Zakaj so današnji najstniki tako hitro izčrpani?
Mnogi starši opažajo, da so današnji najstniki hitro izčrpani. Razkrivamo, kaj jih danes v resnici utrudi in zakaj primerjanje z našo mladostjo vodi v napačne zaključke.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
V marsikateri družini se danes ponavlja isti prizor. Najstnik se zapre v sobo, iz šole prinese čuden nemir, včasih se mu nič več ne da, včasih ima preveč vsega, včasih pa samo reče, da je utrujen. Starši ob tem stojimo na pragu in v sebi ne najdemo pravega jezika. Po eni strani bi ga rad zaščitili, po drugi strani bi ga najraje stresli, ker se nam zdi, da takšna utrujenost preprosto ne bi smela obstajati. Mi smo v njihovih letih zmogli šolo, treninge, prijatelje, druženje, prve ljubezni in še kakšen žur. Nismo imeli občutka, da nas bo življenje preplavilo že pri petnajstih.
PREBERITE TUDI:
To primerjanje je človeško, a je tudi najhitrejša pot do tega, da današnjega mladostnika zgrešimo. In to zato, ker primerjamo dve različni resničnosti. Najstniki danes ne odraščajo v istem svetu. In čeprav so človeške potrebe enake, so pogoji, v katerih jih skušajo zadovoljiti, povsem drugačni.
Ko se je svet razširil, se je razširil tudi pritisk
Včasih je bil mladostnikov svet bolj omejen. Šola, domača ulica, krožek, nekaj prijateljev. Tudi če je bilo kdaj težko, je bilo težko v razmeroma majhnem prostoru. Današnji najstnik živi v svetu, ki je ves čas odprt. V telefonu nosi neskončen hodnik drugih življenj. Ne gre le za to, da vidi več, temveč da ima občutek, da bi moral biti prisoten pri vsem. Kdo se druži s kom, kdo je kje, kdo napreduje, kdo je bolj zanimiv, lepši, uspešnejši, bolj zaželen. Ta tok se ne konča, ko pride domov. Ne odloži ga na kljukico ob vratih. Ostaja v glavi in na ekranu.
V takšnem okolju ni več jasne ločnice med naporom in počitkom. Tudi ko najstnik leži na postelji, lahko njegovo telo miruje, njegov živčni sistem pa ostaja v stanju pripravljenosti. To je eden glavnih razlogov, zakaj so današnji mladostniki lahko izčrpani, tudi če staršem na zunaj delujejo, kot da niso naredili nič posebnega.
Družbena omrežja so stalno merjenje sebe
Včasih smo se primerjali, seveda. A primerjali smo se v šolskem razredu, na igrišču, na zabavi. Primerjava je imela meje. Danes se primerjava dogaja neprekinjeno. Ne le v tem, kako kdo izgleda, ampak tudi v tem, kako živi, koliko doživi, kako je videti njegov vikend, kako se smeji, kako samozavesten deluje, kako zanimivo se mu godi. Najstnik lahko to racionalno razume, lahko si celo reče, da je veliko tega “fake”, a telo vseeno reagira. Ker možgani primerjavo doživljajo kot socialni signal in predvsem informacijo, ali spadam, ali sem dovolj, ali sem varen v skupini.
In ko se občutek pripadnosti začne lomiti, se začne lomiti tudi energija. Utrujenost je posledica tega, da mladostnik ne počiva več v občutku, da je dovolj.
Šola je postala bolj zahtevna, a še bolj se je spremenil način, kako jo doživljamo
Veliko staršev reče, da šola v resnici ni težja, kot je bila včasih. Morda so vsebine podobne, a občutek ob njih ni več isti. Spremenilo se je doživljanje, kaj šola sploh pomeni. Danes ocene veliko hitreje povezujemo s prihodnostjo. Z izbiro šole, z možnostmi, z »odprtim ali zaprtim« življenjem. V mnogih družinah se je, povsem nehote, naselila ideja, da si otrok s svojimi rezultati gradi varnost. Ko otrok začuti, da gre za nekaj tako velikega, pa se ne uči več samo snovi, ampak tudi občutkov, da ne sme zatajiti.
To je bistvena razlika. Mi smo šli čez šolo z več naivnega občutka, da bo že nekako. Današnji najstniki nosijo občutek, da so že zdaj na preizkusu, ki jim bo določil življenje.
Starševstvo se je spremenilo, skupaj z njim pa tudi razvoj odpornosti
Današnji starši se veliko bolj trudimo, da bi otroke razumeli. Veliko več govorimo in spremljamo njihovo počutje. To je dragoceno, a po drugi strani se je v vzgojo naselil tudi strah, da bo otroku pretežko in ga bo svet ranil. Bojimo se, da bo zaradi slabih izkušenj izgubil samozavest in zato ga ves čas branimo.
Ko tako prehitro rešujemo, popravljamo, posredujemo ali pojasnjujemo, otrok ne dobi vedno priložnosti, da bi doživel tudi nekaj neprijetnega, ob tem preživel do konca ter na ta način prišel na drugo stran z novo izkušnjo o sebi. Čustvena odpornost se namreč ne gradi v trenutku, ko je življenje prijazno, ampak takrat, ko je neprijetno, a vseeno ugotovimo, da zmoremo. Če je bilo v otroštvu veliko zaščite, je lahko adolescenca prvi čas, ko mora mladostnik nositi težja občutja bolj sam. In če se to zgodi naenkrat, brez prehodov, je logično, da ga preplavi.
To ne pomeni, da moramo postati trdi, moramo pa biti bolj pozorni na to, kdaj otroku s svojim zaščitništvom odvzemamo izkušnjo, ki bi ga utrdila.
Njihova družabnost je drugačna, zato je drugačna tudi osamljenost
Starši radi rečemo, da smo mi imeli več prijateljev. V resnici smo jih imeli več pred očmi. Več je bilo fizičnih srečanj, več potepanja, več spontanosti. Današnji najstniki so lahko zaradi spletnega okolja ves dan povezani in hkrati zelo sami. Ker je veliko stikov razpršenih, površnih, fragmentiranih. Veliko se sicer dogaja v sporočilih, ki pa ne nosijo celotne človeške prisotnosti. Na spletu se tudi konfliktom lažje izognemo in jih ne razrešujemo tako, kot bi jih v živo. Poleg tega pa med sporočili hitro zazeva tišina, ki je navadno pri mladostniku še bolj zaskrbljujoča kot tišina v prostoru.
Zato se tudi odnosi, ki bi morali biti opora, včasih spremenijo v vir napetosti. To pa se seveda nabira v telesu kot utrujenost.
Standardi so višji, a še bolj je višji občutek, da moraš biti nekdo
Zagotovo je res, da imajo današnji otroci več, kot smo imeli odrasli v svoji mladosti. Ne samo stvari, tudi udobja. A s tem je prišel tudi neviden pritisk, da moraš iz tega nekaj narediti. Da moraš biti zanimiv, uspešen, razvit, samozavesten, poseben. Tudi mladost, ki je včasih imela več pravice do zmedenosti, je danes pogosto predstavljena kot projekt. Kot nekaj, kar je treba dobro izpeljati.
In ko se mladostnik začne doživljati kot projekt, se prej ali slej izčrpa.
Kaj naj naredimo, ko nas prime, da bi jih primerjali z nami
Najprej je dobro, da si priznamo, da je ta misel normalna. “Mi smo pa zmogli.” Ta stavek običajno ni mišljen iz slabega namena, temveč prihaja predvsem iz naše nemoči. Je poskus, da bi si razložili, kaj se dogaja. A če ostanemo pri njem, se zgodi nekaj nevarnega. Mladostnik dobi sporočilo, da je njegov notranji svet napačen. Da ni dovolj dober in da smo nad njim na nek način razočarani. Prav to pa je tisto, kar njihov notranji svet še bolj kruši.
Namesto, da bi se primerjali, si raje postavimo vprašanje, kaj v njihovem svetu zahteva več energije, kot je zahteval v našem. Ko to vprašanje postavimo iskreno, se navadno zgodi premik. Ne gre za popustljivost, pač pa za objektivno natančnost. In to je tisto, kar današnji mladostniki najbolj potrebujejo. Da jih odrasli ne merimo po svojih spominih, ampak po njihovih razmerah.
Kako jim lahko pomagamo, da bodo manj utrujeni in bolj trdni
Najstniki ne potrebujejo še več priganjanja, ampak občutek, da je nekdo ob njih trden in odporen, tudi ko oni niso. To pomeni, da njihovo stisko jemljemo resno, ne da jo dramatiziramo. Da jih poslušamo in jih ob tem ne popravljamo in da jim pomagamo postavljati meje tam, kjer jih sami še ne zmorejo.
V praksi to pogosto pomeni nekaj zelo preprostega. Da v družini obstajajo trenutki, ko ni treba biti uspešen in se ni treba dokazovati. Da je dovolj biti človek. Pomeni, da je kdaj dovoljeno, da se kdo počuti tudi slabo in zaradi tega od drugih ne bo doživel razočaranja ali skrbi. Da se tudi, če naredi napako, ne bo podrl svet in da, ko reče, da mu je nekaj preveč, ne dobi v odziv posmeha, ampak realen pogovor o tem, kaj mu jemlje energijo.
Hkrati pa jim pomagamo tako, da jim ne odvzamemo vsake neprijetnosti in jih ne rešimo pred vsako posledico. Četudi nas skrbi, jih pustimo, ko jim je težko, brez panike in brez pridige. Ker je to tisti prostor, kjer se odpornost dejansko gradi. Ne v velikih govorih, ampak v ponavljajočih se izkušnjah, da lahko nekaj preživijo in ostanejo v redu.
Današnji najstniki niso “mevže”. So prva generacija, ki odrašča v svetu, kjer je preobremenitev postala normalna kulisa, primerjava pa stalna spremljava. Če bomo na to odgovorili s sodbo, jih bomo še bolj utrudili. Če pa bomo znali razumeti, kaj se je v resnici spremenilo, bomo naredili nekaj veliko bolj koristnega. Postali bomo odrasli, ob katerih lahko mlad človek počasi dobi občutek, da mu ni treba nositi vsega sam.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
