Profimedia

Kolikokrat svojim otrokom zabičate, naj se gredo učit, a vedno najdejo kakšen izgovor in učenje prestavijo na kasneje? Ali pa sebi obljubite, da boste tisti dan končno dokončali opravilo, s katerim že celo večnost odlašate, a čeprav ste bili zjutraj še stoodstotno prepričani, da vam bo uspelo, ob koncu dneva le skesano ugotovite, da vam je zmanjkalo časa. Je na delu zares lenoba?

PREBERITE TUDI:

· Odgovarja psihoterapevtka

Na izbiro partnerja vplivajo naše izkušnje iz otroštva

· Osebna rast

Logoterapevt: Že sedenje pove, ali ste pripravljeni na spremembo

Psihologi pravijo, da je resnica, zakaj odlašamo z opravili in jih ne opravimo, četudi vemo, da bi jih morali, precej bolj zapletena od same lenobe. Odlašanje tudi ni posledica slabega značaja ali pomanjkanja motivacije, ampak je psihološki mehanizem, s katerim skušamo zaščititi svoje notranje ravnovesje ali negotovosti. Ko se izogibamo določeni nalogi, v resnici ne bežimo pred opravilom samim, temveč pred neprijetnimi občutki, ki jih to opravilo sproži. Strah pred neuspehom, dvom v lastne sposobnosti ali celo perfekcionizem so tihi, a močni vzvodi, ki nas držijo ujete v začarani krog odlašanja in izogibanja.

Psihologija, ki se skriva za odlašanjem

V ozadju odlašanja deluje zelo preprost, a učinkovit mehanizem. Naše telo in um se izogibata vsemu, kar sproža stres. Ko pomislimo na zahtevno nalogo, se v nas prebudi nelagodje. Namesto da bi se z njim soočili, poiščemo hitro olajšanje – preverimo družbena omrežja, si skuhamo kavo ali si rečemo »jutri bo lažje«. Za trenutek se res počutimo bolje, a s tem le krepimo povezavo med odlašanjem in občutkom olajšanja. Na dolgi rok ta vzorec postane avtomatski odziv: kadar koli naletimo na nelagodje, se mu raje izognemo, kot da bi ga premagali.

Psihologi ta pojav imenujejo izogibanje čustvenemu nelagodju. Odlašamo, ker želimo zaščititi svoj ego – da se ne bi srečali s sramom, strahom ali občutkom nezadostnosti. Paradoksalno pa prav ta zaščita povzroča več stresa, kot bi ga povzročila naloga sama. Namesto občutka olajšanja se v nas nabira krivda, napetost in občutek neuspeha.

Ko odlašamo, ker ne vemo, kako začeti

Včasih razlog ni v čustvih, temveč v pomanjkanju jasnosti. Pogosto odlašamo tudi zato, ker ne vemo, kako se neke naloge sploh lotiti, nimamo pravih informacij ali jasne slike, kaj se od nas pričakuje. Takrat je pomembno, da si to odkrito priznamo. Namesto da se obsojamo, raje poiščimo pomoč, vprašajmo nekoga, ki ima izkušnje, ali začnimo raziskovati druge vire. Ko dobimo jasnejši okvir, občutek zmedenosti izgine in z njim tudi potreba po odlašanju.

Zakaj odlašamo prav pri najtežjih opravilih

Profimedia

Zanimivo je, da ne odlašamo pri vsem. Običajno se zatakne pri nalogah, ki od nas zahtevajo čustveno angažiranost, pogum ali izpostavljenost. To so stvari, ki so za nas pomembne – napisati projekt, se pogovoriti s partnerjem, dokončati diplomo, odpreti lastno podjetje ... Prav tam, kjer najbolj tli naša želja, nas strah in dvom ustavljata. Naše telo to prepozna kot nevarnost in nas »preusmeri« k manj zahtevnim opravilom, kjer se lahko hitreje počutimo uspešne. A tak rezultat je le iluzija napredka.

Kako prepoznati, da smo ujeti v zanko izogibanja

Če pogosto odlašate z istim opravilom, kljub temu da se zavedate njegove pomembnosti, ste najverjetneje v zanki čustvenega izogibanja. Opazite lahko, da si znova in znova obljubljate, da boste začeli jutri, medtem pa vas spremlja občutek teže in notranjega nemira. Pogosto tudi podcenjujete zahtevnost naloge (“to bom hitro opravil”) ali se prepričujete, da za delo potrebujete “poseben trenutek navdiha”. Ti izgovori so znak, da ne gre za težavo z organizacijo časa, temveč za psihološki vzorec, ki vas želi zaščititi pred neprijetnim čustvom.

Kako premagati odlašanje

Najpomembnejši korak je prepoznati, da ne gre za pomanjkanje volje, temveč za način, kako se izogibamo nelagodju. Ko to razumemo, se lahko začnemo soočati z občutki, namesto da jih tlačimo. Dovolimo si čutiti tudi nekaj nelagodja – to ni znak šibkosti, ampak poguma. Ko tako naslednjič opazite, da se izmikate nalogi, si recite: »Ne bežim pred delom, bežim pred občutkom.« Že to zavedanje je velik premik.

Profimedia

Pomaga tudi, če nalogo razdelite na najmanjši možni korak. Naš um se lažje spopade z nečim, kar je videti obvladljivo. Namesto da si rečemo »napisal bom diplomo«, si zastavite »odprl bom dokument in napisal prvi odstavek«. Ko enkrat začnemo, se napetost pogosto razblini in pojavi se občutek zagona.

Zelo učinkovita strategija je tudi načelo, da najtežje naloge opravimo takoj zjutraj, pred vsem drugim, saj imamo takrat največ volje. Angleži za tak pristop uporabljajo izraz “eat the frog first” – najprej pojej žabo. Če začnemo dan s tistim, kar se nam zdi najtežje, bomo pozneje delovali z večjo lahkotnostjo in samozavestjo in tudi ostale obveznosti bomo zaključiti lažje in hitreje. Težka naloga, ki je bila včeraj vir skrbi, bo že dopoldne postala vir zadovoljstva.

Pomaga tudi določanje jasnih ciljev in prioritet. Ko si namero, da bomo nekaj opravili, dejansko vpišemo v svoj dnevni koledar ali z roko na listek papirja, se v nas oblikuje nekakšna notranja zaveza. To nam daje tudi možnost, da ko nalogo tudi zares dokončamo in ob njej narišemo kljukico, naši možgani tiho proslavljajo. Hormon, ki ga možgani avtomatično sprostijo, ko nalogo odkljukamo, je dopamin – hormon zadovoljstva in veselja. Če tako prakso ponavljamo, si privzgojimo navado delovanja namesto odlašanja.

Ko zmoremo kljub nelagodju

Premagovanje odlašanja ni stvar boljše discipline, temveč razumevanja, kaj se z nami zares dogaja. Prvi korak je, da raziščemo in si iskreno priznamo, zakaj odlašamo. Če ugotovimo, da za tem stoji strah, dvom ali perfekcionizem, je najpomembneje, da ostanemo prisotni ob teh občutkih – da jih opazimo, jih poimenujemo in jim ne pustimo, da vodijo naše vedenje. Nelagodje samo po sebi ni nevarno, je le signal, da vstopamo v nekaj, kar od nas zahteva rast.

Profimedia

Ko to razumemo, lahko izberemo strategijo, ki nas bo podprla. Če gre torej za čustveno odlašanje, pomaga, da začnemo z majhnim korakom in se osredotočimo na proces, ne na popolnost rezultata. Če odlašamo zato, ker ne vemo, kako začeti, je prvi korak, da poiščemo pomoč in manjkajoče informacije ter razjasnimo pričakovanja. Kadar pa je težava v razpršenosti, pomaga, da si nalogo vpišemo v koledar, določimo prioritete in sledimo načelu »najprej žaba« – opravimo najtežje že zjutraj, ko imamo največ volje in energije.

Sčasoma bomo začeli opažati, da smo sposobni delovati tudi takrat, ko nam ni udobno. To je tisti trenutek, ko odlašanje izgubi svojo moč. Zmožnost, da ostanemo mirni, tudi ko čutimo odpor, pomeni notranjo trdnost. In prav ta sposobnost – delovati kljub nelagodju – je temelj prave osebne rasti.