Pexels

Gospod, ki je imel pred desetletjem raka na mehurju, hodi od takrat vsakega pol leta na kontrole. Razen zadnje leto in pol. Nazadnje ga je urolog poslal na ultrazvok. Opravil ga je in bil prepričan, da je izvid dobil tudi zdravnik, ki je pregled naročil. Do takrat je namreč bilo tako in tudi logično je, mar ne? Pa ni bilo. Ker zdravnik na napotnico ni napisal, naj pacient prinese izvid, ga ta ni dostavil in zdravnik ga ni naročil na kontrolo. Nakar se je možakarjevi ženi strgalo, začela je raziskovati, kje se je zataknilo, in ugotovila je, da je izvid pravzaprav v elektronskem sistemu – v ultrazvočni ambulanti in pri osebnem zdravniku; kako vraga potem tega ne vidijo v urološki ambulanti? So pa potem čudežno našli termin za pregled že čez dva dni, ampak zahtevali so napotnico, čeprav ima gospod zaradi kronične nevarnosti stalno napotnico. In ker je njegov osebni zdravnik na dopustu, je bil lov na napotnico tudi zanimiva zgodba. A jo je dobil, čeprav mu je namestnik osebnega zdravnika namignil, da je nepotrebna. Kaj pa, če bi jo urolog vseeno hotel?

Takšnih zgodb (in predvsem veliko bolj dramatičnih) je v zdravstvu veliko, zato človeka prešine, da bi namesto direktorjev, primarijev in menedžerjev ta dejavnost potrebovala predvsem skrbno gospodinjo, ki zna načrtovati in koordinirati. Brez tega znanja namreč ne bi spravila skupaj niti preprostega kosila, pa tudi preračunati ne bi znala, kaj si družina lahko privošči in česa ne. Če bi prostovoljci z medicinskim znanjem po bolnišničnih oddelkih in ambulantah zbirali vsaj en dan na teden vse neslanosti, ki se dogajajo v »sistemu«, bi se najbrž lažje pogovarjali, kaj je narobe in kako zadeve izboljšati. Nekateri zelo dobro obveščeni starejši zdravniki (recimo Fakin) trdijo, da je v zdravstvu več denarja, več zdravnikov in več sester kot kadar koli prej, pacientov pa je enako število. Zakaj so potem čakalne vrste tako dolge, zakaj je toliko ljudi brez osebnega zdravnika?

Srebrna nit je ministrstvu za zdravje predlagala, da bi nekoliko povišali glavarinski količnik, a so planili Mladi zdravniki Slovenije, ime samo pove, kakšna organizacija je to, in zagrozili, »da se bodo vse odgovorne osebe imele priložnost na sodišču zagovarjati zaradi kaznivih dejanj naklepnega napeljevanja in naklepne pomoči pri naklepnem napeljevanju h kaznivemu dejanju malomarnega zdravljenja (37. in 38. člen KZ-1)«. Skratka, če bi imel vsak zdravnik nekaj pacientov več, bi bilo to načrtno ogrožanje njihovega zdravja, ker se zdravniki ne bi imeli časa z njimi ukvarjati in bi jih malomarno zdravili. In tako naprej. Zelo bojevit rod mladih zdravnikov, ki se redno oglaša, ko gre za njihove plače (na spletni strani objavljajo svoje plačilne liste) in obremenitve, redko pa jih je slišati, ko gre za načelne stvari, ki bi jih morale zanimati. Seveda so jezni zaradi plač, dolgo so študirali, niso pa edini. Žal imajo tudi mladi novinarji, mladi pravniki, mladi učitelji, farmacevti … zanič plače. Obremenitve? O tem bi se pa dalo diskutirati. Eden od zdravnikov se je pritožil, da ga zjutraj čaka na računalniku 50 sporočil; bi bilo bolje, če bi teh 50 pacientov sedelo v čakalnici, prišli pa bi le zaradi podaljšanja recepta, napotnice ali izvida? Pri pacientih, ki jih zdravnik ne sreča prvič, je hitro jasno, ali lahko odpravijo težave na daljavo ali ne. Kar traja le nekaj minut.

Da ne bo pomote – seveda so nekateri zdravniki preobremenjeni, nekateri pa niti ne. Glavarinski količniki ne povedo, koliko se pacienti zares zatekajo k zdravniku. Izračunajo jih iz starosti in spola pacientov, družinski zdravnik jih je dolžan zbrati 1850, kar pomeni približno 1500 oseb. Pogledala sem, kako je s količniki pri mojem koncesionarju, s storitvami sem sicer zelo zadovoljna – dve od osebnih zdravnic sta še posebej obremenjeni – ena jih ima 2942, druga pa celo 3239. Nisem še slišala, da sta malomarni.

Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 25, 24. junij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana