Priznam, v Sititeater sem prišla malce utrujena, tečna in mrka, toda že prvo minuto, ko sta nadarjeni pianist in violončelist, oba odlična komedijanta, imitatorja in nabrita duhoviteža, odprla usta, so se mi ustni kotički začeli vihati navzgor. Ljudje so ploskali in se smejali na ves glas, ko sta se mojstra smeha, glasbe in dovtipov, tudi ciničnih, sprehajala skozi obdobja glasbe, nas mimogrede poučila o bontonu, internetni komunikaciji, zapela arijo ali dve (hm, na Evroviziji bi bila odlična!), vmes malo čarala (v improvizirani komunikaciji z občinstvom sta bila izjemna!) in mojo tečnobo spremenila v glasen smeh (solze smeha). Čista petica!

Naslov vajine predstave GodArt zveni v prevodu kot božja umetnost: to, kar smo spremljali uro dvajset, je res božja umetnost smeha. Kaj sploh je vajina predstava?
Jure: Najina predstava je skupek humornih vinjet, skečev, ki sva jih iskala preteklih pet let in našla. Končna oblika predstave so pogledi na različna obdobja umetnosti glasbe in spolnih bolezni (smrtno resno) – to sva združila v eno predstavo (nasmeh).
Sta najprej in najbolj glasbenika ali zabavnika, lucidna imitatorja?
Tilen: Muskontarja na prvem mestu in mislim, da se to v predstavi vidi.
Seveda, Tilnove oči med predstavo kažejo, kdaj čisto pade v glasbo…
Jure: Se dogaja, da pade tudi na tla (nasmeh), v drugi skladbi …

Tilen: Seveda je pri meni prva glasba, je moja stroka, s komedijo se pa tudi ukvarjam že sedem let: to je talent, a je potrebno tudi veliko sreče, da pride prava ideja.
Opišita svojo predstavo, da bodo ljudje vedeli, o čem govorimo: je kolaž smeha, dobre glasbe …
Jure: S podobnim vprašanjem sva se ukvarjala, ko sva pisala predstavo: ugotovila sva, da ne želiva, da je zaključena celota, v kateri bi se sprehodila od prazgodovine glasbe do moderne – je to kdo že naredil. Sva privrženca bolj razpuščene forme, zato je predstava narejena iz humornih vinjet, ki opisujejo različna obdobja v zgodovini glasbe in umetnosti.
Tilen: Kadar izboljšujeva stvari, ne gledava na to, da bi s humorjem in sproščenostjo ljudem približala glasbo: če ljudi glasba zanima, bodo prišli. Delava, kar se nama zdi fino: rada imava in igrava klasično glasbo, humor, ki združuje predstavo, nama ustreza.
Koliko časa je nastajala predstava?
Tilen: Težko reči: zadeve lahko zorijo pet dni, pa bodo prav tako fantastične, kot če zorijo pet let.

Jure: Zelo pomembna ideja danes je, kako mlade približati klasični glasbi. V najini predstavi za to ni prostora.
So domislice nastajale pri obeh, sta se dopolnjevala?
Tilen: Ja, to je najin humor, v njem se počutiva dobro. Glasbo, ki jo igrava, imava rada; pop skladbe sva s priredbami vrnila v klasičen slog.
Bonton, s katerim začneta predstavo?
Jure: To je pa resna zadeva: na začetku je treba povedati, da tu pa ne bo zajebancije (smeh)!
Zakaj so v predstavi čarovnije – mimogrede, domislica s počasnimi gibi pri razkrivanju trika z rutico je genialna!
Jure: Nekako meniva, da jih obvladava: čarovnije so del zabave, ki pritegne ljudi. Dobrih čarodejev in dobrih trikov danes, sploh v takšnih predstavah, primanjkuje – čarovnije so povezane s skeči, z vsem.

Tilen: Vsi nosimo s seboj in v sebi iz otroštva neko nedolžno zanimanje za čarovnije. Predvsem Jure (smeh).
Pri vajinem skeču o eksperimentalni glasbi sem padla s stola – duhovito, nepričakovano, drugačno!
Jure (patetično): Mene se je ta točka zelo dotaknila, težko sem dihal.
Tilen: Ta točka je posebna: dostikrat smo jo predebatirali, se smejali; človeštvo gre, kamor gre, a treba se je zabavati in narediti iz resne stvari nekaj smešnega, odpičenega, saj sva še mlada! Vse to meketanje, mukanje, riganje …, to so hormoni.
Jure: On hoče v folijo zaviti to, da se pari (gromek smeh vseh), da išče družico.

Več v Jani št. 21

Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: JAKA KOREN