 15. 1. 2019.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
