Imamo vse, zakaj nas potem nič več zares ne veseli?
Zakaj nas življenje v obilju ne osrečuje? Odkrijte, kako hedonsko prilagajanje, dopamin in preobilje izbire vplivajo na zadovoljstvo in hvaležnost.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Predstavljajte si, da imate v kuhinji samo tri krožnike. Po zajtrku bi svojega najverjetneje takoj pomili, saj veste, da ga boste že čez nekaj ur spet potrebovali. Če je omara polna krožnikov, je odločitev precej bolj sproščena. Umazanega odložite v korito in pri naslednjem obroku vzamete čistega. Eden mu sledi, nato še drugi in zvečer se pred vami dviga kup posode, čeprav bi pomivanje posameznega krožnika vzelo manj kot minuto.
Podobno ravnamo s hrano, oblačili, kozmetiko in številnimi drugimi stvarmi, ki jih imamo na voljo v izobilju. Napol pojeden jogurt pristane v smeteh, ker je v hladilniku še pet drugih. Majica z odtrganim gumbom obleži na dnu omare, saj lahko izbiramo med desetinami drugih. Krema, ki nas po nekaj nanosih ne navdušuje več, dobi družbo nove. Pa ste vedeli, da to ni nujno malomarnost in razvajenost? K takšnemu ravnanju pomembno prispeva način delovanja naših možganov, ki začnejo drugače ocenjevati tisto, česar je veliko in kar lahko brez težav nadomestimo.
Če bi šlo samo za krožnike, oblačila in zavrženo hrano, bi bila tema morda res dolgočasna. Ja, saj vemo, da delamo narobe, a saj to v resnici ne boli toliko, da bi se bilo vredno ustaviti … Kaj pa, če se tako delovanje današnje družbe odraža tudi na veliko bolj osebnih ravneh, ki pa dejansko bolijo? In to ne le enega, temveč vedno več posameznikov …
V družbi, v kateri je toliko ljudi naveličanih, pasivnih in notranje praznih, čeprav živijo udobneje od večine generacij pred njimi, se je vredno vprašati, kaj stalno obilje počne z našo sposobnostjo veselja. Zakaj se otrok, ki je vse leto čakal na eno igračo, tega darila spominja še desetletja, mi pa se novega nakupa naveličamo, še preden smo odstranili vso embalažo? Zakaj odpiramo hladilnik, poln hrane, in ugotovimo, da nam nič ne diši? Kako smo prišli do točke, ko imamo toliko možnosti, pa pogosto ne vemo več, česa bi se sploh veselili? Zakaj ves čas iščemo notranje zadovoljstvo, a ne vemo niti, kje začeti iskati?
Obilje nam je prineslo udobje, svobodo in varnost, o katerih so prejšnje generacije lahko le sanjale. Hkrati je skoraj neopazno spremenilo naš odnos do stvari, pričakovanj in zadovoljstva. Kar je nenehno na voljo, hitro postane del ozadja, zato se naša pozornost le redko ustavi pri tistem, kar mirno in zanesljivo deluje. Prav tam pa bi se morala ustaviti, če želimo znova občutiti nekaj pristne hvaležnosti.
Kar je ves čas na voljo, ne vzbuja več pozornosti
Delovanje naših možganov je sila zanimivo. Neverjetno občutljivi so za spremembe. Opazijo prvi požirek hladne vode, novo obleko, vonj sveže posteljnine in navdušenje ob nakupu stvari, ki smo si jo dolgo želeli. A če isti prijetni dražljaj traja ali se pogosto ponavlja, se odziv postopoma umiri. Psihologi ta proces imenujejo hedonsko prilagajanje. Navadimo se na udobje, višji življenjski standard in nove pridobitve, zato se začetno zadovoljstvo sčasoma vrne bliže običajni ravni.
To pojasni, zakaj nas nov telefon nekaj dni navdušuje, kmalu pa ga uporabljamo brez posebnega občutka. Enako se zgodi z večjo hišo, polno garderobo ali bogato založenim hladilnikom. Življenje se je morda objektivno izboljšalo, vendar možgani novih razmer ne doživljajo več kot izboljšanje. Postale so vsakdan.
Prilagajanje je koristna sposobnost, saj bi nas sicer vsak zvok, vonj in občutek nenehno zaposloval. Toda v današnjem času je največji problem, da se na prijetne stvari vse prepogosto navadimo hitreje, kot jih zmoremo zares doživeti. Takrat potrebujemo močnejši ali novejši dražljaj, da bi znova občutili začetno vznemirjenje. Kar že imamo, se umakne iz našega vidnega polja, pogled pa odtava k tistemu, česar še nimamo.
Tako nastane nenavadna oblika revščine sredi obilja. Omare so polne, mi pa nimamo česa obleči. Telefon ponuja skoraj neomejeno zabavo, vendar nam je dolgčas. Na voljo imamo več prostega časa kakor naši predniki, pa ga pogosto končamo z občutkom, da dneva sploh nismo živeli. Morda smo videli sto zanimivih podob, prebrali deset novic in pregledali življenja ljudi z drugega konca sveta, vendar se nas do večera nič od tega ni zares dotaknilo.
PREBERITE TUDI:
Možgani nas ženejo naprej, užitek pa zaostaja
Dopamin pogosto opisujemo kot hormon sreče, vendar je takšna razlaga zavajajoče poenostavljena. V možganskem sistemu nagrajevanja je tesno povezan z motivacijo, učenjem in željo, da bi nekaj poiskali ali dosegli. Pomaga nam prepoznati, čemu je vredno nameniti pozornost, kaj bi bilo dobro ponoviti in za kaj smo pripravljeni vložiti energijo.
Posebej pomembna je razlika med pričakovano in dejansko nagrado. Ko se zgodi nekaj prijetnejšega, kot smo pričakovali, možgani dogodek označijo kot pomemben. Izkušnjo si zapomnimo in vedenje, ki je vodilo do nje, bomo verjetneje ponovili. Če nagrada postane povsem predvidljiva, se možganski odziv zmanjša. Prva jagoda po dolgi zimi je lahko mali praznik, deseta sladica v istem tednu pa komaj še prebudi zanimanje. Sladica ni nič manj sladka, le možgani so jo že vnaprej vračunali v običajni potek dneva.
Nevroznanstveniki pri raziskovanju sistema nagrajevanja razlikujejo med željo po nečem in užitkom, ki ga občutimo, ko to dobimo. V vsakdanjem jeziku se nam zdita ta procesa skoraj enaka, v možganih pa ju ne ustvarjajo povsem ista omrežja. Dopaminski sistem lahko močno spodbuja iskanje nagrade, čeprav je zadovoljstvo ob njej že precej zbledelo. Še vedno si želimo naslednje objave, naslednjega nakupa ali naslednjega grižljaja, čeprav se ob njih ne počutimo bistveno bolje.
Sodobno okolje to razpoko med željo in užitkom izjemno dobro izkorišča. Povsod nas čakajo majhne obljube nagrade: obvestilo na telefonu, paket pred vrati, nova epizoda, popust, všeček, sporočilo ali podoba kraja, kamor bi lahko odpotovali. Vsaka lahko za trenutek prebudi pričakovanje. Ko jo dosežemo, je zadovoljstvo pogosto kratko, prst pa že drsi proti naslednji.
Tako lahko postanemo zelo dejavni pri iskanju dražljajev in hkrati vse bolj pasivni v lastnem življenju. Veliko gledamo, preverjamo, naročamo in načrtujemo, vse težje pa se lotimo nečesa, kar zahteva potrpežljivost. Učenje jezika, ustvarjanje, redno gibanje, vrtnarjenje, gradnja odnosa ali pisanje knjige dolgo ne ponudijo vidnega rezultata. Vmes so dolgočasje, negotovost, ponavljanje in dnevi, ko napredka skoraj ne opazimo. Poleg sveta takojšnjih nagrad se takšne dejavnosti možganom lahko zdijo prepočasne.
Toda prav v njih najdemo tisto, kar tako pogrešamo - občutek sposobnosti, napredovanja, povezanosti in smisla. Zadovoljstvo, ki zraste iz truda, ni tako bleščeče kot trenutni dražljaj. Pride počasneje in pogosto brez velikega navdušenja, vendar pusti globljo sled. Zvečer morda nismo evforični, čutimo pa, da je imel dan težo.
Več možnosti lahko pomeni manj zadovoljstva
Obilje nas postavlja tudi pred nepregledno množico izbir. Še nikoli nismo imeli dostopa do toliko vrst hrane, oblačil, naprav, potovanj in zabave. Možnost izbire nam daje občutek svobode, vendar raziskave o preobremenjenosti z izbiro kažejo, da nam zelo veliko primerljivih možnosti lahko odločanje oteži. Učinek ni pri vseh ljudeh in v vseh okoliščinah enak, pogosteje pa se pojavi, ko so možnosti podobne, odločitev zapletena ali človek niti sam ne ve več, kaj išče.
Ko izbiramo med tremi izdelki, se lažje odločimo in izbiro pozneje sprejmemo. Med petdesetimi različicami se lahko pojavi sum, da smo najboljšo spregledali. Tako pogosto tudi po nakupu razmišljamo o lastnostih drugih izdelkov in iščemo pomanjkljivosti izbranega. Namesto da bi uživali v novi pridobitvi, zadovoljstvo počasi razjeda misel, da bi se lahko odločili bolje.
Enak nemir se seli na druga področja življenja. Dobra služba se zdi manj privlačna, ko vsak dan beremo o sanjskih poklicih drugih ljudi. Prijeten dom zbledi ob podobah brezhibnih stanovanj. Miren konec tedna lahko doživimo kot zamujeno priložnost, če vidimo, koliko vznemirljivega so počeli drugi. Ne primerjamo se več samo s sosedi in sodelavci, temveč z milijoni skrbno izbranih trenutkov, ki nam vsak dan kažejo, kaj vse bi še lahko imeli, dosegli in postali.
Marsikdo se tako znajde v položaju, ko mu lastno življenje sicer ne povzroča nujno bolečine, vendar ga tudi ne napolni. Z njim ni nič posebej narobe, v primerjavi z vsemi možnostmi pa se zdi medlo. To je tiha in težko razložljiva oblika nezadovoljstva. Nimamo enega velikega razloga, zaradi katerega bi bili nesrečni. Le noben razlog za veselje se nam ne zdi več dovolj velik.
Zakaj redke stvari varujemo drugače?
Ljudje praviloma pripisujemo večjo vrednost tistemu, kar je omejeno, težko dostopno ali povezano z vloženim trudom. Če imamo samo en topel plašč, bomo hitreje zašili razparan šiv. Če smo zelenjavo vzgojili sami, bomo verjetno težje zavrgli pridelek kakor živilo, ki smo ga mimogrede položili v nakupovalni voziček. Vrednost predmeta ni zapisana samo v njegovi ceni, oblikujejo jo čas, delo, pričakovanje, spomini in zavedanje, da nadomestilo ni samoumevno.
Ko je zamenjava preprosta, skrb izgubi del svoje nujnosti. Umazan krožnik lahko počaka, saj imamo čistega. Pokvarjen aparat zavržemo, ker je popravilo zamudno, nov pa oddaljen le nekaj klikov. Oblačilo nas začne motiti že zato, ker smo ga večkrat nosili, čeprav je z njim vse v redu. Z vsakim takšnim dejanjem se utrjuje navada hitre zamenjave. Vse težje prenašamo drobne nevšečnosti, čakanje in nepopolnost.
Seveda ne moremo trditi, da vsakdo, ki živi v materialnem udobju, razvije nehvaležen značaj. Osebnost oblikujejo vzgoja, vrednote, odnosi in življenjske izkušnje. A okolje, v katerem je skoraj vse nadomestljivo, vsekakor lahko krepi nepotrpežljivost, zdolgočasenost in pričakovanje takojšnje izpolnitve želja. Navadimo se preskočiti čas med »želim si« in »imam«. Prav v tem času bi sicer lahko dozoreli pričakovanje, trud in občutek, da nam nekaj veliko pomeni.
Ko logiko zamenljivosti prenesemo med ljudi
Navada, da ob prvem nezadovoljstvu poiščemo novo možnost, lahko prodre tudi na področja, kjer posledice niso več materialne. V odnosih se pokaže kot manjša pripravljenost na neprijetne pogovore, popravljanje napak in sprejemanje dejstva, da noben človek ne more ves čas izpolnjevati vseh naših potreb.
Družbena omrežja in aplikacije nam vsak dan prikazujejo množico ljudi, življenjskih slogov in priložnosti. Ob takšni ponudbi lahko trenutni partner, prijateljstvo, služba ali lastno življenje nehote začnejo delovati skromneje, kakor smo jih doživljali še trenutek prej. Primerjamo resničnost, ki jo poznamo z vsemi njenimi napakami, z izbranimi podobami možnosti, o katerih ne vemo skoraj ničesar.
Takšno okolje lahko spodbuja miselnost potrošnika tudi tam, kjer bi potrebovali odnos skrbnika. Potrošnik presoja, ali mu nekaj še dovolj koristi in ugaja. Skrbnik se sprašuje, kaj je vredno negovati, čemu je mogoče povrniti življenje in kdaj se trud še splača. V vsakem odnosu seveda ni treba vztrajati, zlasti če je škodljiv. Toda življenje, v katerem vse doživljamo kot začasno izbiro, težko ponudi varnost, globino in pripadnost.
Največja človeška bolečina ob obilju tako v resnici ni, da zavržemo preveč stvari, veliko bolj boli spoznanje, da lahko sčasoma razvrednotimo tudi ljudi, trenutke in dele svojega življenja, po katerih bi v primeru izgube neizmerno hrepeneli. Navzočnosti skoraj ne čutimo, odsotnost pa nas lahko zlomi. Šele ko nekoga ni več, bi dali vse za še eno povsem navadno skupno kosilo, telefonski pogovor ali večer, ki se nam je takrat zdel nepomemben.
Tudi pomanjkanje ni recept za srečo
Ko posledice obilja predstavimo na tak način, hitro pademo pod vpliv in začnemo romantizirati preteklost ali revščino. A vsekakor ni tako enostavno. Ljudje, ki ne vedo, ali bodo lahko plačali položnice in kupili dovolj hrane, kruh morda res obravnavajo drugače. Vseeno pa pomanjkanje prinaša stres, strah in nenehno miselno obremenitev. Raziskave kažejo, da lahko skrb zaradi pomanjkanja tudi zoži našo pozornost na trenutno težavo ter tako oteži dolgoročno načrtovanje in odločanje.
Če bi želeli okrepiti občutek hvaležnosti in izpopolnjenosti, zato ne potrebujemo praznega hladilnika, treh krožnikov ali finančne negotovosti. Potrebujemo pa stik z vrednostjo stvari. V preteklosti so ga pogosto ustvarjale okoliščine, danes ga moramo žal večkrat ustvarjati sami. Kdor lahko vsako željo izpolni takoj, nima veliko priložnosti, da bi kaj pričakoval, pogrešal ali se razveselil vrnitve. Prav v teh presledkih pa se pogosto rodi občutek, da nam nekaj zares pomeni.
Kdaj ste se nazadnje nečesa zares razveselili?
Vprašanje je na mestu. Se iskreno razveselite nekega darila in niste le vljudno prijazni? Se spomnite, kdaj ste se lahko veselili neke nove stvari dolgo časa, ne le samo za nekaj minut, preden vam je pozornost odnesla naslednja stvar? Kdaj ste nazadnje občutili tisto skoraj otroško pričakovanje, zaradi katerega je bil že dan pred dogodkom lepši? Takšnega veselja v odraslosti ne izgubimo samo zato, ker odrastemo. Pogosto ga prekrije življenje, v katerem so želje prehitro izpolnjene, dražljaji se vrstijo brez premora, pozornost pa nima časa, da bi se ob čem ustavila.
Možgani potrebujejo razlike. Potrebujejo tišino, da zvok znova postane zanimiv, običajen dan, da se lahko veselimo praznika, in določeno mero čakanja, da cilj ohrani čustveno moč. Če si prijetne izkušnje sledijo brez presledka, se zlijejo v nevtralno ozadje. Človek ima tedaj lahko več udobja, zabave in možnosti kakor kadarkoli prej, vendar jih doživlja z vedno šibkejšim odzivom.
Pogosto se za stavkom »nič se mi ne da« skriva prav to. Pred nami ni premalo možnosti, marveč toliko odprtih vrat, da ne stopimo skozi nobena. Nobena dejavnost se ne zdi dovolj zanimiva, da bi ji namenili več ur, noben cilj dovolj vznemirljiv, da bi se zanj trudili več mesecev. Čakamo na občutek motivacije, med čakanjem pa si pomagamo z majhnimi dražljaji, ki nemir za trenutek utišajo. Dan mine, zvečer pa nas poleg utrujenosti preplavi še občutek, da nismo bili nikjer zares prisotni.
Kako v obilju znova začutiti vrednost?
To je v resnici ključno vprašanje. Lahko v obilju sploh še čutimo neko vrednost, zadovoljstvo in veselje. Seveda je to mogoče, a zahteva nekaj našega zavestnega ravnanja.
Prvi korak je opazovanje lastnih avtomatizmov. Ali odpiramo nov izdelek, čeprav starega še nismo porabili? Kupujemo zaradi resnične potrebe ali zaradi kratkega vznemirjenja? Se stvari naveličamo zato, ker nam ne služijo več, ali zato, ker smo se jih preprosto navadili? Kolikokrat na dan posežemo po novem dražljaju samo zato, da nam nekaj trenutkov ni treba občutiti dolgočasja, žalosti ali notranjega nemira?
Pomagajo manjše, zavestno izbrane omejitve. Nekaj časa lahko uporabljamo samo nekaj najljubših skodelic, kozmetični izdelek namenoma porabimo do konca ali oblačilo popravimo, preden poiščemo nadomestilo. Pri takšnih odločitvah ne gre za kaznovanje ali dokazovanje, kako malo potrebujemo. Z manjšim številom možnosti se pozornost umiri, izbrane stvari pa znova postanejo vidnejše.
Veselje lahko podaljša tudi premor. Priljubljene hrane ni treba jesti vsak dan. Nakupa, ki ni nujen, ne opravimo v trenutku, ko se pojavi želja, temveč ga za nekaj dni odložimo. Stvari, ki so nam vedno dostopne, lahko občasno umaknemo iz uporabe in jih pozneje znova odkrijemo. Takrat ima pričakovanje čas, da se razvije, mi pa lažje ugotovimo, katere želje so bile pristne in katere so izginile že naslednje jutro.
Seveda se lahko vadimo tudi v občutenju hvaležnosti, a to je veliko bolj učinkovito, če smo zares konkretni. Splošno ponavljanje, da smo hvaležni za dom, hrano in družino, se lahko tudi samo spremeni v rutino. Veliko bolj nas prebudi vprašanje, kaj nam je določena oseba, predmet ali dogodek omogočil prav danes. Krožnik ni več zgolj kos posode, ko se spomnimo, kdo je sedel ob njem. Kruh ni samoumeven, ko pomislimo na pot od semena do naše mize. Obrabljena jopica dobi drugačno vrednost, če v njej prepoznamo kraje in večere, ki jih je preživela z nami.
Pri tem ni dovolj, da si zvečer vestno zapišemo tri stvari, za katere naj bi bili hvaležni, medtem ko čez dan živimo na avtomatskem pilotu. Hvaležnost se lažje prebudi skozi dejanje. Pojemo, kar smo si skuhali, popravimo predmet, ki nas je dolgo spremljal, pokličemo človeka, za katerega smo srečni, da ga imamo, ali za nekaj trenutkov ostanemo pri prijetnem občutku, ne da bi ga takoj prekrili z novim dražljajem. Tudi hvaležnost krepimo podobno kot mišico: zavestno in skozi ponavljanje.
Psihologi takšno zavestno podaljševanje prijetnega doživetja imenujejo savoring. Lahko pomeni, da med sprehodom zares pogledamo pokrajino, ob dobri novici nekaj časa ostanemo pri veselju ali se med obrokom osredotočimo na okus. Takšni premori omogočijo možganom, da prijetno izkušnjo sploh zaznajo in shranijo. Če vsak lep trenutek nemudoma prekrijemo z naslednjo vsebino, ga pozneje skoraj nimamo česa priklicati v spomin.
Občutek izpopolnjenosti krepi tudi dejavnost, pri kateri sodelujemo z lastnim trudom. Če nekaj skuhamo, vzgojimo, se naučimo ali izdelamo sami, končni rezultat vsebuje del naše zgodbe. Zadovoljstvo tedaj zraste iz občutka sposobnosti in napredovanja. Čakanje postane del veselja, ovire pa dajo dosežku težo, ki je kupljena bližnjica pogosto nima.
Sreča morda ni izginila
Včasih za več zadovoljstva res potrebujemo manj predmetov in manj izbire, še pogosteje pa potrebujemo več čuječnosti, da se ustavimo ob tem, kar je že navzoče. Veselje se vrača skozi uporabo, skrb, čakanje in pozornost. Ko stvari spet dobijo svojo zgodbo, jih ne odlagamo več tako zlahka. Tudi življenje tedaj ne drsi mimo nas kot neskončna vrsta možnosti, med katerimi nobena ne ostane dovolj dolgo, da bi nam postala dragocena.
Če se nam zadnje čase zdi, da nas nič več ne razveseli tako kot nekoč, lahko najprej pogledamo, koliko prijetnih stvari si dovolimo pričakovati, koliko jih zares doživimo in kako hitro jih prekrijemo z naslednjo željo. Morda bomo ugotovili, da sposobnosti veselja nismo izgubili, le preglasilo jo je nenehno šumenje vsega, kar bi še lahko videli, kupili, okusili in postali.
Takrat se lahko za trenutek ustavimo pri življenju, ki ga že imamo. Pri človeku, ki še sedi ob naši mizi. Pri telesu, ki nas danes še nese po svetu. Pri običajnem kosilu, mirnem večeru in krožniku, ki ga bomo pomili, namesto da bi ga pustili v koritu. Nekega dne bi se prav takšnega povsem navadnega trenutka želeli še enkrat dotakniti. Danes je še tukaj.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
