Ali ste iz svoje travme naredili zgodbo svojega življenja?
Travma nas lahko močno zaznamuje, a ni nujno, da postane glavna zgodba našega življenja. Kako jo priznati, ne da bi nas začela opredeljevati?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Skoraj vsak od nas ima v svoji preteklosti dogodke, ki so ga zaznamovali. Pri nekaterih gre za izgubo starša v mladih letih, pri drugih za bolezen, nasilje, razpad družine, ponižanje, nesrečo, izdajo ali izkušnjo, ki je nikoli ne bi smel doživeti. Takšni dogodki niso nepomembni in ne izginejo zato, ker si rečemo, da je minilo. Njihov vpliv ne izgine zgolj zato, ker se življenje nadaljuje.
Prav zato, ker se nas tako zelo dotaknejo, boleči dogodki pogosto postanejo osrednja zgodba, skozi katero začnemo razlagati sebe, svoje odnose, svoje odločitve in celo svojo prihodnost. Ko spoznamo nove ljudi, jim prej ali slej povemo, kaj se nam je zgodilo. Ne vedno zato, ker bi želeli usmiljenje, ampak ker imamo občutek, da nas brez te zgodbe sploh ne morejo razumeti. Kot da je to ključ do nas. Kot da je to tisto, kar je dokončno določilo naše življenje.
In res je: nekatere izkušnje nas močno oblikujejo. Ni pa nujno res, da nas morajo za vedno opredeljevati.
Travma potrebuje priznanje, ne prestola
Psihološko gledano je zelo pomembno, da travmatičnih izkušenj ne pomanjšujemo. Človeku, ki je doživel nasilje, izgubo ali hudo življenjsko prelomnico, ne pomaga, če mu rečemo, naj gre naprej, naj ne razmišlja več o tem ali naj se ne ukvarja s preteklostjo. Takšni stavki pogosto naredijo dodatno škodo, ker nas pustijo same z občutkom, da je naša bolečina prevelika, predolga ali neprimerna.
PREBERITE TUDI:
Travma potrebuje prostor, besede, varnega sogovornika, pogosto tudi strokovno pomoč. Če si to priznamo in v tej smeri tudi kaj naredimo, smo na dobri poti, vseeno pa moramo paziti, da rana iz nečesa, kar se nam je zgodilo, ne postane središče naše identitete. Ko ne govorimo več samo »to sem doživel«, ampak nezavedno začnemo živeti kot »to sem jaz«. Takrat preteklost ne ostane več del naše zgodbe, ampak začne določati, kaj pričakujemo od sebe, od ljudi in od življenja.
Če malo karikiramo: rana si vsekakor zasluži priznanje, ne zasluži pa si prestola, s katerega vodi vse naše prihodnje odločitve.
Zakaj se tako močno oklenemo boleče zgodbe?
Na prvi pogled se zdi nelogično. Zakaj bi se človek oklepal nečesa, kar ga boli? Zakaj bi znova in znova pripovedoval zgodbo, ki ga vrača v nemoč? A psihološko je to razumljivo. Boleča zgodba lahko daje občutek reda. Če se nam je zgodilo nekaj kaotičnega, nepoštenega ali nasilnega, um poskuša dogodek nekako razložiti. Išče začetek, vzrok, krivca, posledico. Išče stavek, s katerim bi lahko pojasnil, zakaj smo takšni, kot smo.
Takšna zgodba lahko prinese tudi občutek identitete. Če dolgo živimo z določeno rano, se lahko okoli nje zgradi celoten občutek sebe. Postanemo oseba, ki je bila zapuščena. Oseba, ki je bila izdana. Oseba, ki je preživela nekaj strašnega. To ni izmišljeno. To je res. A če ta del postane edini ali najglasnejši del nas, začne izrivati vse drugo.
Včasih boleča zgodba prinaša tudi potrditev. Ko jo povemo, ljudje razumejo, zakaj nam je težko in morda nas tako končno vidijo ter nehajo pričakovati, da bomo delovali, kot da se ni nič zgodilo. To je lahko zdravilno. A če postane edini način, da dobimo bližino, pozornost ali občutek pomembnosti, se rana lahko začne utrjevati.
Kdaj pripovedovanje zdravi in kdaj nas vrača nazaj?
Ni vsako govorjenje o travmi problem. Prav nasprotno. Tišina je pogosto ena največjih ovir pri okrevanju. Veliko ljudi začne zdraviti šele takrat, ko lahko prvič varno pove, kaj se je zgodilo.
Razlika pa je v tem, kako zgodbo pripovedujemo. Zdravilno pripovedovanje sčasoma prinaša več širine. Povemo, kaj se je zgodilo, a ob tem ne izgubimo več občutka, da imamo danes izbiro. Zgodba ima bolečino, vendar ima tudi kontekst. Ima posledice, vendar ne zapre prihodnosti. V njej je prostor za žalost, jezo, krivico, pa tudi za nove odnose, drugačne odločitve in življenje, ki ni več povsem podrejeno preteklosti.
Ujetost pa se pozna drugače. Zgodba se ponavlja skoraj vedno na enak način. V njej ni premika in novega razumevanja. Tudi ni vprašanja, kaj danes potrebujem, ampak je predvsem dokaz, zakaj ne morem drugače. Pripovedujemo jo, a se po pripovedovanju ne počutimo bolj svobodni, pogosto se celo počutimo še bolj ujeti. V takih primerih zgodba ni več most iz bolečine, ampak je prostor, v katerega se vedno znova vračamo.
Kaj pomeni, da nas travma ne opredeljuje?
Če skušamo trditi, da nas travma ne opredeljuje, to ni čisto natančno. Vsekakor ni najbolj zdravo, da se enostavno delamo, kot da se ni zgodilo. Tudi navadno ni mogoče, da odpustimo, pozabimo ali poiščemo lep pomen v nečem, kar je bilo brutalno, nepravično ali nesmiselno. Tudi ne moremo pričakovati, da bomo zaradi hude izkušnje močnejši, bolj hvaležni ali bolj modri.
Je pa res, da dogodek vsekakor ni celotna resnica o nas. Morda je vplival na naše zaupanje. Morda je spremenil naše telo, odnose, občutek varnosti ali pogled na svet. Morda je v nas pustil strah, jezo ali ranljivost, ki je prej ni bilo. A poleg tega smo še vedno tudi vse drugo: naši talenti, humor, radovednost, nežnost, sposobnost za bližino, delo, ustvarjalnost, trma, okus za življenje, odnosi, ki jih gradimo danes.
Travma je lahko poglavje, ne sme pa postati naslov celotne knjige.
Kako začeti spreminjati svojo zgodbo?
Vsekakor ne tako, da se kar na enkrat odločimo, da bomo zgodbo nehali govoriti. To bi bilo prehitro in pogosto tudi nasilno do sebe. Boljši začetek je, da opazimo, kdaj jo povemo, komu jo povemo in kaj od nje v tistem trenutku pričakujemo.
Jo povemo zato, ker gradimo bližino? Ker nekdo potrebuje kontekst? Ker je varno in smiselno? Ali jo povemo zato, ker ne vemo, kako bi se predstavili drugače? Ker imamo občutek, da brez te rane nimamo dovolj močne identitete? Ker pričakujemo, da bo drugi človek šele skozi našo bolečino razumel, zakaj smo vredni nežnosti? To so zahtevna vprašanja. A so pomembna.
Drugi korak je, da zgodbi počasi dodamo več resnice. Ne izbrišemo starega stavka, ampak ga razširimo. Namesto »zaradi tega sem takšen« lahko začnemo raziskovati: »to je vplivalo name, a ni vse, kar sem«. Namesto »moje življenje je uničilo to, kar se mi je zgodilo« lahko sčasoma nastane bolj natančen stavek: »to, kar se mi je zgodilo, me je spremenilo, zdaj pa se učim, kaj od tega še vedno nosim in česa mi ni več treba nositi naprej«. Na ta način vračamo kompleksnost tja, kjer je travma vse zožila na eno samo razlago.
Telo pogosto potrebuje več kot razlago
Pri težjih travmah zgolj drugačen pogled pogosto ni dovolj. Telo se lahko še leta odziva, kot da nevarnost ni minila. Pojavljajo se lahko tesnoba, napadi panike, nočne more, izogibanje, otopelost, pretirana pripravljenost na nevarnost, težave z zaupanjem, nenadni izbruhi ali občutek, da nas nekaj v sedanjosti v trenutku vrže nazaj. V takih primerih ni dovolj, da si rečemo, da je preteklost za nami. Živčni sistem tega morda še ne verjame. Takrat je smiselna strokovna pomoč.
Travma se pogosto zdravi v odnosu z usposobljenim terapevtom, kjer človek lahko varno predela dogodek, razume svoje odzive in postopoma vrne telesu občutek, da je danes drugače kot takrat. Pri posttravmatskih težavah se uporabljajo tudi terapevtski pristopi, ki so posebej usmerjeni v travmo, na primer travmatsko usmerjena kognitivno-vedenjska terapija ali EMDR. Odločitev za tako pomoč je naše veliko priznanje sebi, da si rana zasluži več kot ponavljanje iste zgodbe.
Kaj smo še poleg tega, kar se nam je zgodilo?
Koristen korak je, da skušamo sebe začeti predstavljati tudi malce drugače, ne več le skozi glavno vlogo travme. Kaj bi lahko povedali o sebi? Naj bo to vaja, ki jo najprej predelamo v lastni glavi.
Res je, da smo nekdo, ki je preživel nekaj težkega, a ni samo to. Imamo preteklost, vendar imamo tudi sedanjost. To je lahko zelo majhen, a pomemben premik. Da travme ne postavimo več na začetek vsakega odnosa. Da drugim dovolimo, da nas spoznajo širše. Da sami sebi dovolimo obstajati tudi zunaj stare bolečine.
Ne moremo izbrati vsega, kar se nam zgodi, lahko pa sčasoma začnemo izbirati, ali bo ta dogodek ostal edina zgodba, ki jo znamo povedati o sebi. Zdravljenje se začne, ko si prvič dovolimo, da najtežje poglavje našega življenja ni več tudi njegov naslov.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
