»Kadar koli podvomim o smislu obstoja na našem planetu, ga najdem v Leinih očeh, ki odsevajo čistost njene duše. Ko se nasmehne, vse okoli nje zažari,« pravi Jasna Murgel, doktorica pravnih znanosti, sodnica ter vodja izvršilnega oddelka mariborskega okrajnega sodišča in docentka na mariborski pravni fakulteti, sicer pa z dušo in srcem predvsem mamica sedemletnih dvojčkov – sin ima minimalno cerebralno disfunkcijo, hčerka pa cerebralno paralizo najvišje stopnje. Svoj poklic med drugim jemlje kot pomembno poslanstvo za pomoč otrokom, kakršna je njena Lea.

Zaradi svojih otrok, dvojčkov Nika in Lee, je zbrala pogum, da stopa po svoji poti. »Najpomembnejše, kar sem se iz odnosa s tema otrokoma, predvsem z Leo, naučila, je brezpogojna ljubezen, pa čeprav zveni kot fraza. Veliko fizičnega napora je potrebnega za zadovoljitev vseh potreb takšnega otroka, da je zadovoljen. In če ti ga ob vsem tem uspe sprejeti takšnega, kakršen je, in ga imeti rad, potem ti tak otrok, ki drugače čuti in dojema svet ter ljudi okoli sebe, vrača to s posebno ljubeznijo, brez pogojevanja. V svoji knjigi sem Leo poimenovala kot deklico z vesoljem v očeh, in ko se nasmehne, v resnici začutim energijo stvarstva. To mi daje voljo in energijo vztrajati na svoji poti.«

Več v Jani št. 12, 23.3.2010