Ko se mladostnik zapira vase in molči: kako biti ob njem
Ko se mladostnik zapira vase in ne govori o stiski, starši pogosto ostanejo negotovi in prestrašeni. Kako razumeti umik in ostati opora brez pritiska?
Medtem ko leta minevajo in to tako hitro, da včasih sploh ne vemo več, kam so pobegnila, se namesto naših majhnih otročkov pred nami znajdejo že skoraj odrasli mladostniki, na katere smo neizmerno ponosni, a hkrati včasih tudi zmedeno zaskrbljeni. Skoraj ni starša, ki ne bi čutil podobno.
Kako tudi ne? Vemo, da svojega najstnika poznamo najbolje na svetu, a vendar se nam v določenih trenutkih zdi, kot da smo povsem izgubili stik z njim. Le kaj se dogaja v njegovi glavi? Je sicer doma, zaprt v svoji sobi, na ušesih ima svoje najljubše slušalke. Le redko jih da daleč stran od sebe, ko ga kaj vprašamo, sicer odgovori, a brez zares pravega interesa. Ko ga vprašamo, kako je, je odgovor skoraj vedno »v redu«, a hkrati čutimo, da v resnici še zdaleč ni tako.
PREBERITE TUDI:
V takih situacijah, ki so lahko v določenih obdobjih prej pravilo kot izjema, je logično, da se starši začnemo spraševati: je to samo odraščanje, se mu dogaja kaj, česar ne vidim, mu moram pomagati ali ga pustiti pri miru, delam preveč ali premalo? Nič drugače ni, če imamo fanta ali dekle …
Če je tudi pri vas doma podobno, vas bo morda vsaj malce potolažilo, če vam povemo, da je taka skrb povsem nekaj naravnega. In če vas skrbi, je to le znak, da ste starš, ki čuti in mu je mar.
Ko se otrok umakne, se starš znajde v tišini brez zemljevida
Ko se mladostnik zapira vase, starš pogosto ostane sam s svojimi mislimi in te hitro postanejo glasnejše kot prej. Ker nimajo jasnega odgovora, krožijo neskončno okoli enih in istih skrbi. Kaj sem spregledal? Kje sem naredil napako? Bi moral prej opaziti? Bi moral drugače reagirati?
Tem vprašanjem se pogosto pridruži še strah, ki ga starš težko prizna tudi samemu sebi. Strah, da otrok trpi bolj, kot kaže. Strah, da to ni le faza. Strah, da bi lahko spregledal nekaj resnega in prišel prepozno. Ker navzven ni jasnih znakov, se ta strah zdi pretiran, skoraj neprimeren, zato ga starš potisne vase in z njim ostane sam.
Ob tem nekoliko pomaga, če razumemo, kaj se dogaja v razvoju mladostnika. Gre za razvojno obdobje, v katerem smo ljudje naravno naravnani, da se začnemo oddaljevati od staršev in postajati bolj samostojni. A ta oddaljitev ne sme biti izenačena z izgubo odnosa. V zdravem razvoju si mladostnik kljub večji razdalji želi in potrebuje še vedno dovolj varnosti. Prav v tem ravnotežju pa starši pogosto ostanemo brez orientacije. Zgubljamo se, ker bližina ni več samoumevna, oddaljenost pa boli tudi nas.
Pri tem je treba imeti v mislih tudi to, da je sicer umik povsem normalen del tega procesa, a je po drugi strani tudi način, kako mladostnik nosi stisko, za katero še nima besed. Razlika med obema ni vedno očitna, še posebej ne tistemu, ki je čustveno vpleten.
Zakaj nekateri mladostniki molčijo, tudi ko jim je težko
Odrasli pogosto verjamemo, da se stiska razreši, ko jo izgovorimo. Mladostnik pa tega ne doživlja nujno tako. Njegov notranji svet se v tem obdobju spreminja hitreje, kot se razvija njegova sposobnost, da bi to dogajanje ubesedil. Občutki so močni in pogosto protislovni, hkrati pa mladostnik še ne razume povsem vsega, kar se mu dogaja. Telo je zato preobremenjeno in besede preprosto ne pridejo na dan.
Včasih se k temu pridruži še pretekla izkušnja, ko ga je pogovor bolj obremenil, kot mu pomagal. Ko smo mu postavili preveč vprašanj, pokazali preveč skrbi, mu skušali vsiliti preveč hitrih razlag in predlagati rešitev, s katerimi se ni poistovetil. Mladostnik zelo hitro zazna, kdaj njegov stavek ne bo ostal samo njegov, ampak bo sprožil verižno reakcijo odraslih čustev. Takrat molka ne izbira samo kot način osamosvajanja, temveč tudi kot zaščito.
Tudi svetovno priznani zdravnik, ki se je specializiral na področju razumevanja človekovega razvoja Gabor Maté, pogosto poudarja, da otroci in mladostniki stisko skrivajo predvsem takrat, ko nimajo občutka, da bo njihov notranji svet sprejet brez pogojev. Ne želijo pred nami bežati, a drugače ne morejo, ker jim je enostavno pretežko.
Tišina pri najstniku redko pomeni, da se nič ne dogaja
Starši pogosto rečejo, da svojega otroka ne prepoznajo več. In to je pravzaprav precej realno opažanje. V mladostništvu se stara podoba sebe ruši, nova pa še ni stabilna. Zato je lahko navzven videti, kot da se ne dogaja nič posebnega, znotraj pa je veliko nemira.
Stiska se takrat pogosto ne pokaže v besedah, ampak v telesu in vedenju. V utrujenosti, razdražljivosti, umiku od dejavnosti, ki so bile nekoč pomembne, v burnih reakcijah ali v brezbrižnosti, ki je staršem tuja. To ni govorica, ki bi jo odrasli zlahka razumeli ali brez težav tolerirali, a je vseeno govorica. In prav v njej je pogosto skrito vprašanje, ki ga mladostnik sam še ne zna zastaviti.
Naj ga pustim ali mu pomagam?
To vprašanje si starši mladostnikov postavljamo znova in znova. In prav je tako. To samo kaže na to, da nam je za našega otroka mar in bi naredili vse, da naše odločitve pomagajo.
Ob tem je nujno sprejeti dejstvo, da praktično vsak mladostnik potrebuje zasebnost. To je del razvoja in tega v nobenem primeru ne smemo interpretirati kot nekaj, kar je narobe. Hkrati pa moramo biti tudi pozorni, če se slučajno zasebnost spremeni v izolacijo. Prvo pomeni, da se najstnik umakne, da bi lažje zadihal, si spočil od okolice in se umiril v svojih mislih, v primeru izolacije pa se otrok zapre iz prave stiske, ker se v sebi počuti preveč samega.
Starši se pogosto ujamemo med dve skrajnosti. Ena je pritisk, ki se kaže v stalnem preverjanju in iskanju pogovora. Druga je popoln umik odraslega, ki si reče, da bo že minilo. Med obema skrajnostma pa je prostor, kjer se gradi največ varnosti. To je zanesljiva prisotnost.
Biti prisoten ne pomeni siliti v pogovor. Pomeni ostajati dosegljiv. Pomeni dati vedeti, da vas ni strah njegove tišine in da se zaradi nje ne boste umaknili tudi vi. Mnogi mladostniki prav to doživijo kot največjo pomoč.
Bo to obdobje minilo?
V veliki večini primerov da. Umik, nihanje razpoloženja in potreba po več notranjega prostora so pogosti spremljevalci adolescence. S časom, ko se notranji svet začne bolj povezovati in ko se najstnik počuti bolj stabilnega v sebi, se pogosto vrne tudi več povezave in znanega stika.
Hkrati pa je pomembno, da starši ne zanemarimo lastnega občutka. Če se umik poglablja, če se življenje mladostnika začne krčiti, če izgublja zanimanje za vse, kar mu je bilo pomembno, če se pojavijo samopoškodbe, močna brezvoljnost ali govor o nesmislu, to ni nekaj, kar bi bilo pametno odlagati. Takrat je prav, da poiščemo dodatno pomoč.
Kaj lahko ponudimo, da se bo počutil bolj varno
Najstniki ne potrebujejo popolnih staršev, ampak odrasle, ki so dovolj stabilni, da zdržijo tudi njihovo zapiranje. Varnost se gradi počasi, z drobnimi sporočili, ki se ponavljajo. V načinu, kako vprašamo, in v tem, da znamo vprašati redkeje, a bolj mirno. V tem, da ne naredimo drame iz vsake tišine. V trenutkih, ko smo skupaj brez resnega namena, brez pogovora o težavah, samo ob vsakdanjih opravilih, kjer pogled ni vedno neposredno usmerjen v oči.
Veliko najstnikov se najlažje odpre »mimogrede«, v avtu, na sprehodu, ob kuhanju. Takrat je pritisk manjši. Pomembno je tudi, da začutijo, da njihov pogovor ne bo avtomatično sprožil popravkov in rešitev. Včasih želijo le, da nekdo zdrži ob njih in jih posluša, ne da bi jih sproti tudi popravljal.
Ko stiska začne preplavljati tudi nas
Starši nismo imuni na strah in tudi starševski živčni sistem ni ločen od otrokovega. Če smo ves čas napeti, bo to mladostnik zaznal, tudi če o tem nikoli ne govorimo. In če je on že tako obremenjen, bo dodatna teža odrasle panike zanj preveč.
Zato je iskanje podpore za nas starše pogosto eden najbolj zrelih korakov. Pogovor s strokovnjakom, šolskim svetovalcem ali terapevtom ni znak, da je z otrokom nekaj narobe. Je znak, da skrbimo za stabilnost, ki jo odnos potrebuje. Najstniki se namreč lažje odprejo odraslemu, ki zmore ostati miren tudi takrat, ko mu je težko.
Ni ga treba reševati, le stati mu ob strani
Starši pogosto razumemo pomoč kot nekaj, kar je treba narediti, urediti, izboljšati. Pri mladostniku mora biti pomoč tišja. Pomagamo mu tako, da ostanemo zanesljivi, umirjeni in prisotni tudi, ko se on oziroma ona umika. Čeprav morda boli tudi nas, moramo biti dovolj zreli, da nas ne preplavi zamera in si ne pustimo, da bi zato, ker z nami noče več deliti svojega sveta, postali do njega, nje hladni.
To je aktivna, zrela prisotnost in je največkrat ključno, kar mladostnik v svoji sobi, za zaprtimi vrati, najbolj potrebuje vedeti. Da tam nekje v ozadju obstaja odrasel, ki ne bo obupal, ne bo pritiskal in ne bo izginil. Nekdo, ki bo znal čakati in hkrati ukrepati, če bo treba.
