Vas otrok ne uboga? Psihologi razlagajo, kaj se v resnici dogaja
Starši se pogosto sprašujemo, zakaj otrok vztraja pri svojem in nas ne posluša. Piagetova teorija razvoja ponuja razumevanje, ki razbremeni in prinese več miru v odnos.
Starševstvo je vloga, za katero ne dobimo primernega vodiča. Enostavno skušamo narediti najboljše, kar je mogoče, in svojim otrokom ponuditi vzgojo v kateri se počutijo varno, ljubljeno in usklajeno z zahtevami zunanjega sveta. Ob tem se ves čas učimo tudi sami in skozi take in drugačne preizkušnje rastemo. Tako se srečamo tudi z neizogibnim občutkom, da včasih z otrokom govorimo vsak svoj jezik. Mi razlagamo, opozarjamo, utemeljujemo, otrok pa vztraja pri nečem, kar se nam zdi nerazumno, pretirano ali povsem nelogično.
Takrat se hitro pojavi vprašanje, ali nas otrok sploh sliši ali pa preprosto noče sodelovati. In ali je morda naša vzgoja pri tem napačna …
Kaj o otroškem razmišljanju pravi Piagetova teorija
A vedeti moramo, da so otroci pač otroci in razvojna psihologija poudarja, da otrokovega vedenja ne moremo presojati zgolj z merili odraslega sveta. Kar se nam zdi nelogično ali trmasto, je pogosto le izraz razvojne stopnje, v kateri se otrok uči misliti na nov način. Ena temeljnih teorij razumevanja otroškega mišljenja izhaja iz dela švicarskega psihologa Jean Piaget, ki je pokazal, da otrok ne razmišlja manj zrelo, temveč drugače.
PREBERITE TUDI:
Njegov um se razvija v fazah, v katerih se spreminja način razumevanja sveta, pravil, odnosov in samega sebe. Ko otrok v nekem obdobju ne zmore razmišljati tako, kot bi si želeli odrasli, to ni znak vzgojne napake, temveč razvojne realnosti. Razumevanje teh faz lahko staršem in vzgojiteljem pomaga predvsem pri več potrpežljivosti. Ko vemo, kaj se dogaja v otrokovem notranjem svetu, lažje ustvarimo okolje, v katerem lahko njegov um raste v svojem tempu.
»Zakaj me ne razume, če mu lepo razložim?«
Ena najpogostejših frustracij staršev se pojavi že zelo zgodaj. Otroku nekaj razložimo, on pa čez nekaj minut ravna povsem enako kot prej. V zgodnjem otroštvu razlaga še nima teže, kot jo ima za odraslega. Otrok svet razume skozi telo, gibanje in neposredno izkušnjo, ne skozi besede.
Ko malček znova in znova meče igračo na tla, ne preverja vaše potrpežljivosti, temveč zakonitosti sveta. Zanima ga, ali se stvari vedno odzovejo enako. Razlaga o pravilih in posledicah je v tem obdobju za otroka abstraktna, zato pogosto ne doseže učinka, ki ga pričakujemo. To ne pomeni, da vzgoja ne deluje, temveč da deluje drugače, kot bi si želeli.
»Vse jemlje osebno« – in to je normalno
V predšolskem obdobju starši pogosto opazijo, da otrok vse povezuje s seboj. Če ste slabe volje, misli, da je kriv on. Če pride do konflikta, hitro sklepa, da je razlog v njem. Piaget je ta način razmišljanja opisal kot egocentričnega, a ne v smislu sebičnosti, temveč nezmožnosti, da bi otrok še zares razumel perspektivo drugega.
To je tudi obdobje, ko so pravila zelo spremenljiva. Kar je danes dovoljeno, se jutri zdi prepovedano, a otrok tega ne doživlja kot nedoslednost, temveč kot naravni del sveta, ki se še oblikuje. Starši se tu pogosto izčrpamo z neskončnimi pojasnjevanji, namesto da bi prepoznali, da otrok šele gradi notranji občutek strukture in vzročno-posledičnih povezav.
Ko se pojavijo vprašanja o poštenosti
Z vstopom v šolsko obdobje se marsikaj spremeni. Otroci začnejo razmišljati bolj logično, a še vedno predvsem skozi konkretne primere. Pravila dobijo večjo težo, izjeme pa jih lahko zelo zmotijo. Starši pogosto slišijo stavek: »To ni pošteno.«
Ta občutljivost za pravičnost ni upor, temveč znak kognitivnega napredka. Otrok se opira na pravila, ker mu dajejo občutek varnosti in reda. Zato so v tem obdobju jasne meje in doslednost pogosto pomembnejše kot dolga pojasnila. Otrok jih potrebuje kot orientacijo v svetu, ki postaja vse bolj kompleksen.
Najstnik, ki vse problematizira
V mladostništvu se staršem pogosto zazdi, da se je otrok čez noč spremenil v neskončnega sogovornika, ki vse postavlja pod vprašaj. Avtoritete niso več samoumevne, pravila se preverjajo, argumenti postajajo ostri. Po Piagetu je to znak razvoja abstraktnega mišljenja.
Mladostnik zdaj ne razmišlja več le o tem, kar vidi, temveč o možnostih, alternativah in posledicah. Razmišlja o smislu, vrednotah in identiteti. Za starše je to lahko naporno obdobje, saj se zdi, da ni več trdnih tal. A prav v teh razpravah se oblikuje sposobnost samostojnega mišljenja, ki bo mladostniku kasneje omogočila odgovorno odločanje.
Kaj si lahko starši vzamemo iz Piagetove teorije
Piagetova teorija ne ponuja vzgojnih receptov in hitrih rešitev. Ponuja pa nekaj, kar staršem pogosto manjka in to je razbremenitev. Razumevanje, da otrokovo vedenje ni vedno stvar izbire ali kljubovanja, temveč stopnje njegovega razvoja, pogosto razbremeni tudi odraslega.
Takrat se pogosto zgodi tih, a pomemben premik. Manj je občutka, da smo kot starši neuspešni, in več prostora za vprašanje, kaj otrok v tem trenutku sploh zmore. Ne gre za to, da bi meje izginile ali da bi bilo starševstvo lažje. Gre za to, da odnos postane manj boj za razumevanje in bolj proces skupnega zorenja – otroka in odraslega.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
