Osebni arhiv

Marija Kure, ki je delo ekonomistke v mednarodnem podjetju zamenjala za vodenje delavnic za boljše življenje, je že kot študentka poleti rada skočila v hladno vodo Soče, Nadiže, Pišnice ... Med epidemijo koronavirusa, ko je začutila, da ji je padla odpornost, pa je zjutraj, pred delom od doma, začela redno hoditi v mrzlo vodo v bližini. Spoznala je, da jo to krepi, radosti in pomirja. To, postenje, ki ga izvaja že tri desetletja, rastlinska prehrana in meditacije so njena formula za zdravje.

»Moja zgodba se je začela, ko sem že kot deklica postavljala vprašanja, kot kdo sem, od kod prihajam, kdo je ustvaril svet. To ni bila le misel, bil je občutek, da mora obstajati nekaj več, kar želim razumeti. Ta notranji klic me je vodil skozi življenje. Ko sem kot diplomirana univerzitetna ekonomistka stopila v korporativni svet, sem kmalu začutila, da me to notranje ne izpolnjuje.

Pot me je vodila v Indijo, v ašram Satya Sai Babe, in tam sem dobila izjemno pomembna notranja spoznanja. Ta neposredna izkušnja se je v vsakdanjem življenju nadaljevala skozi moje postenje, spremembo prehrane, s stikom z naravo, hladno vodo, meditacijo in z odnosi, ki mi najbolj iskreno postavljajo ogledalo. Prav te izkušnje so postale moje največje učiteljice,« začne pripoved Marija Kure, ki zdaj vodi delavnice dihanja in hladnega kopanja, o pripravi polnovredne rastlinske hrane in razstrupljevalne programe s postenjem. Zapise o svojem delu in svoja premišljanja objavlja na spletni strani Živeti polno.

V neizprosnosti hladne vode se um sam umiri

 »Že kot študentka sem poleti rada skočila v Sočo, Nadižo, Pišnico in po kopanju čutila občutek živosti, prebujenosti, neverjetne svežine in dviga razpoloženja. Pozneje, po letih raziskovanja, pa je hladna voda v moje življenje prišla še drugače. To je bilo v obdobju epidemije koronavirusa, ko sem začutila, da mi je padla odpornost. Ni šlo za bolezen, bolj za tiho sporočilo mojega telesa, da potrebuje podporo in spremembo. Takrat me je poklicala prijateljica in mi govorila o poznojesenskem kopanju v hladni vodi v gramoznici, kjer ima voda le nekaj stopinj. Ne da bi dolgo razmišljala, sem šla.«

A ni bilo lahko. »Moje telo se je sprva upiralo, hladna voda me je neizprosno ustavila. Pripeljala me je nazaj v telo, v dih, v trenutek. Ko pa se mi je uspelo sprostiti, se je toplota začela širiti od znotraj in jedro telesa se mi je ogrelo. Zelo hitro sem začutila, da to ni samo fizična izkušnja in da gre za nekaj več, za ponovno ponastavitev telesa na otroško igrivost in radost, pa tudi za duhovno izkušnjo. Po letih meditacije se moram še vedno zavestno truditi, da v meditaciji umirim um, v neizprosnosti hladne vode pa se to zgodi sámo. Po kopanju sem bolj mirna, jasna, prisotna. Telo je prebujeno, um pa tišji. Tako sem med epidemijo začela redno hoditi v mrzlo vodo – pozimi, ko je bila v ledu, že zjutraj, pred delom od doma. Tedaj sem zares spoznala, kako močan vpliv ima hladna voda na moje počutje, energijo in odpornost. Ne samo na imunski sistem, ampak tudi na notranje ravnovesje, čustva in odnos do sebe.«

Osebni arhiv

Ko sem prišla iz vode, je utrujenost izginila

 »V Sloveniji je toliko čistih rek, potokov, tolmunov, vintgarjev, narava nas kar vabi. Vsak kraj ima svojo energijo, temperaturo ter obilo potokov, slapov in drugih voda. Včasih je voda divja in me pretrese, drugič je mirna in me objame. A ne glede na to, kje sem bila, sem vedno znova opažala podobno: prvi stik, nekaj trenutkov, je šok za telo, ko pa se z dihom umirim in se jedro ogreje, me preplavijo mir, jasnost, živost. V spominu mi je ostalo kopanje v jezeru Jasna v Kranjski Gori, ki je hladno tudi poleti. Po dveh dneh hoje po Julijcih smo se zvečer ustavili tam. Bila sem utrujena, brez prave volje, da bi šla v vodo. Vseeno sem zaplavala, se potopila do dna, ponovila ... Popolnoma sem se prepustila vodi, tišini, občutku; vse drugo je odpadlo. Ko sem prišla iz vode, utrujenosti ni bilo več.

Telo je bilo spočito, glava jasna, energije pa toliko, da bi kar ponovno šla v hribe. Pozneje sem izvedela, da vrhunski športniki uporabljajo terapije z ledom, da se hitreje regenerirajo. Druga zelo močna izkušnja se je zgodila pozimi, ko je bila voda pod ledom. Bila je ena mojih prvih izkušenj v ledu. Skušala sem ga prebiti in skoraj odnehala, a na koncu mi je vendarle uspelo. Ko sem bila v vodi, sem začutila tisti občutek, ki sem ga poznala že iz postenja, meditacij, Indije – občutek zlitja. Meje fizičnega so izginile, bila sta samo radost in mir. Hladna voda zame namreč ni samo fizična praksa, ki požene kri po žilah ter krepi ožilje in srce, dviguje razpoloženje in uravnava hormone. Je prostor izkušnje, kjer se srečam s sabo brez mask in bega. Vsakič, ko vstopim vanjo, je malo drugače. A vedno znova me pripelje nazaj – v telo, dih, v prisotnost.«

Kaj mi je tega treba

Z zavestnim dihanjem hladno vodo spremeni iz nasprotnice v zaveznico. »Vanjo grem, ne da bi se obotavljala in ustavljala. Čeprav se v umu še vedno kdaj pojavi misel, kaj mi je tega treba, se ji ne prepustim. Potopim se do vratu ter se popolnoma osredotočim na opazovanje vdiha in izdiha. Dihanje je most med umom in telesom. Ob vstopu v vodo telo naravno odreagira z intenzivnejšim dihanjem. Ključno je, da umirim dihanje in sprostim telo.

Kmalu se vklopi notranji termostat – hipotalamus. Ta notranja inteligenca v želji po preživetju potegne energijo iz okončin v jedro telesa, da zaščiti vitalne organe. Takrat me preplavi notranja toplota, živčni sistem se umiri in nastopi trenutek umirjene prisotnosti tukaj in zdaj. Trajanje kopanja prilagajam počutju in temperaturi vode. Pozimi v njej vztrajam od nekaj pa do deset minut. Zdaj se sicer ne kopam več vsak dan, ampak samo priložnostno, namesto tega se zjutraj oprham s hladno vodo.«

Misli se preprosto morajo ustaviti

 »Kopanje v hladni vodi je zame celostna terapija, ki vpliva na telo, um in duha hkrati. Njegove koristi čutim na več ravneh. Najprej krepi vitalnost. Hladna voda deluje kot močan spodbujevalec imunskega sistema, kar se mi kaže z večjo odpornostjo. Poleg tega naravno dviguje moj nizki krvni tlak in pospeši cirkulacijo, kar mi podari dolgotrajen občutek energije. Ob vstopu v vodo se sprosti koktajl hormonov sreče, endorfinov in dopamina. Ta učinek jasnosti in pristne otroške radosti me spremlja še ure po kopanju. Ena najpomembnejših koristi pa je vpliv na duševnost. V hladni vodi se misli preprosto morajo ustaviti. V obdobjih, ko sem bila ujeta v težke misli, me je mrzla voda popolnoma prerodila.

Kadar se potopim vanjo, vse skrbi in prizadetost odpadejo, saj se telo osredotoči na preživetje in prisotnost. To me uči mirnosti, ki jo nato lažje ohranjam v stresnih situacijah vsakdana. Skozi to prakso spoznavam, da so meje mojega telesa in uma veliko širše, kot sem mislila. Predvsem pa mi krepi zavedanje o neverjetni inteligenci našega organizma. Naše odločitve so mnogokrat nerazumne, medtem ko telo deluje brezhibno in v tišini usklajuje tisoče procesov. Hladna voda je zato zame neizprosna, a ljubeča učiteljica. Vedno znova mi podarja mir, zdravje, otroško razigranost, radost in stik s tistim delom mene, ki je preprosto – živ.«

Osebni arhiv

Ni zdrave hrane, če je vmes trpljenje

 »Na svoje zdravje gledam celostno. Pri tem igra ključno vlogo tudi hrana, vendar zanjo ne verjamem, da je le skupek hranil, vitaminov in kalorij. Hrana je tudi energija in vibracija. Vse, kar obstaja, niha z določeno frekvenco in to, kar vnašamo vase, vpliva na nas širše, ne le na fizično telo, temveč tudi na naše čustveno in mentalno stanje. Prav zato je zame pri hrani izjemno pomemben etični vidik. Če je neka hrana morda hranljiva zame, a hkrati povzroča trpljenje drugim bitjem in s svojim vplivom na okolje 'žaga vejo‘, na kateri kot človeštvo sedimo, je ne morem zares imenovati zdrava. Moje osebno zdravje je namreč neposredno in neločljivo povezano z zdravjem našega okolja. Zame je prava 'zdrava hrana‘ predvsem etična, takšna, ki ima čim manjši okoljski odtis in v sebi ne nosi vibracije stresa, strahu ali trpljenja. Svoje zdravje dopolnjujem in podpiram še s postenjem, zavestnim dihanjem, gibanjem in stikom z naravo. Postenje je moja redna rutina že skoraj 30 let.

Vodim skupinske 30-dnevne razstrupljevalne programe, kjer se postim skupaj z udeleženci. Ko telesu podarimo premor od hranjenja, se začne prehranjevati iz lastnih rezerv, ponovno vzpostavi kislinsko-bazično ravnovesje, aktivirata pa se avtofagija, to je proces, kjer celice reciklirajo lastne poškodovane dele, in ketoza. To učinkuje globoko regenerativno in v organizmu ponovno vzpostavlja porušeno ravnovesje, ki ga sodobni način življenja pogosto skrha. Postenje umiri naša čustva in um, nas obrne vase. Pozitivni učinki so zame vedno znova fascinantni, saj se fizična prenova prepleta z mentalno jasnostjo. Postenje da izkušnjo, da potrebujemo veliko manj, kot smo mislili, in da je naša notranja inteligenca brezhibna, če ji le dovolimo, da opravi svoje delo.«

Prav in prijetno ni eno in isto

»Moje temeljno sporočilo izhaja iz preprostega, a globokega uvida – da smo vsi med seboj povezani in soodvisni, bolj kot si dovolimo videti. Zato želim na delavnicah ljudi spomniti, da imamo na svoje življenje in svet okoli sebe veliko večji vpliv, kot si mislimo. Naš organizem je izjemno inteligenten, ima prirojene mehanizme za ravnovesje, a kakovost našega življenja je na koncu odvisna od naših zavestnih izbir. V svojih rokah imamo škarje in platno, vprašanje je le, ali jih uporabimo.

Ob tem se vsak dan znova srečujemo z zelo preprostim, a pomembnim razpotjem: ali izbiramo to, kar je prav, ali to, kar je v tistem trenutku prijetno. Pogosto to ni isto. A prav v teh majhnih vsakodnevnih odločitvah se dolgoročno oblikujejo naše zdravje, naše življenje in tudi svet, v katerem živimo. Verjamem, da se vsaka resnična sprememba začne pri nas samih. Kot je rekel Mahatma Gandi: »Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu.« Ko poskrbimo zase s hrano, ki ne škodi, postenjem, z dihanjem, s stikom z naravo, ne spreminjamo le svojega počutja, temveč tudi širšo celoto. Zelo blizu mi je tudi misel Rumija: Rodil si se s krili, zakaj bi se plazil?« 

»Hladna voda me je naučila veliko več kot le krepiti telo. Naučila me je, da zmorem nekaj, za kar sem vedno menila, da je za druge. Naučila me je zaupanja v inteligenco po preživetju, ki jo ima naš organizem, in tega, da se največ zgodi takrat, ko sem pripravljena stopiti iz cone udobja in ostati tam, prisotna, z dihom.«

revija Jana