Ugajate drugim ali skrivate sebe? Razlika je pomembna
Pretirano ugajanje in maskiranje sta si navzven podobna, vendar ne izvirata iz istih potreb. Preverite, kako ju prepoznati in zakaj je razlika pomembna.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Večina od nas se v različnih situacijah vede nekoliko drugače. Na službenem sestanku smo bolj zadržani kot med prijatelji, pred neznanci skrbneje izbiramo besede, ob človeku, ki nam veliko pomeni, pa se morda še posebej potrudimo, da bi mu bilo z nami prijetno. Toda včasih prilagajanje preraste običajno socialno prožnost. Ne prilagodimo več le svojega vedenja, temveč začnemo sistematično skrivati svoje odzive, potrebe in celo osebnost. Ali pa prevzamemo odgovornost za počutje vseh okoli sebe in naredimo vse, da ne bi bili razočarani nad nami.
Prvemu psihologi pravijo maskiranje, drugo poznamo kot pretirano ugajanje oziroma »people pleasing«. Navzven sta si lahko zelo podobna, v ozadju pa ne potekata povsem ista procesa.
Morda ste eden od tistih, ki vedno reče, da mu je vseeno, kam greste na večerjo. Brez težav prevzamete še eno nalogo, čeprav imate dela že čez glavo, in se opravičite celo takrat, ko niste storili ničesar narobe. Morda pa se na druženju živahno pogovarjate, vzdržujete očesni stik, se smejite ob pravih trenutkih in delujete povsem sproščeno, čeprav ves čas zavestno spremljate svoje kretnje, premišljujete, kdaj je primerno spregovoriti, ter komaj čakate, da pridete domov in se umaknete v tišino.
V obeh primerih drugi vidijo človeka, ki obvlada socialno interakcijo in se vedno lepo vključi v družbo. Tisto, česar ne vidijo, pa razkrije pomembno razliko.
PREBERITE TUDI:
Ko postane naše počutje odvisno od počutja drugih
Pretirano ugajanje pogosto zamenjujemo s prijaznostjo, vendar med njima obstaja bistvena razlika. Prijaznemu človeku je mar za druge, a pri tem še vedno ohranja stik s sabo. Ve, da lahko pomaga, ne da bi moral vedno pomagati, in da lahko upošteva želje drugih, ne da bi svoje avtomatično izbrisal. Pretirani ugajalec te svobode nima, saj je njegova pozornost nenehno usmerjena navzven. Skrbi ga, ali je sogovornik zadovoljen, ali je morda užaljen, zakaj se je njegov obraz spremenil in ali bo jezen, če ga zavrne.
Predstavljajmo si žensko, ki jo sodelavka tik pred koncem delovnika prosi, naj namesto nje dokonča poročilo. Utrujena je, doma jo čaka družina, vendar kljub temu privoli. Ne zato, ker se je svobodno odločila, da bo sodelavki pomagala, temveč zato, ker že ob misli na zavrnitev začuti tesnobo. Kaj če bo sodelavka menila, da je sebična? Kaj če je naslednjič ne bo vključila v pogovor ali ji ne bo priskočila na pomoč? Ko izreče »seveda«, njena napetost za trenutek popusti. Sodelavka je zadovoljna, odnos se zdi varen, morebitni konflikt je preprečen.
Prav to kratkotrajno olajšanje vzorec utrjuje. Čeprav je pozneje jezna, izčrpana ali razočarana nad sabo, morda celo nad sodelavko, ker jo izkorišča, se ob pritrdilnem odgovoru njen notranji alarm za trenutek umiri. Ugajanje tako pogosto ni usmerjeno le v to, da bi se drugi dobro počutili, ampak z njim poskušamo uravnavati tudi lastni strah pred njihovim razočaranjem, zavrnitvijo ali jezo.
Takšen način delovanja smo si največkrat pridobili že kot otroci, če smo odraščali v okolju, v katerem so bili odnosi nepredvidljivi, sprejetost pa pogojena. Otrok, ki se je moral prilagajati razpoloženju staršev, je lahko zelo zgodaj ugotovil, da je varneje biti priden, koristen in nezahteven. Ni nujno, da so bili odnosi doma zelo napeti ali celo travmatični. Dovolj je lahko dolgotrajna izkušnja, da so bile potrebe drugih pomembnejše, da je bila jeza nezaželena ali da je zavrnitev pomenila sebičnost. Z vzorcem odpovedovanja sebi smo si tako ustvarili občutek večje varnosti v odnosih.
Ko ne skrivamo le svojih želja, ampak tudi sebe
Maskiranje se lahko na prvi pogled pokaže zelo podobno. Tudi človek, ki maskira, pozorno opazuje ljudi, se prilagaja njihovim pričakovanjem in skriva, kaj se dogaja v njem. Vendar njegov glavni cilj ni nujno zadovoljiti sogovornika. Pogosto poskuša prikriti nekaj, za kar je skozi življenje dobival sporočilo, da je nenavadno, neprimerno, šibko ali nesprejemljivo.
Predstavljajmo si moškega, ki se na poslovnih sestankih vedno kaže kot samozavesten in zgovoren. Sodelavci ga poznajo kot človeka, ki se dobro znajde pod pritiskom. Ne vedo pa, da si pred vsakim sestankom vnaprej pripravi možne odgovore, zavestno nadzoruje izraz na obrazu in prikriva, da ga več glasov hkrati povsem preobremeni. Ko česa ne razume, ne vpraša, saj se boji, da bi drugi opazili njegovo zmedenost. Po sestanku se zapre v pisarno, ker potrebuje kar nekaj časa, da se umiri. Njegov cilj ni predvsem to, da bi bili vsi zadovoljni z njim, ampak da nihče ne bi opazil tistega, kar sam doživlja kot dokaz, da je z njim nekaj »narobe«.
Največkrat maskiramo lastnosti, zaradi katerih smo bili v preteklosti zasmehovani, zelo pogosto tudi socialno negotovost, tesnobo, depresijo, žalost, posledice travme, svojo spolno usmerjenost … Nekdo, ki je odraščal ob sporočilu, da so solze znak šibkosti, se lahko nauči žalost prekriti s humorjem. Nekdo, ki je bil vedno označen za preveč občutljivega, lahko otrpne ob žaljivki in se nasmehne, čeprav ga je prizadela. Ženska, ki v izrazito tekmovalnem okolju ne želi veljati za negotovo, lahko skrbno gradi podobo odločnosti, medtem ko jo v notranjosti razjeda strah.
Pri maskiranju torej ne poskušamo nujno doseči, da bi se drugi zaradi nas počutili dobro, ampak se trudimo, da bi nas videli na način, za katerega verjamemo, da je varen in sprejemljiv.
Enako vedenje, drugačna notranja zgodba
Razliko najlažje prepoznamo, če pogledamo isti dogodek skozi dve različni notranji izkušnji. Dve osebi prejmeta povabilo na zabavo. Obe povabilo sprejmeta in obe ves večer delujeta prijazno ter družabno, toda njuna notranja izkušnja je povsem drugačna.
Prva oseba gre, ker jo preplavi občutek krivde. Boji se, da bo prijatelj užaljen, če ostane doma, in da jo bodo drugi zaradi zavrnitve gledali postrani. Tudi ko bi rada odšla, ostane, saj noče nikogar razočarati. To je predvsem pretirano ugajanje.
Druga oseba na zabavo morda gre zato, ker si druženja dejansko želi. Toda že ob prihodu začne skrbno nadzorovati svoje vedenje. Posnema sproščenost drugih, prikriva, da jo motijo glasba, dotiki ali nepredvidljivost pogovorov, in se sili v družabnost tudi potem, ko je povsem izčrpana. Ne boji se toliko, da bo gostitelj zaradi njenega odhoda razočaran, temveč da bi drugi opazili, kako drugače doživlja dogajanje. To je predvsem maskiranje.
V resničnem življenju meja seveda ni vedno tako čista. Ista oseba lahko hkrati ugaja in maskira. Na zabavi ostane zato, ker noče razočarati prijatelja, obenem pa skriva svojo preobremenjenost, da je drugi ne bi imeli za čudno ali težavno. Pretirano ugajanje je lahko celo eden od načinov maskiranja – če smo vedno prijazni, koristni in nezahtevni, zmanjšujemo možnost, da bi nas drugi ocenjevali ter opazili našo negotovost, drugačnost ali stisko.
Obema strategijama je skupno tudi to, da se začneta nezavedno, vedenje pa se, ker daje rezultate, postopno utrjuje. Pomaga nam ohraniti bližino, preprečiti konflikt, se vključiti v skupino, obdržati službo ali se zaščititi pred posmehom. Lahko je koristno, a postane psihično obremenjujoče, ko naša strategija postane ustaljen način, ki ga uporabljamo tudi takrat, ko nevarnosti ni več.
Zakaj nas obe strategiji oddaljita od sebe
Pretirani ugajalec sčasoma postane izurjen v ugotavljanju, kaj potrebujejo drugi, pri tem pa ne zna več odgovoriti na vprašanje, kaj si želi on sam. Po drugi strani posameznik, ki dolgo maskira, lahko izgubi občutek, kakšen je, kadar mu ni treba igrati nobene vloge. Pri obeh se tako začne pojavljati boleče vprašanje, kdo sploh sta, če se ne prilagajata.
Posledice se lahko kažejo kot izčrpanost, zamera, tesnoba, občutek praznine in težave v odnosih. Pretirani ugajalec lahko leta daje več, kot zmore, nato pa ugotovi, da so se drugi navadili sprejemati njegovo pomoč, ne da bi sploh vedeli, koliko zares vlaga. Človek, ki maskira, pa je lahko obdan z ljudmi in kljub temu osamljen, saj ima občutek, da je sprejeta le podoba, ki jo kaže, ne pa on sam.
Posebej izčrpavajoče je maskiranje, pri katerem ves čas zavestno izvajamo vedenje, ki drugim prihaja bolj spontano. Navzven je tak človek lahko videti dobro prilagojen, zanesljiv in družaben, doma pa potrebuje ure ali dneve, da si opomore. Prav zaradi uspešnosti maske okolica pogosto ne opazi njegove stiske. Če se pozneje umakne, zlomi ali nenadoma ne zmore več, se drugi sprašujejo, kaj se je zgodilo. V resnici se težava ni pojavila nenadoma, le skrita je bila, dokler zanjo ni zmanjkalo energije.
Če ne poznamo vzroka, si lahko pomagamo na napačen način
Pa je sploh pomembno, da razlikujemo med tema dvema strategijama? Terapevti pravijo, da je, in ne le zato, da ju znamo pravilno poimenovati. Pomembno je zato, ker se lahko njuno psihološko ozadje razlikuje, zato tudi pri obeh ne pomaga nujno isti pristop. Če je v ozadju pretirano ugajanje, moramo raziskati predvsem svoj odnos do postavljanja mej, konflikta in razočaranja drugih. Učiti se moramo, da tuje nezadovoljstvo ni vedno dokaz naše krivde ter da lahko nekoga zavrnemo, ne da bi s tem zavrnili njega kot človeka.
To zahteva tudi sposobnost, da nekaj časa zdržimo neprijeten občutek, ki se pojavi po izrečenem »ne«. Pretirani ugajalec namreč pogosto ve, kako bi moral postaviti mejo, vendar jo prekliče takoj, ko opazi razočaran obraz ali zasliši očitek. Njegovo delo se zato ne konča pri učenju odločnejšega sporazumevanja, ampak se mora naučiti, da mu ni treba nemudoma reševati vsakega tujega neprijetnega občutka.
Pri maskiranju postavljanje meja lahko pomaga, vendar samo po sebi pogosto ni dovolj. Najprej je treba odkriti, kaj človek sploh skriva in zakaj. Ali prikriva svojo preobremenjenost, ker se boji, da bo veljal za nesposobnega? Se sili v očesni stik, družabnost ali telesno bližino? Se pretvarja, da razume neizrečena pravila, čeprav jih v resnici ves čas zavestno analizira? Skriva tesnobo, žalost ali lastnosti, zaradi katerih je bil nekoč zavrnjen?
Če je maskiranje povezano z avtizmom, ADHD ali drugo nevrodivergentnostjo, morda ne potrebuje le več samozavesti, temveč tudi manj senzorne obremenitve, jasnejšo komunikacijo, čas za okrevanje, ustrezne prilagoditve in po potrebi strokovno obravnavo. Nasvet, naj se preprosto bolj sprosti ali preneha skrbeti, kaj si mislijo drugi, lahko njegovo izkušnjo povsem zgreši.
Maske ne moremo vedno preprosto odložiti
Ideja, da bi morali biti povsod povsem pristni in brez vsakršnega prilagajanja, zveni osvobajajoče, vendar ne upošteva okoliščin, v katerih so se te strategije razvile. Ljudje se ne prilagajamo le zaradi pomanjkanja samozavesti. Včasih se prilagajamo zato, ker smo iz izkušenj izvedeli, da drugačnost prinaša posmeh, izključitev, slabšo obravnavo ali celo nevarnost. Maska ima tudi koristi – lahko nam je omogočila, da smo dokončali šolo, obdržali službo ali preživeli v čustveno nepredvidljivem okolju.
Zato ni namen, da bi se naučili pokazati vse dele sebe in to vsakomur. Bolj smiselno je začeti opazovati, kje se prilagajamo iz svobodne izbire in kje iz strahu. Ob kom lahko izrazimo utrujenost, nestrinjanje ali nelagodje, ne da bi bili kaznovani? Kje lahko postopoma preverimo, ali smo res varni tudi takrat, ko nismo koristni, prijetni, živahni ali popolnoma obvladani?
Morda bomo pri tem odkrili, da nekaterim ljudem predvsem ugajamo, pred drugimi pa se skrivamo. Morda bo še težje priznati, da smo isto počeli tako dolgo, da niti sami ne vemo več, kaj si želimo in kako bi se vedli brez stalnega nadzorovanja. Toda prav tu se lahko začne sprememba. Ne z zahtevo, da takoj odložimo vse maske in nikoli več nikomur ne ustrežemo, temveč z iskrenim vprašanjem, kaj v danem trenutku poskušamo preprečiti – razočaranje drugega ali razkritje dela sebe?
Odgovor nam ne pove le, katero strategijo uporabljamo, ampak nam pokaže predvsem, kaj v resnici potrebuje našo pozornost. Je to strah pred zavrnitvijo? Učenje postavljanja mej? Varnejše okolje, v katerem nam svojih odzivov ni treba skrivati? Ali sprejemanje posebnosti, ki smo jih predolgo doživljali kot napako? Sprememba se začne, ko postopoma preverjamo, ali smo lahko ob drugih nekoliko bolj mi sami in nekoliko manj tisto, za kar verjamemo, da jim bo bolj všeč.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
