Notranji nemir ali slabo počutje: kako ločiti med obema
Notranji nemir se pogosto čuti kot telesno slabo počutje, čeprav z nami ni nič narobe. Preberite, kako ga prepoznati in se nanj odzvati brez panike.
Marsikdo pozna dneve, ko se preprosto počutimo »čudno«. Kot da je z nami nekaj narobe, pa ne znamo povedati, kaj. Ni konkretne bolečine, ni jasne bolezni, nimamo povišane telesne temperature, tudi ni očitnega razloga, a telo ni v svojem običajnem ritmu. V želodcu je nenavaden občutek, noge so nekoliko mehkejše, kot bi se v njih nabral nemir, v prsih je napetost, ki ne popusti. In ker temu občutku težko damo ime, se hitro pojavi misel, da smo zboleli. Če takšno stanje traja dlje časa, se včasih prikrade celo strah, da gre za kaj hujšega.
Najbolj zavajajoče pri notranjem nemiru je, da deluje predvsem na telesni ravni in nas prav zato pogosto prestraši. Prav zato je pomembno, da znamo prepoznati njegove znake. Ne zato, da bi ga potlačili, temveč da ne začnemo po nepotrebnem prižigati alarma in s tem osnovni napetosti dodajati še več goriva.
Kako se notranji nemir res čuti v telesu
Notranji nemir se redko pokaže kot en sam, jasen simptom. Pogosteje gre za splošen občutek, da telo ni mirno, čeprav bi po vseh razumskih kriterijih lahko bilo. Ljudje ga opisujemo različno, vendar se opisi presenetljivo pogosto ujemajo.
PREBERITE TUDI:
Pogosto gre za čuden občutek v želodcu, ki ni klasična slabost, temveč bolj notranji stisk ali praznina. Mnogi zaznamo rahlo tresenje ali vibriranje v nogah, včasih tudi v rokah. Prisoten je občutek šibkosti ali nestabilnosti, čeprav lahko normalno stojimo, hodimo in opravljamo vsakdanje stvari. V prsih se lahko pojavi tiščanje ali napetost, ki ne preide v bolečino, a vztraja. Pogosto se pridruži še notranja budnost, občutek, da smo v sebi preveč »prižgani« in se ne moremo spustiti v bolj umirjen način delovanja.
Ti občutki niso namišljeni. Telo jih res proizvaja. Težava ni v tem, da bi si jih izmišljali, temveč v tem, da jih težko umestimo in razumemo, kaj nam sporočajo.
Kdaj gre za notranji nemir in kdaj za slabo počutje
Najbolj uporabna razlika pri prepoznavanju, ali gre za notranji nemir ali morda za pravo bolezensko stanje, je v tem, kako se občutki obnašajo. Pri notranjem nemiru se telesni znaki pogosto pojavljajo valovito. Pridejo in gredo, se rahlo selijo po telesu, včasih oslabijo, ko smo zamoteni, in se okrepijo, ko smo v miru ter jih začnemo opazovati in preverjati. Ko poslušamo telo, preverjamo srčni utrip, dihanje ali občutke v trebuhu, telo to pogosto zazna kot signal, da je razlog za alarm upravičen, zato se nemir še okrepi.
Pri telesni bolezni je potek praviloma drugačen. Simptomi so bolj stalni, imajo jasnejši razvoj in jih pogosto spremljajo dodatni znaki, ki jih prepoznamo kot bolezenske, na primer povišana telesna temperatura, izrazita izčrpanost, ki ne niha, ali bolečina z jasnim vzorcem.
To ne pomeni, da je vsako nenavadno počutje notranji nemir. Smiselno je, da pri novih, močnih ali neobičajnih simptomih opravimo osnovno zdravstveno preverjanje. Hkrati pa je pomembno razumeti, da je veliko takih občutkov posledica napetosti in ne telesne bolezni.
Zakaj nas notranji nemir tako hitro prestraši
Notranji nemir sam po sebi ni nevaren. Težava nastane takrat, ko si ga začnemo razlagati kot grožnjo. Ko se pojavi nenavaden telesni občutek, se um avtomatično vključi in začne iskati razloge. Telo ob tem postane še bolj vznemirjeno.
Pogosto ne vemo natančno, česa nas je strah, vemo le, da nam ni prijetno. In ker občutek nima jasnega imena, deluje nevarnejše, kot v resnici je. V številnih primerih gre za telesni alarm, ki se je vklopil brez dejanske nevarnosti. Ko se tega alarma ustrašimo, mu nehote dodamo dodatno energijo.
Kako se odzvati, da se nemir ne stopnjuje
Najpomembnejši korak ni, da notranji nemir takoj izgine, temveč da se ob njem ne prestrašimo. To ne pomeni, da se prepričujemo, da je vse v redu, ali da se silimo v pozitivno razmišljanje. Dovolj je, da občutek prepoznamo in ga pravilno poimenujemo.
Če si priznamo, da gre za notranji nemir, neprijeten, a znan telesni odziv, telesu s tem ne dodamo nove grožnje, temveč mu damo orientacijo. Pomaga tudi, da naredimo nekaj, kar telesu sporoči varnost. To je lahko zavestno dihanje z globokimi vdihi in rahlo podaljšanimi izdihi, prizemljitev z zaznavanjem prostora okoli sebe ali pozoren stik s tlemi. Pomagajo tudi počasni, enostavni gibi, na primer umirjeno premikanje ramen ali rok.
Pomembno je, da ne ostajamo ujeti v stalno opazovanje telesnih občutkov. Če je mogoče, naredimo nekaj povsem vsakdanjega. Pripravimo si topel čaj, odpravimo se na kratek sprehod ali se lotimo kakšnega preprostega opravila. Namen ni, da bi pred nemirom bežali, temveč da živčnemu sistemu damo informacijo, da kljub neprijetnemu občutku normalno in varno funkcioniramo.
Kako zmanjšamo strah, da bi se razvila panika
Veliko ljudi ne skrbi sam nemir, temveč strah, da bi se iz njega razvila panika. Do tega pogosto pride takrat, ko si notranji občutek razlagamo kot znak nevarnosti in ga spremljamo z mislijo, da ne bomo zmogli.
Če notranji nemir prepoznamo in ga ne spremenimo v zgodbo o nevarnosti, je verjetnost stopnjevanja bistveno manjša. To ne pomeni, da nam mora biti ob tem prijetno, temveč da si ne dodajamo še dodatnega strahu. Že to mnogim prinese opazno olajšanje.
Pomoč pomirjevalnih sredstev
Ob notranjem nemiru pogosto pomislimo na pomoč zdravil. Najprej na blažja pomirjevala rastlinskega izvora, ki jih lahko dobimo brez recepta, kot je Persen in podobni pripravki. Ti lahko pri nekaterih delujejo pomirjujoče, predvsem zato, ker dajejo občutek, da smo naredili nekaj zase. Njihov učinek je blag in pogosto bolj podporen kot ključen. Lahko pomagajo kot del celostnega umirjanja, ne morejo pa sami po sebi notranjega nemira v celoti obvladati.
Ker se ob nemiru včasih pojavljajo tudi neprijetni telesni občutki, marsikdo pomisli na protibolečinska sredstva. Ta lahko ublažijo resnično bolečino, ne zmanjšajo pa napetosti, ki je značilna za notranji nemir. Če pred jemanjem ne prepoznamo, da gre predvsem za nemir, lahko taka zdravila zmedenost celo okrepijo, saj kljub jemanju pričakovanega olajšanja ni.
Potem so tu še pomirjevala na recept. Apaurin in podobna zdravila lahko kratkoročno zmanjšajo akutno napetost, zlasti v obdobjih, ko je stiska zelo močna in človek težko funkcionira. Težava nastane, če postanejo prva in avtomatična rešitev za vsak nemir. V tem primeru telo ne dobi izkušnje, da nemir lahko pride in tudi mine brez zunanje pomoči. Zato naj bodo taka zdravila izhod v sili in uporabljena premišljeno, v dogovoru z zdravnikom, ne pa kot vsakodnevni odgovor na telesne signale.
Kaj pomaga, da se notranji nemir sčasoma pojavlja redkeje
Notranji nemir se redko umiri zato, ker ga »odpravimo«. Pogosteje se začne umirjati takrat, ko se spremeni naš odnos do njega. Največji premik se zgodi, ko telo večkrat zapored doživi, da notranji nemir ni nevaren. Da se pojavi, da je neprijeten in da tudi mine.
Vsakič, ko se nemir pojavi in mine brez panike, brez dramatičnih reakcij in brez nenehnega preverjanja, izgubi del svoje moči. Pomaga tudi stabilen ritem spanja, redni obroki, manj stimulansov v obdobjih povečane napetosti, gibanje, ki razbremenjuje, ter predvsem to, da telesnih signalov ne obravnavamo kot nekaj, kar je treba takoj popraviti.
Kdaj je smiselno poiskati pomoč
Če se notranji nemir pojavlja pogosto, se stopnjuje, začne omejevati vsakdanje življenje ali se mu pridružijo panični napadi in dolgotrajna nespečnost, je smiselno poiskati strokovno pomoč. Življenje v stalnem alarmu je močno izčrpavajoče in sčasoma vpliva tudi na kakovost življenja.
Pri novih, nenavadnih ali zelo močnih telesnih simptomih je vedno smiselno opraviti tudi osnovno zdravstveno oceno. Jasnost pomirja. Ko vemo, da je telo zdravo, lažje razumemo, kaj nam notranji nemir v resnici sporoča.
Najbolj razbremenjujoče sporočilo tega besedila je preprosto. Notranji nemir ni bolezen in ni znak, da izgubljamo nadzor. Pogosto je znak, da telo deluje v stanju povečane pripravljenosti, tudi takrat, ko realne nevarnosti ni več. Gre za neprijeten telesni signal, ki se ga ni treba bati ali pred njim bežati. Če z njim zdržimo
