Pexels

Skrb za ostarele starše je ena tistih vlog, o katerih se malo govori na glas. V njej je veliko ljubezni, hvaležnosti in dolžnosti. In hkrati ogromno utrujenosti, ki si je skoraj ne upamo priznati. Najhuje je, ko je kateri od staršev dementen, a prav tako nas lahko močno izčrpa tudi, če so manj pokretni, negotovi, anksiozni, osamljeni. Kličejo, ker jih je strah tišine, želijo si čim bolj rednih obiskov, pogosto izkazujejo stisko, ker čutijo, da nad svetom, ki so ga nekoč obvladali, nimajo več polnega nadzora.

Skrbi nas za njih, saj jim želimo le najboljše in naredimo vse, da bi jim na tak ali drugačen način pomagali. A ob tem, ko smo skrbeča hči ali sin, smo navadno še starš svojim otrokom, partner, zaposleni, organizator, voznik, medicinska sestra, psihološka opora prijateljem … Skrb za odrasle starše je dodatna plast odgovornosti, ki se navadno precej neopazno naseli v naše življenje. In čeprav jo sprejmemo iz ljubezni, se lahko sčasoma spremeni v breme, ki ga nosimo sami.

Pexels

Krivda, ki nas drži pokonci – in nas hkrati ruši

Še bolj kot fizična izčrpanost pa nas obremenjuje notranji glas, ki nas ves čas preganja: »Če ne bom jaz, kdo pa bo?« Razžira nas krivda, ko pomislimo, da bi si želeli en vikend brez obiska. Jezni smo nase, ker nam včasih zmanjka potrpljenja in kadar pomislimo, da bi bilo lažje, če bi kdo drug prevzel del skrbi.

PREBERITE TUDI:

Osebna rast

Ko želimo ugajati vsem: kako prepoznati in preseči ta vzorec

Osebna rast

Ko ni bilo očetove bližine - kako se rana očeta pokaže v odraslosti

Ta občutek nas žene, da zdržimo še malo. Krivda postane naš notranji nadzornik. Zdi se kot dokaz ljubezni in kot potrditev, da nam je mar. In res nam ni vseeno, staršem želimo biti ob strani. A krivda ni isto kot ljubezen in je čustvo, ki nas lahko tudi zasužnji.

Ko začnemo delovati predvsem iz krivde, se naša skrb spremeni. Postane napeta, polna notranjih pritiskov, in ker se ta vloga razteza čez mesece ali leta, telo in psiha začneta plačevati ceno.

Dolgotrajna obremenitev brez razbremenitve pomeni stalno aktivacijo našega živčnega sistema. Tako spanje postane plitko, misli se ne ustavijo, težje postavimo mejo in hitreje odreagiramo.  Ko smo tako napeti, pa se lahko zgodi, da se začnemo oddaljevati prav od tistih, za katere skrbimo. Enostavno zato, ker postanemo preveč utrujeni, da bi še čutili.

Najtežji stavek: ne zmorem sama

Obstaja stavek, ki ga večina izreče šele takrat, ko je že skoraj prepozno: »Ne zmorem več.« A veliko bolj zdravo in konstruktivno za vse udeležene je, če ga izrečemo prej.

Pexels

Ta stavek ne pomeni, da nimamo radi svojih staršev in da bežimo. Govori o tem, da imamo ljudje omejene kapacitete in da ob dolgoročni skrbi potrebujemo pomoč. To priznanje je za marsikoga lahko zelo težko, saj mnogi pomoč dojemamo kot poraz, kot da bi s tem priznali, da nismo dovolj dobri. V resnici pa je ravno nasprotno. Zrelost je v tem, da prepoznamo mejo, preden nas zlomi.

Skrb za starše ni individualni projekt junaštva, ampak je proces, ki zahteva mrežo. Sorojenci, partnerji, sorodniki, prijatelji, formalne oblike pomoči – vse to ni luksuz, temveč struktura, ki omogoča, da skrb ostane vzdržna. Je podpora sistemu, ki bi se sicer zlomil.

Naše dobro počutje je osnova za vzdržnost

V zrelih letih marsikdo sebe postavi na konec vrste. Enostavno ne najdemo več časa zase, saj otroci še potrebujejo našo prisotnost, naši starši pa vedno več opore. Primanjkuje nam časa, energijo razdelimo med druge in ne preostane je več nič za skrb zase. Morda celo nekje globoko vemo, da to ni dobro, a vedno znova le zamahnemo z roko, ker mislimo, da drugih možnosti nimamo.

A v resnici tako delovanje na dolgi rok ni vzdržno. Če ne poskrbimo za naše psihično in fizično stanje, nas bo prej kot slej ustavilo telo. Če ne postavimo meje, bo meja prišla v obliki izčrpanosti, bolezni ali odnosa, ki bo postal napet in grenak. Skrb zase ni sebičnost, ampak je naša odgovornost.

To ne pomeni nujno tedenskih oddihov in velikih pobegov, pomeni pa namerno odločitev, da vsak teden obstaja čas, ki ni namenjen skrbi za druge. Pomeni, da si dovolimo vsaj za kratek čas izstopiti iz vloge organizatorja, rešitelja in opore in si dovoliti biti preprosto sami mi, sami s sabo.

Majhni premori so regulacija in način, da ostanemo v sebi.

Kako konkretno poskrbeti zase – ko časa skoraj ni

Veliko vas bo ob branju teh  vrstic vzdihnila: »Vse lepo in prav, ampak kdaj?« Kako poskrbeti zase, ko pa ni na voljo več minut v dnevu? In prav zaradi tega omejenega pogleda navadno vztrajamo pri isti praksi. Skrb zase si predstavljamo kot nekaj velikega, nekaj kar zahteva ogromno časa. A to ni vedno nujno.

V tem obdobju življenja bomo veliko naredili že z majhnimi, ponovljivimi dejanji, ki ne zahtevajo dodatnega dneva, le malce drugačno odločitev v istem dnevu.

Začnite jutro drugače, kot ste vajeni. Preden stopite iz postelje in posežete po telefonu, naredite en počasen vdih. Štejte do štiri, nato dih za hip zadržite. Ob izdihu se osredotočite na to, da bo malenkost počasnejši kot je bil vdih. Ponovite nekaj krogov, lahko le minuto ali dve. Tako zavestno dihanje ni duhovna vaja, kot si marsikdo predstavlja, ampak je čista fiziologija. S takim umirjenim zavestnim dihanjem telesu sporočimo, da ni nevarnosti. Da dan ne bo napad, ampak proces.

Ustavite se in poimenujte, kaj čutite. Ne potrebujete delati globoke analize ali iskati jasne razlage. Lahko gre le za stavek, kot je: »Danes sem izčrpana.« Ali: »Danes me je strah.« Ko čustvo poimenujemo, ga s tem na nek način omejimo. Ker ga ne skušamo potlačiti, se ne razlije čez ves dan, ampak se izrazi in nato lahko nadaljujemo bolj razbremenjeno.

Vmesne pavze naj postanejo namerne. Ko odhajate od staršev, ne skočite takoj na naslednjo obveznost. Pet minut v miru posedite v avtu in si ob tem oglejte nekaj nevtralnega skozi okno. Pustite telesu, da zaključi eno situacijo, preden vstopi v drugo. Brez teh prehodov se napetost samo kopiči.

Telo mora sodelovati. Stres ni samo misel, je tudi napetost v ramenih, v čeljusti, v želodcu. Zato potrebuje fizično aktivnost, da se sprosti. Ni nujno, da gre za konkretno vadbo, lahko je le sprehod po stopnicah, tresenje rok, raztezanje hrbta ... Na ta način sprostimo nakopičeno napetost, preden postane razdražljivost.

Pexels

Pokličite nekoga, ob komer niste v vlogi skrbnika. Najpogosteje so to prijatelji, ki vas znajo poslušati. Zavestno pogovor zapeljite tako, da tema ne bodo zdravila, pregledi, obveznosti, ampak je petnajstminutni prijateljski čvek, začinjen s humorjem in lepimi spomini. Prav taki pogovori so pogosto največja razbremenitev živčnega sistema.

Spremenite notranji govor. Ko se oglasi stavek: »Spet nisi naredila dovolj,« ga zamenjajte z: »Naredila sem, kolikor sem danes zmogla.« Ne gre za samoprevaro, s katero bi skušali zmanjšati svojo krivdo, ampak gre le za realno oceno naših kapacitet. Nihče nima neomejene energije.

Vse te male prakse ne zahtevajo popolnosti, potrebujejo pa vaše dovoljenje, da se zgodijo.

Dovolite si biti človek, ne junak

Starši so nam nekoč pomagali, ko nismo zmogli sami. Danes je naša naloga drugačna, a ni neskončna. Nihče ne zmore vsega. In nihče ne bi smel.

Osebna rast

Kako se zaščititi v toksičnih odnosih, ne da bi pri tem izgubili prijaznost

Če vas ta vloga izčrpava, se opomnite, da je to človeško in če potrebujete pomoč, si dopovejte, da to ne pomeni, da ste šibki. Zrelost je, ko dojamemo, da ljubezen ne pomeni, da se moramo razdajati do razpada. Pomeni, da poiščemo način, kako ostati prisotni, a brez da pri tem izgubimo sebe. Večina staršev si ne bi želela, da se zlomimo zaradi njih. Zato je prav, da poskrbimo zase preden nas pokoplje teža dobrih namenov.