Kako rešiti konflikt in postaviti jasne meje – brez napadanja
Konflikti so del odnosov. Naučite se, kako postati mojstri v njihovem razreševanju, ob tem ostati mirni in postaviti jasne meje brez dodatne eskalacije.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Konflikt se najpogosteje začne zaradi naših občutkov, ne zares toliko zaradi določene teme o kateri se ne strinjamo. Takrat, ko nekdo reče nekaj ostrejšega, kot je bilo potrebno, in mi v istem hipu začutimo, da smo “zadeti”. Včasih je to doma, med vrati in opravili. Včasih v službi. Včasih v sporočilih, kjer je ton še hitreje narobe razumljen. In ko se to zgodi, je naš skoraj avtomatski impulz, da se branimo ali udarimo nazaj.
PREBERITE TUDI:
Ravno ta avtomatika pa je razlog, da se prepiri tako hitro razplamtijo.
Kako z obrambo in napadom prižigamo nove iskrice
Ko se počutimo napadeni, telo preklopi v stresni način. Ne razmišljamo več široko, ampak ozko. Ne poslušamo več cele zgodbe, ampak iščemo luknje. Ne želimo več razumeti, ampak zmagati. Obramba se zdi logična, ker ščiti našo vrednost, in napad učinkovit, ker nam za sekundo vrne občutek moči.
Težava je, da obramba v očeh drugega pogosto zveni kot nov napad. In napad sproži še bolj ostro obrambo. Tako nastane spirala. Vsak stavek je malo trši, vsaka razlaga malo bolj rezka, vsaka pripomba malo bolj osebna. Prepir začne živeti svoje življenje.
Če želimo postati “mojster konfliktov”, tako ne potrebujemo boljših argumentov, ampak se moramo naučiti pravega odziva.
Moč v konfliktu ni v tem, da prepričamo, ampak da ne podkurimo
Večina ljudi v konfliktu išče enega od dveh izhodov: ali bo drugi popustil ali pa bomo popustili mi. V resnici pa obstaja tretja možnost: ostanemo trdni, a ne gremo v boj.
To se sliši preprosto, a je v praksi največja veščina. Pomeni, da ohranimo stik s sabo in hkrati ne napademo drugega. Ne spustimo se v igro, v kateri je treba nekoga ponižati, da bi bili “nad” situacijo. Prepoznamo in priznamo to, kar drugi sporoča, a hkrati ostanemo pri svoji odločitvi.
To je notranja moč, naša iskrena stabilnost.
Taktika, ki konflikt ustavi: “razumem te – in vseeno ostajam pri svojem”
Najbolj uporabna formula v konfliktu je presenetljivo kratka. Sestavljena je iz treh delov.
Najprej povemo, da smo slišali drugega. Da razumemo njegov pogled, njegov razlog, njegovo jezo ali skrb. Ne zato, ker bi se strinjali, ampak zato, ker želimo prekiniti občutek, da se mora boriti, da bo sploh slišan.
Potem dodamo mirno sporočilo, da nam je prav, da ima drugačen pogled. Da lahko to obstaja. S tem konfliktu vzamemo tisto “usodno” noto, ki sporoča, da lahko preživi samo ena resnica.
In na koncu jasno postavimo mejo. Ne glede na vse, bomo vseeno naredili tako, kot mislimo, da je najbolje. To je stavek, ki ne poniža, ne napade in ne izziva, a hkrati ne popušča.
V praksi zveni nekako takole: “Razumem, zakaj ti to tako vidiš in spoštujem, da imaš drugačen pogled. A bom vseeno naredila tako, kot se mi zdi prav.”
Ključ je, da po tem stavku ne začnemo svoje odločitve razlagati na dolgo in široko. Konflikt se pogosto vrne nazaj prav zato, ker želimo sogovornika še dodatno prepričati. Takrat le spet odpremo vrata za novo rundo.
Taktika deluje, ker konflikt potrebuje energijo dveh
Prepir se hrani z odzivom. Če drugi čuti, da nas je “premaknil”, bo poskusil še enkrat. Če zazna, da mora iz nas izvleči opravičilo, priznanje ali kapitulacijo, bo pritiskal. Najpogosteje zato, ker je tudi sam v stresu in išče izhod skozi nadzor.
Ko pa ostanemo mirni in jasni, sogovornik pogosto obstane, saj ne dobi goriva. Ne dobi dokazila, da je pritisnil na naš gumb in prevzel nadvlado nad našim živčnim sistemom. Ob vsem tem začuti, da se bo moral, če želi pogovor nadaljevati, pomakniti na bolj odraslo raven.
Seveda to ne pomeni, da se bo vsak konflikt čudežno končal. Nekateri ljudje se bodo še nekaj časa trudili, da nas potegnejo v prepir. A ob tem je pomembna doslednost. Ista mirna struktura. Brez “različic”, brez dodatnih bodic, brez poznejših sarkazmov.
Kako ustavimo tistega, ki “hoče prepir”
Če imamo opravka z osebo, ki se rada prepira, je največja past ta, da postanemo ujetnik njenega tempa. Ona stopnjuje, mi stopnjujemo, in na koncu sva oba na robu.
V takih situacijah pomaga, da se pogovor upočasni. Včasih je dovolj, da znižamo glas in govorimo počasneje. Telo se na to odzove, pri nas in tudi pri drugem. Včasih pomaga, da ponovimo bistvo: “Razumem, da si jezen.” In takoj za tem mejo: “O tem se lahko pogovoriva, ko bova oba mirnejša. Zdaj pa ne bom nadaljevala v tem tonu.” Pomembno je, da se iz tona razpozna, da meja ni kazen, ampak zaščita. Naša in njegova.
Asertivnost: ko smo jasni, a brez ostrine
Asertivna komunikacija je pogosto narobe razumljena. Ljudje mislijo, da pomeni “povedati direktno, brez filtra”. A asertivnost ne pomeni brutalnosti, gre za jasnost brez agresije.
Asertiven človek ne potrebuje, da drugi prizna poraz. Potrebuje samo, da se lahko drži svoje resnice in svoje odločitve, brez da bi ob tem komu odvzel moč. Ob tem je pomembno še nekaj: če želimo, da nas drugi jemljejo resno, moramo biti dosledni. Ne potrebujemo dramatičnih stavkov ali močnih povedi, le ponavljajočo se stabilno mejo.
Nasvet za mladostnike: ko te nekdo izziva, zbada ali “lovi” tvojo reakcijo
Mladostniki se pogosto konfliktu ne morejo izogniti. Ne zato, ker bi bili “preobčutljivi”, ampak ker so šola, hodniki, skupine in chati okolja, kjer se hitro vzpostavi hierarhija. Nekdo se postavi nad drugega, nekdo išče pozornost, nekdo testira meje. Tako hitro postane tarča prav vsak.
Pri tem je ključno, da mladi razumejo pomembno resnico. Pri veliko zbadanjih cilj ni to, da bi povedali “resnico” o njih, ampak, da bi dosegli čustven odziv. Če eksplodiraš, si zmagal za dve sekundi, a si jim dal točno to, kar so iskali: dokaz, da imajo stikalo v svojih rokah. Če se začneš zagovarjati, si pogosto v izgubljeni poziciji že zato, ker si pristal na njihova pravila igre.
Zato je najbolj uporabna taktika kratka, mirna in dolgočasna. Nekaj v smislu: “Lahko misliš, kar hočeš.” Ali: “Ok.” Ali: “Ne bom se kregal.” In potem se res umakneš iz situacije. Ne kot ponižanje, ampak kot odločitev, da ne boš igral igre, ki je narejena tako, da te osmeši.
To ne pomeni, da moraš vse prenašati. Če gre za ponavljajoče se ustrahovanje, grožnje, izključevanje ali fizično nasilje, to ni več “konflikt”, ampak nasilje. Tega ne rešuješ več sam, saj je to naloga odraslih in sistema. Pogovor s staršem, razrednikom, svetovalno službo ali drugo varno odraslo osebo ni “tožarjenje”, ampak zaščita.
V vsakodnevnih izzivanjih pa velja: tvoja največja moč je, da ne daš svoje reakcije na voljo kot igračko za zabavo drugih.
Kaj si je vredno zapomniti
Mojster konfliktov ni človek, ki ima vedno prav, niti človek, ki zna vse “lepo povedati”. Mojster konfliktov je nekdo, ki prepozna trenutek, ko se v njem prižge obramba, in se odloči drugače.
Razumeti sogovornika, brez da mu damo prav. Sprejeti, da ima drugačen pogled in ostati pri svojem, mirno in brez dokazovanja.
To je komunikacija, ki ne zažiga novih isker. To je notranja moč v praksi.
Glasujte za Slovenko leta 2025
Sedem izjemnih žensk. Ena odločitev.
Izberite kandidatko, za katero verjamete, da je s svojim pogumom in delom najbolj zaznamovala preteklo leto.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
