Majhni znaki izgorevanja: ko dopust ni več dovolj
Ko dopust ne povrne energije, morda ne gre več le za utrujenost. Spoznajte zgodnje znake izgorevanja in preverite, ali potrebujete spremembo pogojev.
Prihaja čas šolskih počitnic in marsikdo komaj čaka dopust. Samo še nekaj dni in končno se bomo lahko spočili. A mnogi že vnaprej slutijo, da bo po vrnitvi vse spet isto. In prav tu se pojavi vprašanje, ali potrebujemo počitek ali nekaj več? Kaj so znaki, da je skrajni čas, da izprežemo?
PREBERITE TUDI:
Ko dajemo več, a čutimo manj
Eden prvih znakov, da ne gre več “samo za utrujenost”, je čustvena otopelost pri stvareh, ki bi nas prej premaknile. Ni nujno, da smo žalostni, pogosteje pa smo samo prazni. Dan se zvrsti kot seznam. Naloga za nalogo. Sestanek za sestankom. Tudi doma smo povsem učinkoviti, morda celo prisotni, a kot da nas nič zares ne gane.
To se pogosto zgodi ljudem, ki so odgovorni, zanesljivi in navajeni držati ritem. Na zunaj to izgleda kot stabilnost, a znotraj se dogaja počasen umik iz lastnega življenja. Takrat dopust pomaga le na površini, ker problem ni zgolj v količini dela, temveč v tem, da delo (in pogosto tudi odnosi okrog njega) ne vrača več tistega, kar človeka ohranja živega: občutek smisla, pripadnosti, rasti in vidnosti.
Učimo se manj, delamo pa še več
Veliko ljudi doživi prelomno točko, ko se zavejo, da so postali odlični, a da jih to ne veseli več. Ne gre za nečimrnost, pač pa zato, da je krivulja učenja postala ravna. Zmoremo brez napora in imamo stvari v mezincu, a ravno zato se v glavi začne nabirati občutek, da stojimo na mestu.
Pri izgorevanju ni pomembno samo, koliko delamo. Pomembno je tudi, ali imamo občutek razvoja. Naš živčni sistem dobro prenaša napor, kadar vidi smisel in gibanje. Slabše pa prenaša napor, ki se ponavlja, kjer je prisotna odgovornost brez občutka napredka, in kjer se zdi, da se od nas pričakuje vedno isto, brez prostora za rast ali ustvarjalnost.
Takrat pogosto intuitivno naredimo nekaj, kar se zdi logično, a je dolgoročno nevarno: stisnemo še bolj. Vzamemo še več. Postanemo še bolj učinkoviti. Če ni notranjega zadovoljstva, ga tako poskušamo nadomestiti z rezultati. In ravno tu se začne nevarna spirala.
Slabi odnosi na delu kot gorivo za izgorevanje
Eden najbolj spregledanih sprožilcev izgorevanja ni količina dela, ampak kakovost odnosov in občutek pravičnosti. Če delate v okolju, kjer je veliko hladnosti, tekmovalnosti, tihega omalovaževanja, nejasnih pričakovanj ali občutka “itak se ti boš znašel”, se telo prej ali slej odzove. Ker človek lahko prenese naporen projekt, težko pa prenaša kronični občutek, da je samoumeven.
Posebej obremenjujoča je kombinacija, kjer imamo veliko odgovornosti, a malo vpliva. Veliko pričakovanj, malo priznanja. Veliko prispevka, malo občutka, da nas kdo zares vidi. Takrat se pogosto pojavi tisto, kar opišemo kot “apatičnost”, “ciničnost”, “odmaknjenost”. Na ta način se um in telo poskušata zaščititi. Če bi čutili vse, bi bilo preveč.
Tihi signal: “nisem več ponosen nase”
Ko se začne izgorevanje, se pogosto premakne tudi občutek učinkovitosti. Ne nujno v smislu, da ne zmoremo, bolj, da na nič nismo več ponosni. Kot da naša lastna merila niso več v igri. Dovolj je samo, da je “oddano”.
Ta notranji premik je pomemben, ker kaže, da ne gre več le za obremenitev. Gre za razpad stika s seboj. In ko človek izgubi stik s tem, kaj mu je pomembno, kaj ga navdušuje in žene, se začne počutiti, kot da živi tuje življenje. To pa ima psihološko zelo visoko ceno.
Bo dopust kaj spremenil?
Dopust je smiseln, kadar smo preutrujeni in potrebujemo počitek. Po drugi strani je razbremenitev nujna, kadar smo v vzorcu, ki se bo po dopustu nadaljeval enako. Izpreči pa pomeni zavestno prekiniti dinamiko, ki nas vodi proti izgorevanju.
Pomembno je, da si to priznamo brez dramatiziranja, a tudi brez zanikanja. Izgorevanje po definiciji ni “trenutek”, ampak je proces. Proces, ki ga pogosto hranijo trije tokovi hkrati: kronični stres, slabi ali hladni odnosi ter občutek, da ni napredka, priznanja ali skladnosti z vašimi vrednotami.
Kako torej vedeti, ali potrebujemo počitek – ali spremembo?
Preden si rezervirate dopust ali si rečete, da bo »po praznikih lažje«, si vzemite pol ure in si odgovorite na tri vprašanja. Ne zato, da bi se analizirali. Zato, da bi si bili pošteni.
Prvo vprašanje je o energiji. Če bi vam jutri zmanjšali obseg dela za tretjino, bi se vaš občutek praznine res zmanjšal ali bi ostal? Če je težava predvsem telesna izčrpanost, boste to hitro začutili. Če pa je težava drugje, se bo tudi ob manj obveznostih pojavil isti občutek ravnodušnosti.
Drugo vprašanje je o rasti. Kaj ste se v zadnjem letu naučili, kar vas je premaknilo? Kdaj ste bili nazadnje v situaciji, kjer niste imeli vsega pod nadzorom in ste morali zrasti? Če je odgovor »ne spomnim se«, potem morda ne potrebujete počitka, ampak izziv.
Tretje vprašanje je o vrednosti. Se v svojem delu počutite spoštovane in videne ali predvsem samoumevne? Imate vpliv tam, kjer nosite odgovornost? Pomanjkanje priznanja in pravičnosti človeka izčrpa tiše kot preveč nalog.
In zdaj pride del, ki ga radi preskočimo.
Če ugotovite, da ne gre samo za utrujenost, potem dopust ne bo dovolj. Potrebna je sprememba pogojev. Ne razmišljanja in optimizma. Pogojev.
V naslednjih dveh tednih naredite eno konkretno potezo, ki spremeni dinamiko. Dogovorite se za sestanek z nadrejenimi in predlagajte preoblikovanje vloge. Zavrnite nalogo, ki presega vaše meje. Vpišite se v nekaj, kar vas bo premaknilo iz rutine. Ali pa začnite resno razmišljati o odhodu.
Preveč nevarno je ostati predolgo tam, kjer nas ni več. Izgorevanje se namreč redko začne z zlomom. Začne se z občutkom, da smo še vedno učinkoviti, samo ne več živi. In to je trenutek, ko ni čas za dopust, temveč za odločitev.
Dopust je včasih počitek. Razbremenitev je zmanjšanje obveznosti. Sprememba pa pomeni poseg v pogoje, ki nas izčrpavajo. In prav to je pogosto najtežji, a tudi najbolj zdrav korak.
E-novice · Novice
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
