Mateja J. Potočnik

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Jana za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

 Tisti, ki je bral izjemno knjigo Skrivno življenje dreves, je bil navdušen nad njihovo inteligentnostjo. Podobno nanje gleda tudi 88-letni arhitekt Marijan Vodnik, ki je sicer vse življenje delal kot urbanist, a se je rad zapiral v svojo delavnico in za dušo ustvarjal prekrasne umetnine iz lesa.

»Prvi nožič za rezbarjenje sem dobil od patra. Bil je majhen, izdelan iz kose, z lesenim ročajem. Z njim sem že kot mulček rezljal razne miniature in pri tem zelo užival. Ob tem sem spoznaval izjemno pestrost različnih vrst lesa in njihove lastnosti oblikovanja,« se spominja. Še danes rad z dletom oživlja drevesa, ki mu šepetajo zgodbe o daljnih krajih, kjer so rasla.

Za darila nisem imel denarja, pa sem jih izdelal

Marijan je človek, kakršnih dandanes ni več veliko. Zna prisluhniti naravi in vzpostaviti z njo pristen stik. »Od malega sem oboževal drevesa. Rad sem raziskoval naravo ter iz palic in drugih kosov lesa rezljal manjše predmete. To sem počel tudi med študijem arhitekture in služenjem vojaškega roka. Moja žena Marjetka še danes skrbno hrani glavnik za lase, zvonček v škatlici, obeske in druge rezbarije, ki sem ji jih podaril, saj sva živela skromno in za darila nisem imel denarja,« se spominja Marijan. S svojimi rokami je zgradil družinsko hišo v Domžalah in en prostor v njej namenil rezbarski delavnici, v kateri še danes rad preživlja čas in kjer je razstavljenih na stotine njegovih mojstrovin.

Drevesa so dragocenost, ki je ni mogoče nadomestiti

»Rezbarjenja nikoli nisem dojemal kot delo, temveč je bilo hrana za mojo dušo. Od leta 2000, ko sem se upokojil, sem še več časa preživljal v svoji delavnici. Izdelke sem naredil iz več kot sedemdesetih vrst lesa: vseh sadnih dreves, oljke, murve, drena, palme, troble, kisovca, več kot tristo let starega brina, srebrne ciprese, japonske češnje, zlate smreke, vešave smreke … Drevesa klešem tako, da skušam ohraniti ves energijski potencial in sporočilnost. Za potrebe klesanja nisem nikoli posekal drevesa, temveč me velikokrat pokličejo ljudje, da so posekali drevo in naj pridem pogledat, kaj bi lahko naredil iz lesa. Drevo dojemam kot edini živ organizem na Zemlji, ki ni škodljiv za naravo. Raste v zemlji in se dviguje v nebo. Ljudje in živali – oboji naravi povzročamo škodo, edino drevo le črpa iz zemlje in raste …. Zame je vsako drevo neke vrste življenje, ki ga ne moreš nadomestiti. Ljudje se premalo zavedamo edinstvenosti dreves, kaj pomeni sto let staro drevo, kaj vse je doživelo in preživelo. Če bi znalo pripovedovati, kakšne zgodbe vse bi povedalo. Morali bi se jim pokloniti,« pravi Marijan, ki pozna zgodbo čisto vsakega drevesa, v katero je kdaj klesal.

Mateja J. Potočnik

Predvidljivo nepredvidljivi les

Ko začne klesati kos debla, se zaveda, da gre za unikat, saj na svetu ni dveh enakih. Pri delu se ne omejuje s predvideno formo. Če se kaj odlomi, se temu prilagodi. Seveda pa se prilagodi tudi vrsti lesa, saj ima vsaka posebne značilnosti obdelave. Nekatere so zelo trde, druge tako mehke, da je iz njih skoraj nemogoče narediti drobne detajle na figurah. Marijan svojih izdelkov nikoli ne barva, le jih  obdela s čebeljim voskom, da jih zaščiti in dobijo lesk. Pri nobeni stvari ne uporablja strojev, samo bat in dleto. Meni, da bi s strojem uničil energijo drevesa. Na začetku dela ne ve, kaj bo iz debla nastalo. Zgodba nastaja med klesanjem.

Filigranska natančnost

Veje in korenine vedno filigransko natančno obdela in sproti išče motive, ki jih ponujajo. »Ogromno mi pomeni rojstvo, pa ne zaradi božiča, že to, da se človek rodi, je neverjetno, po svoje je zanimiva tudi smrt, ko končaš, vmes pa so (življenjski) dogodki … Zato sem izrezbaril več kot petdeset jaslic in jih razstavljal doma in v tujini. Rad imam preplete, zelo izrazno je možno izklesati žensko. Verjetno tudi zato, ker sem moški. To človek doživi čisto drugače,« se muza Marijan, ki se mu je že večkrat zgodilo, da je iz lesa izbrskal kakšen tujek, pa tudi kakšno žival … Še posebej zanimiva je bila izdelava velikih jaslic, saj so velikanski hlod pripeljali kar z velikim vojaškim džipom. Klesal jih je skoraj eno leto, žena Marjetka pa je potem z ostanki kurila še tri leta. »Nikoli ne delam po naročilu niti pod pritiskom. Klešem, kolikor se mi da. To je zame počitek. Nikoli nisem tega počel, ker bi moral. Zato svojih izdelkov nisem nikoli prodajal, saj bi bil vezan na čas in želje ljudi. Raje delam za svojo dušo in sem vesel, da moja Marjetka pride k meni v delavnico klepetat. Pogovarjava se o čisto vsem in tudi to je navdih za nove stvari,« še pove mojster.

Rekorder v razstavah

Marijan je imel na Sveti gori nad Novo Gorico 60 velikonočnih in jasličnih razstav, sodeloval je na 711 in 30 samostojnih. »Rad grem na razstave, če me povabijo.«