Povezava jim je bila vedno malo pod častjo. Od tega, kako bo močna članica stisnila preostalo 27-terico, je odvisno, kdo bo naslednji. Ne dvomim, da se bo bruseljska administracija močno upirala, a ob sedanji vsesplošni neverodostojnosti politike vseh nacionalnosti, barv in prepričanj bo težko. Ne volimo le Slovenci politikov, ki jim, potem ko vsi skupaj in vsak posebej sklenejo svoje kravje kupčije za preživetje, ni mogoče verjeti in zaupati, kaj šele jih spoštovati.

Pravzaprav je dokaz za to kar brexit sam. Ko so si ga Otočani izglasovali, nihče ni čisto dobro vedel, kaj to pomeni. Bodo privarčevali ali bodo s trgi Evropske unije izgubili? Celo najglasnejši zagovorniki so bili šokirani, kot otroci, ki po nesreči razbijejo okno. No, saj z referendumi je marsikje tako! Tudi pri nas smo debelo gledali, s kakšno lahkoto so populisti na referendumih spodnesli družinski zakonik, onemogočili zakonske zveze med istospolnimi, zavrnili pokojninsko reformo, bili proti ureditvi zaposlovanja na črno … Referendumi so vrhunec neposredne demokracije, a če mene vprašate, ta instrument ljudem, ki ne moremo na tem svetu vedeti vsega o vsem, prepogosto naloži odgovornost, ki je politiki ne marajo in ne zmorejo. Potem pa je, kakor pač je.

Združeno kraljestvo je velika in bogata država z imenitno imperialno zgodovino in zmagovalno miselnostjo. Radi se pohvalijo, da na Otok Hitlerjeva noga nikoli ni stopila. Čeprav se Britanci, Škoti in Severni Irci nimajo radi, jih bodo skupne koristi in muke zbogale. Če jaz vse skupaj prav razumem, se podajajo v neznano, a dovolj veliki in bogati so, da bodo zmogli. To pa seveda ne pomeni, da se bo dobro izteklo za tiste, ki so izhod iz EU najbolj podpirali: za tiste, ki so glasovali zaradi nemoči in revščine, za odrinjene, za tiste, ki so prepričani, da so za vse krivi drugi, bodisi vzhodnoevropske države ali pa domači priseljenci. Samo tistih iz EU je v Združenem kraljestvu tri milijone.

Na hitro številke govorijo njim v prid. Združeno kraljestvo v letni proračun EU prispeva približno 18 milijard evrov, samo Nemčija da še šest milijard več. So pač veliki in imajo visok BDP. Res je, da s sofinanciranjem projektov dobijo približno 7,5 milijarde evrov, a razlika je še vedno očitna. Ne pa usodna. Treba je vedeti, da proračun Združenega kraljestva obsega kar 2,5 bilijona evrov. Združeno kraljestvo je v proračun EU prispevalo 0,70 odstotka tega denarja, EU pa je v njegovega s subvencijami vračala 0,30 odstotka. Ni čudno, da je na dan uradnega začetka brexita Donald Tusk priznal, da ga finančni del tega razhoda dokaj močno skrbi.

Izstop Velike Britanije bo gotovo precej vplival na geostrateška razmerja v svetu. Velika Britanija je velesila, brez večjih zadržkov je sodelovala v vseh vojaških avanturah, ki so jih po bližnjem vzhodu in drugje sprožale ZDA. Tudi poslej bo.

Kaj pa bo z nami preostalimi? Na to vprašanje očitno za zdaj ni odgovora. Vse bolj je jasno, da se EU ne bo reševala kot celota, o tem politiki le še leporečijo. Vsaka država se bo reševala po svoje, vsaka s svojimi atributi – če jih ima. Velikim in bogatim bo lažje. Veliki bodo ne glede na vse, tudi ne glede na morebitne desno desne volilne izide, še vedno imeli veliko razlogov za povezovanja, za skupno varnostno politiko, trgovinske povezave, skupno valuto, schengen in podobno. Zaradi medsebojne trgovske menjave so drug od drugega vitalno odvisni. Glede na to, da je EU poleg ZDA tudi za Veliko Britanijo najpomembnejši trg, je jasno, da se vrata med Otokom in celino ne bodo zaprla.

Kaj pa preostali? Kaj pa Slovenija? Od koga pa si lahko državljani Slovenije obetamo vizijo in uporabno razvojno strategijo? Od Bruslja? Težko, tam so že povedali, da se jim številka 27 sicer dopade, da pa se bodo zadovoljili tudi s kakšno manjšo, če bi bilo tako bolj zadoščeno koristim velikih in bogatih. Saj so nam že otrokom razložili, da je Bog najprej sebi brado ustvaril! Zadnja obiska visokih evropskih predstavnikov v Sloveniji sta bila zelo povedna in povsem protokolarne narave: nekaj srečanj, nekaj pogovorov, nasmešek tukaj, nasmešek tam. Nobenega resnega dialoga o tem, kaj in kako naprej, ni bilo. Z izjavami v duhu »želim si bolj povezano Evropo« (Cerar) in »želim si Evropo prihodnosti « (Juncker) si državljani ne moremo nič kaj dosti pomagati, tudi obetati ne. Tudi Tusk ni z ničimer postregel. Po njegovem je brexit največji adut povezanosti sedemindvajseterice!? Ah, dajte no?! V resnici bo to preizkusni kamen za vse tiste, ki bi se tudi radi podali na to pot. In o njej v EU razmišljajo tako na Nizozemskem kot v Grčiji, Franciji ...

Slovenija je od EU vitalno odvisna. Samo v Nemčijo izvozimo 19, v Italijo 11, v Avstrijo devet odstotkov. Polovico vsega, kar izvozimo, gre v države EU. Približno tako je bilo pred razhodom z Jugoslavijo. Tudi tisti trgi so bili za Slovenijo nenadomestljivi in tudi po tistem se je gospodarstvo kar nekaj časa pobiralo. Bi bilo ob morebitnem razpadu EU drugače? O čem razmišljamo v Sloveniji? Ali sploh kaj razmišljamo? Je ob vseh teh dilemah, ki se porajajo nam navadnim smrtnikom, ki imamo za seboj otroke in vnuke, res teran najpomembnejša tema, ki jo je nujno treba odpirati na pogovoru z Junckerjem? Je dostojno, da Donald Tusk ob obisku v Sloveniji zavrne morebitna zoprna novinarska vprašanja, potem pa nas potolaži z v slovenščini prebrano 7. kitico Prešernove Zdravljice? Saj ne rečem, saj se je potrudil, ampak od predsednika Evropskega sveta bi v teh časih človek pričakoval vse kaj drugega – več dorečene politike in manj deklamiranja.

Če si od Bruslja ne moremo veliko obetati, nam ostanejo le še naši domači. A če prav razumem, si o tem, da bi morali kdaj bolj na svoje, kot smo zdaj, ne upa nihče niti razmišljati. Tisočletni sen o samostojnosti smo vsa tista leta sanjali pod okriljem velikih in večjih. Zdaj smo načeloma sami na svojem, a vendarle ne čisto. Tudi meni se zdi, da bi bilo za nas daleč najbolje, če bi lahko ostali v povezani EU. A kaj pa, če ne bo šlo, če bodo velikim varnostne, geopolitične in gospodarske zvezde kazale drugače? Je nemogoče? Se ne more zgoditi?

Na koliko vlad in predsednikov – tistih, ki nikoli niso za nič krivi, tistih, ki za nič ne morejo prevzeti odgovornosti, tistih, ki so imeli vedno« zvezane roke«, a bi vseeno in za vsako ceno hoteli biti še izvoljeni – bomo potem kazali? Mi ali tisti, ki bodo takrat hodili po teh lepih krajih.

Kdo ve, o čem in v kakšnem jeziku bodo takrat potekali referendumi. Če sploh še bodo. Nič ni večno, niti demokracija ne.