Ste res skromni ali le ne znate sprejemati?
Težko sprejemate komplimente, darila ali pomoč? Preverite, kaj se skriva za pretirano skromnostjo, kako vam škodi in kako se naučiti sprejemati.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Bi se, če bi vam nekdo rekel, da se opišete, opredelili za zelo skromno in nezahtevno osebo? To zagotovo drži, saj ne marate sprejemati daril, še ko gre za formalnost, se počutite skrajno neprijetno. Tudi ko vam nekdo pokloni kompliment, namesto hvaležnosti začutite nelagodje, morda celo sram. Če pa vam kdo ponudi pomoč, je odgovor vedno »ne hvala, bom že sam oziroma sama.« Bog ne daj, da kdo potem še vedno vztraja in kljub vašemu odklanjanju nekaj vseeno naredi za vas … Še dolgo vas grize slaba vest, občutek, da ste mu dolžni uslugo čim prej vrniti in jeza nase, ker ste popustili.
Pa je res to skromnost in nezahtevnost. Laično velikokrat mislimo, da je tako. A ne gre nujno za osebnostno lastnost, pravi razlog največkrat stoji nekje v naši podzavesti in nas v resnici brani pred našimi strahovi in globoko zakoreninjenimi prepričanji. Dajati znamo, ker smo pri tem dejavni in imamo položaj v svojih rokah, prejemanje pa od nas zahteva, da za trenutek opustimo nadzor in dovolimo drugemu, da nekaj naredi za nas.
Ali res ne potrebujete ničesar?
Ljudje, ki težko prejemajo, tega navadno ne doživljajo kot težavo. O sebi lahko razmišljajo kot o osebi, ki se vedno znajde same, ne obremenjuje drugih in raje daje, kot jemlje. Takšna samostojnost je v naši kulturi pogosto cenjena, zato takšnega vedenja ne prepoznamo kot slabega, ampak smo morda nanj celo ponosni. Ob tem spregledamo, da je pogosto zadaj naš omejujoči vzorec, ki ga, če se mu zavestno ne posvetimo, ne bomo nikoli prepoznali.
Nanj lahko posumimo, če ob darilu ne občutimo predvsem veselja, temveč zadrego, če nas kompliment skoraj prisili, da naštejemo svoje pomanjkljivosti, ali če ob ponujeni pomoči avtomatično pomoč zavrnemo.. Značilna je tudi potreba, da vsako uslugo čim prej vrnemo, kot da bi med nami in drugim ostal odprt dolg, zaradi katerega se ne moremo več sproščeno družiti.
Težava torej ni v tem, da smo hvaležni in želimo tudi sami prispevati k odnosu. V zdravih odnosih sta vzajemnost in hvaležnost pomembni. O težavah s prejemanjem govorimo takrat, ko prejeto v nas ne vzbudi topline in povezanosti, temveč napetost, krivdo ali celo občutek ogroženosti. Namesto da bi nas prijazna gesta razveselila, kakor je želel človek na drugi strani, v nas sproži neprijetne občutke.
PREBERITE TUDI:
Kdor daje, ohranja nadzor
Pri dajanju sami odločamo, kaj bomo ponudili, koliko in kdaj. Ko nekaj prejemamo, je pobuda na strani drugega. Ne vemo povsem, kaj njegov izraz naklonjenosti pomeni, ali bo od nas pozneje kaj pričakoval in ali bomo znali primerno odgovoriti. Prav ta negotovost je za nekatere zelo neprijetna.
To še posebej velja za tiste, ki so se zgodaj naučili, da imajo darila in usluge svojo ceno. Morda so jih odrasli pozneje spomnili na vse, kar so naredili zanje, ali so naklonjenost uporabljali kot sredstvo pritiska: »Po vsem, kar sem ti dal, mi boš zdaj odrekel to malenkost?« Če pomoč nikoli ni bila zares brezpogojna, lahko človek tudi v odraslosti za prijazno gesto išče račun, ki bo izstavljen pozneje.
Takšna previdnost ni vedno neupravičena. Nekateri ljudje res dajejo zato, da bi si kupili naklonjenost, dostop ali prihodnjo uslugo. Pomembno pa je, ali znamo presojati vsak odnos posebej ali pa nas pretekle izkušnje silijo, da nezaupljivo zavrnemo tudi iskreno pomoč ljudi, ki nam ne želijo ničesar vzeti, ampak nas v resnici hočejo le razveseliti in se z nami še tesneje povezati.
Kompliment lahko trči ob našo predstavo o sebi
Težko sprejemanje ni povezano samo z nezaupanjem do drugih. Velikokrat je v ozadju nizka lastna vrednost. Če smo globoko prepričani, da nismo dovolj sposobni, privlačni ali zanimivi, se iskren kompliment ne ujema s podobo, ki jo imamo o sebi. Namesto da bi jo začeli popravljati, zato raje razvrednotimo pohvalo.
Ko nam nekdo reče, da smo delo opravili odlično, odgovorimo, da smo imeli srečo. Če pohvali naš videz, pojasnimo, da je za vse zaslužna dobra svetloba. Če opazi našo moč, takoj omenimo napako, ki je sam ni videl. S tem navidezno ostajamo skromni, v resnici pa branimo staro zgodbo o sebi.
Raziskave kažejo, da je način, kako sprejemamo pozitivne odzive drugih, povezan z našo samopodobo. Pri ljudeh z nižjim samospoštovanjem pozitivna povratna informacija težje postane del njihove predstave o sebi, medtem ko jih negativni odzivi lahko prizadenejo močneje. Kompliment tako ni nujno prijeten, če se nam zdi, da opisuje osebo, kakršna po lastnem prepričanju nismo.
Ko smo se morali za ljubezen truditi
Korenine tega vzorca pogosto segajo v otroštvo, vendar ne nujno v očitno zanemarjanje ali pomanjkanje ljubezni. Otrok se lahko nauči, da je deležen pozornosti predvsem takrat, ko je priden, uspešen, nezahteven ali koristen. Počasi začne verjeti, da ljubezen ni nekaj, kar lahko preprosto prejme, temveč nekaj, kar si mora prislužiti.
Tak otrok lahko odraste v človeka, ki zna sijajno poskrbeti za druge, sam pa zelo težko pokaže, da jih potrebuje. Njegova vrednost je povezana z vlogo močnega, sposobnega in zanesljivega človeka. Če sprejme pomoč, se lahko počuti šibkega. Če prizna potrebo, se boji, da bo postal breme. Če nekomu dovoli, da ga razvaja, ga lahko preplavi krivda.
Podobno se lahko zgodi ljudem, katerih čustvene potrebe so bile pogosto prezrte. Da bi se zaščitili pred vedno novim razočaranjem, so nehali pričakovati. Prepričanje »ničesar ne potrebujem« je bilo nekoč uporabna obramba, v odraslosti pa jih lahko prikrajša prav za bližino, po kateri hrepenijo.
Težave s sprejemanjem so povezane tudi s strahom pred sočutjem in skrbjo drugih. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s terapijo, usmerjeno v sočutje, ugotavljajo, da sta lahko prijaznost in bližina za človeka z izkušnjo sramu, kritiziranja, zanemarjanja ali nepredvidljivih odnosov nenavadni in celo ogrožajoči. Kar bi moralo pomirjati, njegov notranji alarm razume kot nekaj sumljivega.
Nenehno dajanje ima tudi skrito ceno
Človek, ki vedno daje, je lahko v odnosih zelo cenjen. Vendar se pod njegovo radodarnostjo sčasoma lahko naberejo utrujenost, razočaranje in zamera. Čeprav glasno zatrjuje, da ničesar ne potrebuje, del njega morda vendarle upa, da bodo drugi sami opazili, koliko vlaga, in mu ponudili enako.
A ljudje se navadijo na vloge, ki jih prevzamemo. Če pomoč vedno zavrnemo, nam jo bodo sčasoma nehali ponujati. Če vsak kompliment spodbijemo, bodo postali previdnejši pri izražanju občudovanja. Če nikoli ne pokažemo ranljivosti, se nam drugi težko približajo. Nato lahko dobimo občutek, da smo za vse sami in da se na nikogar ne moremo zanesti, ne da bi opazili, kako smo k temu prispevali tudi sami.
Nezmožnost sprejemanja zato ne omejuje samo nas. Nekaj odvzame tudi ljudem, ki nas imajo radi. Ko odklonimo njihovo pomoč, darilo ali lepo besedo, jim vzamemo možnost, da bi svojo naklonjenost izrazili na način, ki so ga izbrali sami. Sprejeti ne pomeni biti sebičen. Pomeni drugemu dovoliti, da je tudi on lahko tisti, ki daje.
Se vam ob prejemanju vklopi notranji računovodja?
Svoj vzorec najlažje prepoznamo, če se ne osredotočimo samo na to, kaj rečemo, temveč tudi na to, kaj se ob prijazni gesti zgodi v našem telesu in mislih. Se napnemo? Začnemo iskati način, kako bi zmanjšali vrednost prejetega? Nas takoj zaposli vprašanje, kaj bomo morali dati v zameno?
Koristno je razmisliti:
Ali ob komplimentu začnem pojasnjevati, zakaj pohvala ne drži povsem?
Ali pomoč zavračam tudi takrat, ko jo očitno potrebujem?
Ali se ob darilu bolj kot veselja zavedam njegove cene?
Ali se po prejeti uslugi počutim dolžno, dokler je ne vrnem?
Ali lažje poskrbim za druge, kot jim povem, kaj potrebujem sam?
Ali se bojim, da bi me drugi imeli za zahtevnega, šibkega ali sebičnega?
Ali verjamem, da si moram ljubezen, počitek in pozornost najprej zaslužiti?
En sam pritrdilen odgovor še ne pomeni, da imamo težave s sprejemanjem, če pa se isti občutek pojavlja ob pohvalah, podpori, darilih in čustveni bližini, je vredno raziskati, kaj skušamo s svojim zavračanjem preprečiti.
Kako se naučimo sprejeti, ne da bi izgubili sebe?
Sprejemanje ni naivno zaupanje vsakomur in tudi ne pomeni, da moramo sprejeti vse, kar nam nekdo ponudi. Še vedno lahko zavrnemo darilo, ki je neprimerno, pomoč, ki posega v naše meje, ali uslugo, s katero nas nekdo želi zavezati. Cilj je, da se lahko svobodno odločimo glede na konkretno situacijo, ne pa da iz nelagodja avtomatično zavrnemo vse.
Začnemo lahko z majhnimi trenutki. Ko nas tako nekdo pohvali, se upremo pojasnjevanju in se le zahvalimo. Opazujemo svoje nelagodje, vendar ga ne poskušamo takoj odpraviti. Komplimenta nam tudi ni treba v isti sapi vrniti.
Ko nam nekdo ponudi pomoč, se pred običajnim »ni treba« za nekaj sekund ustavimo. Vprašajmo se, ali pomoči res ne želimo ali pa nam je neprijetno zgolj zato, ker bi jo morali sprejeti. Če nas skrbijo morebitna pričakovanja, lahko neposredno in brez sramu vprašamo, ali druga oseba od nas pričakuje kaj v zameno.
Vadimo lahko tudi tako, da za pomoč zaprosimo pri nečem res majhnem in konkretnem. Čeprav je jasno, da bi to lahko zmogli tudi sami, tokrat izberemo zavedanje, da bližina nastaja tudi skozi dovoljenje, da sodelujemo in se opremo drug na drugega. Sprejeta pomoč ni dokaz nesposobnosti, ampak priznanje, da človek ni zamišljen kot popolnoma samozadosten sistem.
Najpomembneje pa je opaziti misel, ki se skriva pod odporom: »Tega si ne zaslužim«, »Zdaj sem nekaj dolžna« ali »Če pokažem, da potrebujem druge, me bodo lahko prizadeli«. Takšne misli največkrat niso resnice o sedanjosti, pogosto so to naše stare »mantre«, ki so nas nekoč ščitile, danes pa odločajo namesto nas.
Sprejemanje je enakovredno dajanju
Učiti se prejemati ne pomeni, da postanemo manj radodarni, ampak, da se v odnosih ne zasedamo vedno samo ene vloge. Enkrat podpremo nekoga mi, drugič nekdo podpre nas. Včasih podarimo, drugič se pustimo razveseliti. Včasih smo močni, včasih priznamo, da nam je težko.
Prav v tem je razlika med nenehnim dajanjem in resnično vzajemnostjo. Bližina se ne gradi samo iz tega, koliko smo pripravljeni storiti za druge, ampak tudi iz tega, koliko jim dovolimo, da naredijo za nas. Morda je zato naslednji iskren kompliment, ki ga ne boste zmanjšali, ali ponujena roka, ki je ne boste takoj odrinili, veliko pomembnejša, kot se zdi.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
