So starši res krivi za porast nasilja med otroki in mladostniki?
Porast nasilja med otroki in mladostniki odpira vprašanje odgovornosti staršev. Zakaj nasilje ni le vzgojni problem in kaj lahko res pomaga?
Pogosto se zdi, da se je prag »normalnega« v vsakdanjih stikih premaknil. Učitelji vse pogosteje govorijo o grožnjah, žaljivkah in izpadih, ki niso več redke izjeme, temveč del šolskega utripa. Starši opisujejo prepire, ki se iz »navadnega uporništva« v hipu prevesijo v kričanje, razbijanje, udarjanje po vratih. Nasilje se vse bolj intenzivno seli tudi na splet. Poniževanje v skupinah, izključevanje, javno sramotenje, širjenje posnetkov, ki otroka zaznamujejo hitreje, kot si znamo predstavljati.
In ob vsem tem je še ena oblika, o kateri se govori tiše, a je vse bolj razširjena - nasilje, usmerjeno navznoter, samopoškodovanje, tihi izbruhi proti lastnemu telesu, kot da bi otrok skušal nekako »izpustiti« nekaj, česar ne zmore ubesediti.
Ko se takšne zgodbe nabirajo, se v odraslem instinktivno prebudi najprej skrb, potem strah, nato vprašanje, ki je skoraj neizogibno – kdo je kriv? In takrat se pogled pogosto obrne k staršem.
Prav o tej problematiki je govorila tudi mini serija Adolescence, ki je v preteklem letu pustila močen pečat v filmski industriji. Ne toliko zaradi nasilja, temveč zato, ker je mnogim pokazala nekaj bolečega in hkrati zelo domačega. Tudi otrok, ki je navzven videti “čisto v redu”, se lahko znajde v trenutku, ko ne zmore več varno nositi svojega notranjega sveta. Nasilna dejanja mladostnikov se lahko zgodijo tudi tam, kjer ni očitne »slabe vzgoje«. In da se ob tem starši, povsem upravičeno, začnemo spraševati, koliko smo za to odgovorni mi sami?
PREBERITE TUDI:
To vprašanje je razumljivo. A hkrati nevarno, če nanj odgovorimo prehitro in preveč poenostavljeno.
Nasilje kot simptom, ne kot vzrok
Ko govorimo o porastu nasilja med otroki in mladostniki, pogosto iščemo krivca. Vzgojo. Meje. Popustljive starše. Preveč ali premalo discipline. A psihologija in psihoterapija sta si danes precej enotni v tem, da nasilje redko nastane iz praznine. Skoraj vedno se zgodi kot odziv na nekaj, kar otrok nosi v sebi. Je govorica oziroma signal, da nekaj v notranjem svetu otroka nima kam iti drugače.
Etnološki pogled nas pri tem opomni na nekaj pomembnega. V zgodovini človeških skupnosti otroci nikoli niso odraščali sami s starši. Vedno je obstajala razširjena mreža odraslih. Pomagali so stari starši, sosedje, skupnost, obstajali so skupinski rituali in jasna struktura pripadnosti. Današnji otrok pa večino svojega čustvenega razvoja preživi v zelo ozkem krogu, pogosto ob starših, ki so preobremenjeni, utrujeni, razpeti med službo, skrbmi in nenehno dosegljivostjo.
To ni očitek. To je opis realnosti.
Otroci današnjega sveta nosijo več, kot zmorejo
Današnji mladostniki odraščajo v svetu, ki je hkrati preglasen in čustveno osiromašen. Informacij je preveč, prave pozornosti pa premalo. Nasilje tako ni ločen pojav, je le nadaljevanje sveta, v katerem ni dovolj varnih odnosov, kjer bi se lahko čustva regulirala v stiku z odraslim.
Ko otrok nima občutka, da je nekdo res z njim, da ga vidi, zdrži njegove stiske, brez da bi jih takoj popravljal ali moralno presojal, si poišče druge poti. Včasih skozi agresijo. Včasih skozi samopoškodovanje. Včasih skozi umik, apatijo, popolno zaprtost vase. Vsi ti odzivi imajo skupno to, da telo in psiha poskušata preživeti v okolju, ki je doživeto kot prehitro, pretrdo ali preveč osamljeno.
So starši del problema? Deloma. A ne na način, kot si mislimo.
Starši imajo vlogo. Seveda. A večina staršev ne »zanemarja« otrok iz brezbrižnosti. V resnici jih zanemarja sistem, v katerem živijo. Delovni urniki, ekonomski pritiski, pomanjkanje podpore, lastne nepredelane izkušnje iz otroštva, ki je bilo pogosto čustveno precej bolj trdo, kot si danes upamo priznati.
Mnogi starši niso imeli modela varne navezanosti. Niso bili naučeni, kako biti čustveno prisoten, ker tega sami niso doživeli. Ob tem pa so tudi sami ujeti v svet stalnih motenj – telefoni, obvestila, občutek, da nikoli niso zares izklopljeni. Otrok to čuti. Ne racionalno, temveč telesno.
In prav tu se začne notranja napetost, ki se kasneje lahko prelije v nasilje, bodisi do drugih ali do sebe.
Kako naprej? Ne popolno, ampak dovolj dobro.
Rešitve so žal počasne in pogosto neprijetne, ker zahtevajo več prisotnosti, ne več nadzora.
Prvi korak je premik pogleda, da nasilje ni znak, da je otrok pokvarjen ali nevaren. Je znak, da mu je pretežko. Namesto vprašanja »kaj je narobe z njim« se je treba naučiti vprašati »kaj se mu dogaja«.
Drugi korak je vračanje odnosa. Ne popolnega, ne idealnega. Dovolj dobrega. To pomeni redne trenutke, ko je odrasel resnično na voljo. Brez telefona, brez popravljanja, brez pridig. Samo prisoten. Otrok ne potrebuje stalnih pogovorov. Potrebuje občutek, da lahko pride, ko mu je težko, in da bo tam nekdo, ki zdrži tudi njegovo jezo, sram, kaos.
Tretji korak je skrb za lastno regulacijo. Starš, ki je nenehno čustveno preplavljen, ne more pomagati otroku umirjati njegove notranje nevihte. Skrb za svoje čustveno zdravje je postala pravzaprav pomembna odgovornost staršev. Včasih to pomeni tudi poiskati strokovno pomoč – zase ali za otroka – prej, preden stiska postane krik.
In nenazadnje, dovoliti si moramo priznati, da tega ne moremo rešiti sami.
Resnične spremembe so sistemske in vsakdanje
Če je nasilje med mladimi kolektivni odsev načina življenja, potem moramo to misliti do konca in povedati, kaj to pomeni v praksi. Ne na ravni velikih sloganov, temveč na ravni ritma, odnosov in podpore.
Najprej je potrebna sprememba ritma. Otroci danes živijo v svetu stalne stimulacije, hitenja in primerjanja. Ena najpomembnejših, a hkrati najmanj opaznih sprememb je zavestno upočasnjevanje. Poskrbimo za manj dejavnosti, manj pritiska na uspešnost in manj nenehnega »treba je«. Več prostora za dolgčas, za počitek, za stik s telesom, za to, da otrok sploh zazna, kaj se v njem dogaja. Nasilje pogosto vznikne tam, kjer ni časa za čutenje, ker se mora vse takoj razrešiti ali utišati.
Druga sprememba je ponovna vzpostavitev odrasle avtoritete, a ne v smislu nadzora ali kaznovanja. Gre za psihološko prisotno odraslo osebo, ki zna držati meje brez poniževanja in obenem prenesti otrokovo frustracijo, jezo ali upor, ne da bi se ob tem zlomila ali maščevala. Otroci ne potrebujejo popustljivosti, temveč občutek, da je nekdo dovolj močan, da zdrži njihova težka čustva.
Tretja sprememba se tiče odnosov, ne vedenja. Preveč energije vlagamo v popravljanje simptomov, v izbruhe, spletno nasilje, samopoškodovanje ..., premalo pa v odnose, iz katerih ti simptomi rastejo. Otrok, ki se počuti videnega, slišanega in čustveno varnega, redkeje potrebuje destruktivne načine izražanja stiske. To ne pomeni, da konfliktov ne bo. Pomeni pa, da ne bodo edini jezik.
Četrta sprememba je razbremenitev staršev krivde, a ne odgovornosti. Krivda paralizira. Odgovornost pa odpira možnost delovanja. Ko starši niso več ujeti v vprašanje »kaj sem naredil narobe«, temveč se lahko vprašajo »kaj lahko zdaj naredim drugače«, se pojavi prostor za učenje, podporo in tudi napake, brez strahu, da so te usodne.
In nenazadnje ne smemo pozabiti na skupnost. Da bo prišlo do prave spremembe, bo potrebne tudi več podpore v šolah, več dostopne psihološke pomoči in več javnega razumevanja, da so stiske otrok in mladostnikov odraz časa, v katerem živimo. Nasilje ne bo izginilo zato, ker bomo bolj strogi ali bolj popustljivi. Zmanjšalo se bo takrat, ko bo manj osamljenosti, manj prezrtosti in več varnih odraslih, ki si upajo ostati v odnosu tudi, ko je težko.
Otroci ne potrebujejo popolnih staršev. Potrebujejo odrasle, ki so pripravljeni biti človeški, prisotni in dovolj varni. V svetu, ki tega vse manj ponuja, je to najmočnejša preventiva, ki jo imamo.
E-novice · Novice
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
