Razlika med žalostjo in depresijo – razloženo preprosto
Žalost je del življenja, depresija pa resno stanje. Preberite, kako ju ločiti, kdaj je žalost normalna in kdaj je čas, da poiščemo pomoč.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Žalost pozna vsak od nas. Je čustvo, ki nas preplavi, ko se nekaj ne izide tako, kot smo si zamislili. Ali pa, če si nečesa res želimo in ne dobimo. Žalostni smo lahko tudi, ko nas nekdo razočara, se do nas vede grdo ali nas preprosto ne vidi. Občutki žalosti se rodijo tudi ob porazu, slovesu ali ob tem, da se nekaj lepega konča – lahko je to odnos, služba, upanje, morda tudi obdobje. Čeprav to čustvo ni prijetno, pa je pravzaprav informacija, da nam je bilo za nekaj res mar.
Včasih se zgodi tudi, da smo žalostni na videz kar brez razloga. Ko se ne zgodi nič takega, a nas vseeno začne tiščati v prsih, smo brez energije in nas nič zares ne razveseli. Takrat se pogosto zbudi vprašanje, ki zna biti zelo glasno: »Sem v depresiji? Je moja žalost že na kritični meji?«
PREBERITE TUDI:
Zato je razliko med normalno žalostjo in depresijo dobro poznati, predvsem tudi za to, da vemo kdaj je priporočljivo, da poiščemo pomoč. Ker se pogosto prepletata, jo brez pravega razumevanja res zelo lahko zamešamo. Zato si poglejmo značilnosti obeh čustvenih stanj in njune prepoznavne značilnosti.
Žalost je čustvo. Depresija je stanje, ki globoko vpliva na naše življenje.
Najprej se moramo spomniti zelo osnovnega dejstva, in sicer, da je žalost čustvo. Pojavi se kot informacija o nekem dogodku v našem življenju in se po nekem času začne premikati. Skoraj nikoli ne izgine čez noč, a tudi ne zavzema vlogo »stalne klime« v našem notranjem prostoru.
Depresija se morda pri nekaterih res začne kot globoka žalost in morda celo sproži solze. A največkrat je depresija veliko več kot le žalost. V sebi nosi kombinacijo žalosti, brezsmiselnosti, otopelosti, praznine, izčrpanosti in celo razdražljivosti, še bolj značilno zanjo pa je, da nam ukrade našo energijo, voljo, doživljanje, telo, misli in odnos do sebe. Ker pogosto ne vidimo več smisla, se nam življenje začne zdeti težko že na osnovni ravni. Marsikdo se zaradi notranje teže težko spravi iz postelje in se umije, muka postane celo odgovarjanje na sporočila, biti med ljudmi, misliti na prihodnost.
Žalost je sicer tudi lahko zelo boleča, a je običajno še vedno povezana z življenjem. Depresija pa pogosto prinese občutek odmaknjenosti od življenja, kot da gledamo skozi steklo.
Kako izgleda normalna žalost
Normalna žalost je praviloma povezana z nečim konkretnim in je notranji način, da predelamo spremembo. Pojavlja se lahko v valovih. En trenutek smo v redu, potem nas spet zadene. In čeprav je težko, se vmes še vedno pojavijo drobni trenutki olajšanja, ko nas nekaj na kratko nasmeji, ali pa, ko gremo na svež zrak, ko si dovolimo jokati ali ko nas nekdo povabi v topel pogovor.
Normalna žalost tudi ne izbriše povsem naše sposobnosti čutenja. Lahko smo žalostni in hkrati občutimo hvaležnost. Lahko smo prizadeti in hkrati čutimo, da nam nekdo vseeno nekaj pomeni. Tudi ko boli, ostanemo v stiku s tem, da smo živi.
Kdaj žalost postane nekaj več
Depresija se pogosto začne podobno kot žalost. Morda so vmes tudi solze, a potem se počasi začne dogajati, da se nam vse manj ljubi početi normalne stvari. Pojavijo se težave s spanjem, naše telo postane težko, začnemo se umikati. In nekje vmes sami pri sebi ugotovimo, da to ni več samo slabo obdobje.
V resnici depresija ni samo žalost, ampak tudi otopelost, praznina, občutek, da nas nič več ne gane, tudi stvari, ki so nam bile prej pomembne, začnemo čutiti le še nekako »od daleč«. Tudi na zunaj se ne izraža le jok in povešen pogled, pogosto izgleda bolj kot razdražljivost, praznina, apatija, izčrpanost, utapljanje v delo …
Navadno se pojavi tudi utrujenost, ki se ne popravi niti po spanju. Kot da bi telo ves čas nosilo težo. In tudi jo, le da je to teža temnih misli. Ne gre le za skrbi, ampak tudi za samoočitanje, občutek krivde, občutek oziroma prepričanje, da nimamo kaj ponuditi. Pri nekaterih se pojavi tudi občutek, da ne vidijo izhoda.
Govoriti začne tudi telo. Zmanjša se nam apetit, izgubljamo koncentracijo, nimamo libida, pojavi se nespečnost, težko karkoli naredimo v malce bolj poskočnem ritmu, spremljati nas začne notranji nemir, ki ne popusti. Vse to je zato, ker depresija ni samo v glavi, ampak tudi v našem živčnem sistemu.
Ključen prepoznaven znak depresije pa je, da pri njej simptomi trajajo dalj časa in kritično vplivajo na naše osnovno delovanje, na naše rezultate v službi in šoli, nenazadnje pa tudi na naše odnose.
Najbolj preprosti znaki razlikovanja
Če se še vedno sprašujemo, ali gre le za žalost, ali pa nas je že ujela depresija, se lahko vprašamo tudi o tem, kako konstantno se čustvo čuti. Žalost se namreč premika. Počasi, v valovih, z vračanjem, a se premika. Depresija pa pogosto deluje, kot da se nič ne premakne, čeprav se trudimo. Kot da se iz takega čustvene stanja v nobenem primeru ne moremo dvigniti, pa čeprav si to še tako želimo.
Drug prepoznavni znak je, kako se odzivamo na podporo. Pri žalosti pogovor, bližina, sprehod, manjši premik v rutini pogosto vsaj malo pomaga. Pri depresiji pa tudi dobra podpora pogosto ne zmore prebiti notranje teže. Enostavno zato, ker je naš sistem preobremenjen.
Kaj pa, če smo žalostni brez razloga?
V naši kulturi radi verjamemo, da mora imeti vsako čustvo “razlog”, zato se takrat, ko se žalost pojavi brez konkretnega razloga, pogosto hitro ustrašimo, da je z nami nekaj narobe. A živčni sistem ne deluje vedno linearno, zato tudi če konkretnega razloga ne vidimo, to še ne pomeni, da ga dejansko ni.
Včasih se žalost pojavi zato, ker je telo dolgo zadrževalo napetost. Ker smo preveč časa “držali skupaj”. Ker smo preobremenjeni. Ker smo izčrpani. Ker se v nas nabira žalost, ki je v resnici povezana z nečim starejšim, ne z današnjim dnem. Ker hormoni vplivajo na razpoloženje. Ker je sezona temnejša. Ker je v ozadju kronični stres, ki počasi ugasne radost.
Žalost brez razloga vsekakor ni avtomatsko depresija. Je pa signal, da se v nas nekaj dogaja in da je vredno biti do sebe bolj pozoren, a nikakor ob tem ne strožji.
Posebnosti življenjskih obdobij: zakaj je včasih “žalost” del razvoja
Na naše razpoloženje skoraj vedno vplivajo tudi naše življenjske faze. Za nekatere obdobja so značilna velika nihaja in, če tega ne vemo, pogosto pomislimo, da je nekaj narobe. Največkrat je v teku le velika notranja reorganizacija, ki je sicer lahko precej naporna, a povsem normalna.
Puberteta: ko čustva nimajo vedno imena
Najstniki so lahko žalostni, razdražljivi ali prazni in pogosto ne znajo povedati, zakaj. Njihovi možgani se intenzivno preoblikujejo, hormoni nihajo, identiteta se šele sestavlja, občutek pripadnosti je brutalno pomemben. V tem obdobju so čustva pogosto močna, hitra in nepredvidljiva. A to še ne pomeni depresije.
Je pa pomembno opazovati, ali se najstnik umika, izgublja interes za prej ljube stvari, ima dolgotrajne težave s spanjem, izrazito spremembo apetita, občutek brezupa in ali morda govori o tem, da ne zmore več. Če opazimo te znake, je to že lahko blizu depresije in je priporočljivo poiskati pomoč.
Kriza srednjih let: ko se srečamo z realnostjo časa
Tudi v srednjih letih se pogosto srečamo z žalostjo in občutkom, da čas ni več neskončen. Razmišljati začnemo o tem, kaj smo dosegli in česa ne, nekateri doživijo med tem tudi razočaranje nad potjo, ki so jo izbrali. Drugi so izčrpani od skrbi za otroke, starše, službo. Tretji se prvič zares ustavijo in ob tem začutijo praznino, ki je prej ni bilo časa čutiti.
Žalost v tem obdobju je lahko žalovanje za različicami sebe, ki jih ne bomo živeli. Lahko je tudi signal, da potrebujemo spremembo. A če se začne pojavljati občutek brezupa, dolgotrajna otopelost, izguba smisla in močan upad funkcioniranja, je smiselno preveriti, ali gre za depresijo.
Pomemben vpliv na naše razpoloženje imajo tudi hormoni. Tako se pri ženskah žalost in druga čustvena občutljivost pogosteje pojavi zaradi menstrualnega cikla, pogosta je tudi v poporodnem obdobju in v perimenopavzi.
Kdaj je čas za pomoč
Ne glede na to, kako to poimenujemo, obstajajo trenutki, ko je pomembno, da se ne prepričujemo, da bo “minilo samo od sebe”.
Če stanje traja več kot dva tedna in se ne izboljšuje, če se slabša, če opazite, da težko opravljate osnovne stvari, če se umikate od ljudi, če se vam zdi, da nič več nima smisla, ali če se pojavljajo misli o tem, da ne bi več živeli, so vse to znaki, da se je priporočljivo pogovoriti z zdravnikom ali psihologom oziroma psihoterapevtom. Ob tem ni nobenega razloga, da bi tako pomoč prepoznavali kot znak naše šibkosti, gre enostavno za najbolj modro odločitev. Človeški sistem včasih potrebuje dodatno oporo, da vrne v svoje ravnovesje in se »pozdravi«. To velja tako za fizičen, kot tudi za naš psihičen del delovanja.
Veliko ljudi s pomočjo odlaša, ker se tolaži, da mu v resnici nič ne manjka in imajo drugi ljudje še veliko težje situacije. A čustvena stiska ni tekmovanje in pomoč ni ekskluziva za tiste, ki so na dnu. Pomoč je prostor, kjer se naučimo, kako biti znotraj sebe bolj varni.
Žalost je človeška. Depresija je človeška. Razlika je v tem, koliko nas stanje posrka in koliko nam jemlje življenje. In v obeh primerih je lahko prvi, najbolj zdrav korak ta, da si priznamo: To, kar doživljam, je res. In zaslužim si, da mi je lažje.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
