Zakaj se ne znamo sprostiti, tudi ko je vse v redu
Imate občutek, da se pogosto ne znate sprostiti niti v miru? Zakaj telo ostaja napeto tudi takrat, ko je vse v redu – in kaj nam ta nemir v resnici sporoča.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Predstavljajte si klasičen dan, ko že od jutra komaj čakate, da boste zvečer prišli domov in se končno v miru usedli na svoje najbolj udobno mesto na kavču. Po urah čakanja končno pride ta trenutek. Ko se udobno namestite, je okoli vas prijetna tišina, telefon počiva na mizi, obveznosti so vsaj za ta trenutek pospravljene na stran. Po trenutku ali dveh, ko bi se radi oddahnili, pa v sebi začutite, da telo vseeno ni naredilo tega, kar bi po logiki moralo. Ne umiri se. Ne popusti in ne odloži dneva.
V prsih je rahla napetost, ki nima jasnega razloga. V trebuhu občutek, kot da nekaj še visi v zraku. V glavi misel, ki se ne more povsem ugasniti. Kot bi nekdo v vas držal roko na kljuki, pripravljeno, da jo vsak trenutek pritisne navzdol. Ni nujno, da se zares kaj zgodi, a čutite, da telo ne reagira tako, kot bi si želeli.
Marsikdo pozna ta paradoks. Na zunaj je vse v redu, v resnici pa nikoli nismo povsem v redu. V nas ni neke konkretne drame, nas pa ves čas zbada drobna budnost, ki ne popusti niti takrat, ko bi si to najbolj želeli.
PREBERITE TUDI:
In potem se pojavi tisto vprašanje, ki je bolj občutek kot misel. Zakaj se ne znam sprostiti, tudi ko imam vse razloge, da bi se?
Ko sproščenost ni nekaj, kar “naredimo”
Ko govorimo o sproščenosti, zveni, kot da je to nekaj kar enostavno izberemo. Podobno, ko se odločimo, da bomo šli prej spat ali da ne bomo odprli službenega maila. A če ste kdaj sedeli na kavču in si rekli, da boste zdaj mirni, potem veste, da telo tega ne upošteva vedno.
Obstajajo tudi srečneži, ki lahko dan odložijo skoraj brez prehoda. Večji odstotek pa je tistih, ki morajo pred tem še trikrat preveriti, ali so vrata zaklenjena, še enkrat pogledati na telefon, še enkrat preleteti, kaj jih čaka jutri … Če tega ne naredijo, se v njih nekaj ne sprosti. Kot da bi bila sproščenost privilegij, ki ga telo ne odobri. Zakaj? Pogosto zato, ker so dolgo časa morali zdržati več, kot je bilo videti navzven.
Naučena budnost, ki ostane
Obstaja tudi vrsta napetosti, ki ni povezana s tem, kaj se dogaja danes, ampak s tem, kako smo se naučili živeti. Večina izvira iz naše mladosti in iz tega, kakšno je bilo takrat okolje okoli nas. Morda smo bili pogosto postavljeni pred nepredvidljivost, morda smo morali ves čas ugibati razpoloženja naših bližnjih, mogoče smo morali paziti na ton, biti pridni, zreli, ne delati problemov in ne obremenjevati drugih …
Otrok se v takem okolju hitro nauči opazovati, predvidevati in biti pripravljen. V njem se zasidra občutek, da je varno le takrat, ko ima stvari vsaj približno pod nadzorom. Ko ve, kaj se bo zgodilo in je dovolj pozoren, da ga nič ne preseneti.
Ta notranji radar je v otroštvu res koristen in z njegovo pomočjo smo se lahko izognili veliko negativnim občutkom, ki so nas kot otroke še toliko bolj obremenjevali. Težava je, da če je ta radar prižgan predolgo in se zaradi ponovitev nastavi na avtomatičen priklop, ostane prižgan tudi takrat, ko ni več potreben. Tako je telo ves čas v pripravljenosti in mi se le stežka samo zavestno odločimo, da bomo avtomatski priklop samo izklopili.
Prav zato se nam včasih zdi, da se ne moremo umiriti, pa čeprav nas nič v okolici zares ne vznemirja. Zato smo živčni tudi takrat, ko imamo prost dan, ležimo v svojem najljubšem kotičku na kavču in gledamo televizijo. Čutimo, kako naše telo še vedno ostaja napeto, kot bi morali na svojih ramenih nositi ves svet. In ne glede na to, kako si to želimo, te napetosti samodejno ne moremo izklopiti.
Zakaj počitek ne pomaga
Pogosto upamo, da bo pomagal počitek, a se po njem prepogosto zgodi razočaranje. Ko si končno vzamemo čas zase, ugotovimo, da se počutimo le še slabše. Ko se življenje umiri, začnemo bolj glasno slišati notranji hrup. Misli začnejo krožiti. Telo postane nemirno. Včasih se celo pojavi občutek neprijetne praznine. Slednja bi nam sicer lahko pomagala do miru, a ker ves čas živimo v polni aktivnosti, praznina za nas ni več varen prostor in tudi ob njej se ne pomirimo.
Zato se mnogi držijo ritma, tudi ko ga sovražijo. Kljub temu, da si želijo miru, si polnijo dneve, saj jim polnost daje večji občutek varnosti.
Kontrola kot tih dogovor s svetom
Občutek stalne nesproščenosti pogosto izvira tudi iz naše potrebe po nadzoru, ki ni nujno jasno vidna navzven. Največkrat ne gre zato, da bi želeli nadzorovati druge ali da bi ves čas komplicirali okoli tega, da mora biti nekaj popolno. Veliko pogosteje gre za to, da zelo pazimo nase. Nadziramo svoje reakcije. Pazimo, kako govorimo. Previdni smo pri tem, kdaj si dovolimo pokazati, da nam je težko, in se pogosto raje zadržimo. Pogosto še preden sploh zares začutimo, že preverimo, ali je to, kar čutimo, primerno.
V nas stoji neka tiha zahteva, da moramo biti mirni, razumni, obvladani. Ob tem pa podzavestno ves čas preverjamo, ali je res vse tako, kot smo določili za naš notranji standard. Ko smo dolgo v takem načinu bivanja, telo nikoli zares ne dobi signala, da lahko popusti. Ker mora ves čas paziti, ali ravnamo prav.
Ko ugotovimo, česa nas je v resnici strah
Ko se tako utapljamo v nesproščenosti in večnem notranjem nemiru, v resnici to ne izhaja iz strahu pred nevarnostjo. Obratno, bojimo se sproščenosti!
Sproščenost namreč pomeni, da spustimo. Da na nič ne pazimo in ničesar podzavestno ne preverjamo. Da enostavno smo. Za telo, ki je bilo dolgo časa naučeno, da mora biti vedno na preži, je to nekaj neznanega, kot vedno pa neznano pomeni določeno stopnjo tveganja. In tveganje pomeni, da se ponovno vklopi alarm.
Zato se tako lahko zgodi, da nas v trenutku, ko se začnejo stvari umirjati, notranje spet nekaj zbode. Namesto da bi mir naša podzavest doživljala kot nagrado, ga doživlja kot preizkus. To ni nič čudnega in ni nekaj v čemer bi bili sami. Je povsem naravno in gre za navado telesa, ki je bila nekoč smiselna.
Kaj potem sploh pomaga
Največja napaka pri takem nemiru je, da ga poskušamo premagati z voljo. Ne moremo se siliti v sproščenost. Še slabše je, če si začnemo očitati, da ne moremo biti sproščeni. In tudi ne smemo postavljati previsokih pričakovanj, saj ta samo sprožijo še več nemira in nas še bolj potisnejo v začaran krog.
Dobro si je zapomniti, da se sproščenost začne vračati šele takrat, ko telo dobi ponavljajočo izkušnjo, da je varno tudi, ko se sprosti. To se ne zgodi z velikimi preobrati, ampak z drobnimi trenutki, ki se ponavljajo. Trenutki, ko v sebi opazimo napetost in je ne napademo. Ko se za nekaj minut ustavimo in se ob tem ne ustrašimo dejstva, da ne počnemo ničesar. In momenti, ko se ne prepričujemo, da je vse v redu, ampak si samo dovolimo, da smo točno takšni, kot smo.
Nekateri prvič začutijo premik, ko nehajo iskati “pravi razlog” za napetost. Ta največkrat res ni v aktualnem trenutku, ampak je kriva stara logika, ki nam je nekoč služila. Ko to ozavestimo in začnemo razumeti, se navadno napetost začne počasi mehčati. Čarovnija nastane, ko se prvič ne borimo več proti sebi.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
