Mateja J. Potočnik

Tako se je tudi na začetku tega leta odpravila na pot, vendar je namesto en mesec ostala v Indiji skoraj pet mesecev – zaradi hudo poškodovane psičke. Rešila ji je življenje in jo zdaj pripeljala k sebi domov.

Bila je v Wardhi, kjer ima dva znanca – zdravnika, s katerim je včasih sodelovala, drugi pa je vodja zavetišča za živali, tam je bila nekaj časa nastanjena. Naletela je na prizore, ki jih ne bo nikoli pozabila. »To ni zavetišče, to je hiralnica,« pove z glasom, v katerem je še prisotna bolečina, ki jo je čutila ob prizorih umirajočih živali.

»Zaradi nepravilne oskrbe so živali vsakodnevno umirale. Mesec ali dva stari pasji mladički so umirali pred mojimi očmi. V zavetišču imajo prostoživeče in domače živali – gazele, leoparda, medvede, opice, kužke, mačke … Vsakodnevno so tja vozili zavržene ali kako drugače poškodovane živali.« Direktor zavetišča je na Bilkino pripombo odgovoril, da nimajo denarja za boljšo oskrbo. S tem se Bilka ni strinjala in mu je to tudi jasno povedala in nastala sta huda zamera in gnev.   

Zaradi nepravilne oskrbe so živali vsakodnevno umirale. Mesec ali dva stari pasji mladički so umirali pred mojimi očmi.

Drugi dan po prihodu je opazila približno mesec in pol staro psičko, poimenovala jo je Lilly. Bila je hudo poškodovana – paralizirane zadnje tačke, bila je polna  bolh, podhranjena (imela je komaj kakšen kilogram in pol) in čisto brez moči. »Edina stvar, ki jo je še lahko naredila, je bila, da se je komaj priplazila k meni in me pogledala naravnost v oči. Te velike temne očke so me spraševale: A me boš vzela? Takrat je bilo z mano konec.«

Osebni arhiv

Bilka je Lilly začela negovati najprej v zavetišču, potem pa jo je vsak dan obiskovala ter ji prinašala hrano in vodo, ko se je – tudi zaradi slabe volje po pripombah nad ravnanjem z živalmi – preselila v bližnji apartma. »Kopala sem jo, masirala, negovala ... Že umivanje je trajalo dneve in dneve, saj nisi mogel naenkrat sprati vse umazanije, bolh in drugih zajedavcev, ki jih je imela toliko, da si dejansko videl migetanje po celem kožuščku!«

Živali

Dramatična zgodba o slovenskem bikcu

Težave so se šele začele

Lilly so potem začele napadati nove tegobe. Dobila je črevesno bolezen in ni smela ne jesti ne piti. Dobivala je infuzijo, kar jo je ohranjalo pri življenju. Takrat se je Bilka po spletu povezala tudi z veterinarji iz Slovenije, lokalno pa je pomoč iskala na državni veterinarski postaji, pozneje pa še pri zasebnem veterinarju. »V državni kliniki sem odštela sedem evrov za terapijo, pri zasebniku skoraj 20. Pri zasebniku so bile odlične higienske razmere, medtem ko so na državni kliniki pogoji drastično slabši.«

Lilly je črevesno bolezen premagala, vendar še vedno ni hodila. »Veterinarji so mi razložili, da gre za hudo psihično travmo ali za prebolelo pasjo kugo, ko se je komaj skotila. Lahko, da jo je napadel potepuški pes in se je tako močno ustrašila, da ji je to zablokiralo živčni sistem. Pasja kuga je običajno smrtno nevarna, kadar pa kužek preživi, je živčni sistem močno prizadet in pride do paralize.« Bilka se je trudila s prehrano, z dodatki za živčni sistem in drugimi terapijami, da bi Lilly pridobila moč in se postavila na noge.

Ko se ji je stanje izboljšalo, se je življenje začelo postopoma umirjati. A ne za dolgo, saj sta se morali preseliti. Bilka je iskala novo bivališče. Našla ga je v kulturnem centru Magan Sangrahalaya, ki ga je leta 1938 ustanovil Mahatma Gandi. V sklopu kompleksa so muzej, eko vrt, restavracija s satvično hrano in nekaj hišk.

Osebni arhiv

»Poonam, gospa, ki tam izstavlja račune za hrano, mi je rekla: Glej, ena bela hiška bo čez en teden prosta. Peljala me je k predstojnici dr. Vhibi Gupti. Ko sem ji povedala, da potrebujem nastanitev, je takoj privolila in obe z Lilly sva bili dobrodošli. Žal pa se ji je tam zdravstveno stanje ponovno poslabšalo, saj je dobila še mikrosporijo – mačjo kožno bolezen, s katero se je okužila še v zavetišču.«

Parki niso za psičke

Bilka je spet morala poskrbeti za zdravila in terapije, ko pa je psička nekoliko okrevala, sta se odpravili v Mumbaj, saj sta morali urediti še vse formalnosti za potovanje v Slovenijo: dodatna cepljenja, potrdila in kup dokumentacije. Tudi tam je bilo iskanje nastanitve velik izziv. »Nastanitev, ki so prijazne kužkom, ni veliko. Ali živiš za drobiž med ščurki – tako kot jaz prvi mesec in pol – ali pa plačaš 70–75 evrov na noč in imaš večjo in boljšo izbiro,« pravi Bilka, ki je naposled našla apartma, kjer je lahko prala, kuhala in skrbela za psičko. 

»Pomembno je bilo, da sem imela prostor za nego. Ker je morala trikrat na dan ven, je bil to izziv. V naših parkih so kužki dovoljeni, v Indiji pa so parki samo za ljudi. Živeli sva v zgradbi, ki je imela svoj park – zaradi njega sem se odločila za to stanovanje – ampak varnostniki Lilly niso pustili tja. Zato je bilo treba vsak dan iskati kotiček, kjer bi jo lahko sprehodila. Potem sva našli park, kjer so bili varnostniki prijaznejši. Spoznali so naju, videli, da se trudim, in so naju nehali preganjati. To je bilo za Lilly nujno, saj so vsi veterinarji poudarjali, da je pomembno, da se z nogicami dotika tal. Pomagala sem ji tako, da sem ji ovila šal pod zadnjimi tačkami in je bila tako vsaj malo aktivna.«

· Vpliv ljubljenčkov

Psi in zdravje: kako vplivajo na zmanjšanje stresa in tesnobe

Kako pomembna je bila vsa ta nega za Lilly, se je Bilka prepričala, ko se je konec aprila za en teden vrnila v Slovenijo, ker je imela že dolgo prej dogovorjeno predavanje. V tem času je Lilly dala v pasji hotel in tam so zanjo lepo skrbeli, a je vseeno ob vrnitvi opazila, da se ji je koža vnela, ker se je s sprednjimi tačkami porivala po tleh. »Ne sme se plaziti po grobih površinah, ker to lahko vodi do vnetja in infekcije. V njenem takratnem stanju bi to bilo velik problem.«

Osebni arhiv

Zaradi enega dokumenta ostali v Mumbaju

Po vrnitvi sta še ves mesec urejali papirje, saj ima EU za vstop živali zelo stroge pogoje. »Protokoli, cepljenja, potni list, mikročip, titer test, točno določen vrstni red postopkov … Vse moraš imeti brez napak, kot zahteva zakon, če karkoli manjka, ne prideš v EU. Če prideš in nimaš urejenih dokumentov, gre kuža za 90 dni v karanteno ali ga vrnejo nazaj, od koder je prišel, ali pa ga evtanazirajo. Kužka sicer največkrat dajo v zavetišče, kjer pa bi Lilly poginila.

Ob prvem poizkusu vrnitve so naju na letališču zavrnili. Manjkalo nama je potrdilo, za katero prej še nisem slišala in na katero me nihče, niti agencija, preko katere sem urejala papirje, ni opozoril. Na letališče sva prišli z vso prtljago, Lilly je bila že v posebni kletki, ki jo zahtevajo za prevoz psov. Po vrsti so pregledali dokumente, potem pa vprašali, ali imam vladni izvozni certifikat AQCS. Imela sem ga od IATA (International Air Transport Association) in glede na smernice, ki jih zahtevajo letalske družbe, bi moral zadostovati, če ga podpiše državni veterinar. Niti sanjalo se mi ni, kam naj se obrnem, zato so mi dali primer tega dokumenta in rekli, da se vidimo na naslednjem letu. 700 evrov, kolikor sem plačala za vozovnico, je šlo zaradi enega papirja v nič.«

14 ur v kletki

Vrnili sta se v apartma, iz katerega sta se pred nekaj urami izselili. Naslednji dan je Bilko prijetno presenetila gospa Pradnya Krishna, menedžerka agencije, ki ji je oddajala apartma. Pradnya si je vzela prost dan in šla z njo uredit še manjkajoči dokument. Uradnik, ki je Bilki pred tem po telefonu rekel, da bo za certifikat treba odšteti 5–6 tisoč rupij, kar je nekoliko manj kot 60 evrov, je njeni indijski prijateljici zaračunal 500 rupij, torej desetkrat manj. Bilka je potem kupila novo letalsko vozovnico, za Lilly pa je na letališču plačala 500 evrov, da je potovala v posebnem prostoru med prtljago. Psička je 14 ur preživela v kletki, saj jima v Zürichu, kjer sta prestopili, niso dovolili stika, so pa Lilly dali vodo in hrano.

Mateja J. Potočnik

Okrevanje v Ljubljani

Ko sta prileteli na Brnik, je bila Lilly polulana in pokakana, tresla se je od strahu. »Najprej sva uredili to, potem pa šli v nov, lepši svet,« pravi Bilka, ki je zdaj doma že dober teden. Ker ima tudi štiriletno psičko Geo, je prijatelja, pri katerem je bila med njeno odsotnostjo, prosila, da jo čuva še dva dni, da se bo Lilly vsaj malo privadila in da pripravi dom. »Najpomembneje je bilo vzpostaviti dnevno rutino. Zaradi paralize Lilly lula in kaka brez nadzora, zato mora biti na posebnih nepremočljivih predlogah ali dobi pleničko. Želela sem, da se vsaj malo privadi na novo okolje.«

· Živali

Kako vemo, da je pes zadovoljen in sproščen?

Gea ni navdušena nad novo sostanovalko in jo za zdaj bolj ali manj ignorira. »Povedala sem jima, da če se ne bosta privadili druga na drugo, bomo morali najti drugo rešitev. Lilly bi poiskala topel domek, Gea pa bi ostala z mano. V vsakem primeru bom poskrbela, da bo Lilly povsem okrevala. Potrebuje različne terapije, začeli bova s hojo v vodi in na posebnem traku, skrbno jo hranim, da bo imela dovolj energije in pravilne dodatke za živčni sistem. Včeraj je dobila prvo diagnozo v veterinarski ambulanti. Najbolj si želim, da bi podal svoje mnenje še dr. Matko, klinični specialist za male živali, vendar ima zelo dolgo čakalno vrsto. V teh dneh je Lilly že naredila prve korake, zato ne dvomim, da bo kmalu normalno hodila. So mi pa povedali, da potrebuje čas in potrpljenje.«

Bi želeli pomagati Lilly?

Bilka Baloh je poznana strokovnjakinja in mentorica za postenje in ajurvedo. Sezona za spomladansko postenje in razstrupljanje je mimo, zato je Bilka zaradi pomoči Lilly letos ostala brez večjega dela prihodkov. Zdravljenje in vsi drugi stroški v Indiji pa so bili tolikšni, da je porabila svoje prihranke. Če bi želeli pomagati tej ljubki psički pri nadaljnjem zdravljenju, lahko kupite kakšno od Bilkinih knjig (Post, seme zdravja ali Post širi zavest) ali donirate na:

TRR: SI56 0400 0027 7237 484, Društvo s srcem in glavo, s pripisom za Lilly